»Moja generacija, ki je ob razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze štela okoli deset let, bo morala delati do pozne starosti in se ob tem nenehno boriti za pravičnejšo obliko družbene blaginje. Poleg dobrih politik vključevanja migrantov v družbo in posebej na trg dela, potrebujemo predvsem na solidarnosti temelječe dolgoročne strategije. Slovenija je starajoča se družba in bo potrebovala vse več mladih, da poskrbijo za starejše, a prav solidarnostna delovna mesta so najmanj plačana, privlačna in ob tem najbolj prezrta.«
Tako Aigul Hakimova odgovarja na vprašanje o svojih izkušnjah, kako je biti migrantka v Sloveniji. Pred dvajset leti se je preselila v Ljubljano z namenom opraviti podiplomski študij antropologije, v Kirgiziji je končala študij mednarodnih odnosov in diplomacije. V Sloveniji si je ustvarila družino in tu ostala. Danes je zaposlena v Kulturnem društvu Gmajna. Je vodja evropskega projekta SIforREF – Vključevanje beguncev v družbo in na trg dela skozi družbeno inovacijo, zato je pravi naslov za vprašanja o zaposlovanju beguncev in migrantov pri nas.
Na vprašanje, če drži splošno prepričanje, da je ena največjih ovir pri zaposlovanju beguncev in migrantov jezik, odgovarja, da to ni glavna težava. Poleg slabe odzivnosti tako državnih institucij kot drugih akterjev na trgu dela največjo težavo vidi v slabo plačanih službah. Tudi migranti z višjo izobrazbo so v večini primerov prisiljeni sprejeti nekvalificirana fizična dela, ki so tudi manj plačana. Problem zaposlovanja migrantov torej vidi v širšem kontekstu ekonomskih in socialnih politik države. »Begunci in migranti bodo težko plačali izjemno visoke najemnine z minimalno plačo; znano je, da v največji meri zasedajo tista delovna mesta, ki so najmanj plačana, a zahtevajo stalno prisotnost. Jezik in splošen odnos do migrantov ne bi bil tako problematičen, če bi odpravili strukturne primanjkljaje. To, da nimamo poštene stanovanjske politike posredno vpliva na motivacijo pri zaposlovanju, na željo po službi, kajti 749 evrov neto plače je klofuta in veliko ponižanje za nekoga, ki mora odšteti 500 evrov najemnine, brez obratovalnih stroškov.« Ob tem opozarja, da različni pravni statusi prišlekov pomenijo tudi različen nabor socialnih pravic. »Migranti, ki imajo status osebe s stalnim dovoljenjem za bivanje, imajo vsaj pravico do subvencije pri plačilu vrtca in pravico do denarne socialne pomoči; migranti z začasnim dovoljenjem za bivanje in delo pa teh pravic nimajo, preden lahko zaprosijo za dovoljenje za stalno bivanje morajo pet let delati.«
Aigul s priznanjem akademskih kvalifikacij v Sloveniji ni imela težav. Pravi, da je priznavanje izobrazbe in delovnih kvalifikacij pri nas dobro urejeno. A velikokrat je kriterij za uspešen zaključek postopka priznanja, ki je lahko dolgotrajen, migrantova vključitev v okolje in obvladovanje jezika. »Moram pa poudariti, da tudi če je migrant, v tem primeru begunec, odličen frizer, mora kljub temu skozi določene birokratske postopke, skozi katere mu recimo doma ni bilo treba. Priznavanje znanja in veščin, govorim o manj formalni obliki priznavanja kvalifikacij, je potrebno prilagoditi stanju na terenu, uspešnemu izvajanju neke dejavnosti.« Sogovornica je tudi pojasnila razširjeno prepričanje, da mnogi begunci in migranti pri nas delajo nezakonito. »Na črnem trgu delajo predvsem zato, da bi pokrili najnujnejše stroške bivanja. Poleg tega poskušajo pomagati družinam, ki so ostale v domovini; trenutna situacija v Siriji je katastrofalna, cene so skočile v nebo. V Sloveniji imamo mnogo sirskih beguncev s statusom in ti poskušajo po svojih močeh pomagati bližnjim, da pozimi ne ostanejo brez drv in osnovnih živil, recimo olja in moke. Država bi morala tistim, ki prejemajo denarno socialno pomoč dovoliti delati vsaj za polovični delovni čas; s tem bi motivirali tudi migrante, da delajo in tako sčasoma stopijo na stabilnejšo pot, ki vodi do dolgoročne zaposlitve. Naša država dodeljuje denarno pomoč tistim, ki jo potrebujejo, a hkrati onemogoča dodatno aktivacijo določenega dela prebivalstva.«
Hakimova ves čas opozarja na širši, sistemski vidik zaposlovanja migrantov. Veliko izzivov in težav ni neposredno povezanih s pravnimi predpisi, temveč so problem širšega družbenega okolja in medsebojno povezanih ovir, tako je zaposlovanje migrantov povezano s stanovanjskim vprašanjem, plačnimi politikami, socialnimi transferji in demografsko politiko. Ljudje na splošno niso dovolj obveščeni o težavah, ki jih izpostavlja, predvsem se zdi, da problemi priseljencev in beguncev niso videni kot nekaj, kar zadeva tudi domače prebivalstvo. Institucije in mediji ne naredijo dovolj za obveščanje o dejstvih, zato lahko lažne informacije krožijo dalje in povečajo občutek negotovosti in strahu, kar otežuje zaposlovanje in vključitev migrantov.
