Špela Ulaga je vodja Kriznega centra za otroke – Hiše zavetja Palčica – v katerem prebivajo otroci v starosti do šest let. V Palčico so nameščeni otroci, ki so zaradi kriznih razmer odvzeti staršem in potrebujejo nujno, a kratkotrajno namestitev, dokler se razmere ne spremenijo ali pa dokler za njih ne najdejo rejniške družine. Krizna namestitev naj bi trajala do 21 dni, vendar kot pove Špela, se čas bivanja pri njih podaljšuje – v lanskem letu je bil najdaljši čas kar devet mesecev. Od sprejetja novega družinskega zakonika leta 2019 se je pristojnost odločanja o tem umestila na sodišča, centri za socialno delo pa še vedno vodijo postopke in na sodišča posredujejo predloge, zato se postopki podaljšujejo. Hkrati pa primanjkuje primernih rejniških družin.
Nujen odvzem otroka je najstrožji ukrep. »Ogroženost otroka mora biti visoka, lahko gre za nasilje med staršema, nasilje nad otrokom, različne odvisnosti – droge, alkohol ali kombinacijo tega. Iz takšnega okolja je treba otroke umakniti. Včasih krivda ni na strani starša, lahko gre za težave v duševnem zdravju, ko bi starš želel poskrbeti za otroka, pa ne zmore. Ali pa je na primer mama samohranilka, ki nima socialne mreže in je hospitalizirana,« razloži Špela. CSD po odvzemu in nastanitvi v kriznem centru najprej preišče socialno mrežo – ali obstaja babica, teta … ki bi lahko prevzela skrb za otroka. Če takšne osebe ni, se za otroka poišče rejniško družino. Posvojitve so v Sloveniji zelo redke, saj mora po zakonu, da do posvojitve sploh lahko pride, starš podpisati izjavo, v kateri se s posvojitvijo strinja, potem pa ima še pol leta časa, da si premisli. Razen takrat, ko gre na predlog centra za socialno delo primer na sodišče v odvzem starševske skrbi.
Rejništvo je začasno, otroka se lahko vrne domov
Rejništvo pa je začasno, kar pomeni, da starši dobijo možnost za vpogled v svoja dejanja in začnejo delati na sebi, spreminjati razmere in na koncu, če okolje za otroka ni več ogrožujoče, dobijo otroka nazaj. »So primeri, ko je staršem odvzem otroka pomenil veliko motivacijo in so začeli spreminjati svoje ravnanje, vedenje, začeli so delati na sebi. Vključili so se v programe za zdravljenje odvisnosti, zapustili nasilnega partnerja, šli v varno hišo … Pomembno je, da ima otrok enega starša, ki ga lahko zavaruje. Od nas gredo večinoma v rejniške družine, saj je namestitev kratkotrajna in v tem času starši ponavadi še ne uredijo zadev. Se pa lahko potem kasneje iz rejništva vrnejo domov,« pojasni Špela.
Otroci se soočajo z velikimi stiskami in pozna se, da so oškodovani, da niso imeli mirnega in ljubečega družinskega okolja: »Če so otroci na primer živeli v nasilnem okolju, se tudi sami poslužujejo takih ravnanj, so nasilni do drugih otrok. Nekateri so prestrašeni, lahko tudi z drugimi načini izražajo stisko. Nekateri tudi razvojno zaostajajo, imajo motnje pozornosti, so na avtističnem spektru. Potem so dojenčki, katerih mame so se drogirale med nosečnostjo, imajo odtegnitveni sindrom.« Prav z vsemi pa je treba delati na poseben način.
Palčica ni vzgojno-izobraževalni zavod
Ker Palčica ni vzgojni izobraževalni zavod, temveč socialno-varstveni, namenjen kratkotrajni namestitvi, so tudi zaposleni socialni delavci in ne vzgojitelji. Zaradi tega se včasih tudi oni spopadajo s stiskami, ko gre za reakcije in vzgojo otrok, ki so doživeli tako hude travme. »Ker so otroci vedno več časa tukaj, opažamo, da bi bilo treba več pozornosti nameniti tudi vzgoji. Če otrok devet mesecev ni vključen v vzgojno-izobraževalni sistem, kot je vrtec, ne gre razvoj tako hitro naprej, kot bi lahko šel,« opisuje Špela.
Organizirajo dodatna izobraževanja za zaposlene, tudi individualno berejo o tem. Ko dobijo v center novorojenčka, vedno pride patronažna sestra, da jim malo pomaga. Najtežje je, ker otroci s seboj prinesejo travme, na katere je treba drugače odreagirati, kot so na primer izpadi besa, ali ko so otroci na avtističnem spektru.
»Najbolj pomembno je, da otroci pri nas začutijo, da so sprejeti, da so varni, da jih imamo radi. Otroci se pri nas navadijo na neko rutino, da imajo predvidljivo okolje. Da vedo, da je zdaj kosilo, potem bo spanje in tako dalje. Navadimo jih na osebno higieno, veliko jih ni navajenih, da si je treba umivati roke, da si umivajo zobe vsak večer … Predvsem pa je pomembno, da ponovno pridobijo zaupanje v odrasle ljudi. Te otroke so namreč izdali tisti, ki jih ne bi smeli.«
Delo poteka dvanajst ur na dan
Delo v kriznem centru je izjemno naporno, saj izmena traja kar dvanajst ur. Poleg tega pa delo nosiš s seboj domov. »Tudi ko sem na dopustu, kličem in sprašujem, kako so otroci. Kaj se dogaja. Nikoli ne moreš res izklopiti. Tudi crkljamo jih, kot bi bili naši, saj so to otroci, ki jim manjka te ljubezni. Seveda se te primeri tudi dotaknejo. Spomnim se, ko so ponoči pripeljali otročke, ki so se pred staršema ob dveh ponoči skrivali pod mizo … Najboljše bi bilo, da kriznih centrov ne bi bilo, da bi vsi starši lahko poskrbeli za svoje otroke.«
Otroci so neverjetno prilagodljivi
Otrokom v Palčici ponavadi razložijo, da bodo nekaj časa pri njih, da imata mami in oči težave in da jih morata rešiti, hkrati pa jih pripravljajo na odhod v »novo družino«. Kot pojasni Špela, so otroci neverjetno prilagodljivi, če samo pomislimo, da jih tuji ljudje sredi noči vzamejo iz domačega okolja, peljejo k drugim tujim ljudem, potem pa čez kakšen mesec v novo družino, zopet k tujcem.
»Otroci se mi smilijo, seveda. Niso doma, nimajo tistega, kar bi morali imeti – brezpogojne ljubezni staršev. Ampak tudi to, da greš v rejniško družino, ni nujno slabo. Zares smo veseli, ko se nam nazaj javijo rejniki in povedo, kako so otroci zacveteli. Kje pa piše, da so nujno samo biološki starši tisti, ki lahko poskrbijo za otroka?«
