HeadlineAktualnoKulturaPišemo

Razbijamo tabuje: »Nekdanji odvisniki smo najboljši terapevti«

21. tiskana izdaja, dne 16.9.2022

S Tomažem Golobom – Taubijem se dobiva v lokalu blizu njegovega doma. Ko se usedeva, naroči: »Tonik in dva šnopsa, za vsakega enega.« Natakarica se nasmeje, on pa pojasni: »To je edini lokal v katerem točno vedo, da mi ne smejo dati alkohola. Že štiri leta nisem poskusil niti kapljice.«

 

Taubi je dvanajst let živel na cesti. Je ozdravljen narkoman in alkoholik. Adrenalin zdaj miri v gorah. Trenutno je brez dela, vendar prostovoljno dela pri Kraljih ulice in se ukvarja z gledališčem. Leta 2001 pa je napisal tudi biografijo z naslovom Ponovno rojen: pot iz pekla mamil.

»Pri osemnajstih letih, ko sem hodil na srednjo šolo za blagovni promet, sem ugotovil, da me to ne zanima. Vseeno mi je bilo za šolo. Na Ambroževem trgu sem takrat spoznal prve klošarje in jih poslušal, ko so se pogovarjali. Sama ušesa so me bila. Bili so tako pametni, vse so vedeli o življenju. Takrat sem se odločil, da želim biti kot oni. Zato sem se podal na cesto. To je bila moja izbira, moja pot. Nikoli ne bi izbral druge. Če bi končal šolo bi bil zdaj nek zadrt socialni delavec, doma bi imel neko sitno ženo in tri smrkavce. To ni bilo zame. To ni bila moja pot,« pove o svojih začetkih. 

Nikoli se ni želel vrniti domov

V dvanajst letih, ki jih je preživel na cesti, ni nikoli pomislil, da bi se vrnil domov. Včasih se je odpravil pred stolpnico, kjer sta živela njegova starša: »Gledal sem v luč, ki je bila prižgana in vedel, da oče gleda televizijo, mama pomiva posodo, ki je ostala po večerji. Potem sta odšla v posteljo, jaz pa sem odšel dalje po svoji poti.«

Dneve in noči je preživljal kjer mu je ustrezalo. Potoval je po celotni Evropi. »Bil sem otrok pri osemnajstih letih. Bil sem svoboden. A ta svoboda ima svojo ceno. Ko si 24 ur na dan prost, se naenkrat znajdeš na pločniku, nimaš denarja, nimaš cigaret, drog, alkohola. En prijatelj je v službi, drug te je že sit. Sliši se lepo, vendar bi vsak, ki bi to poskusil, videl, da ima svoboda visoko ceno,« pojasni.

Ona mi je predstavila novo ljubezen

V droge je zašel zaradi ljubezni. Dekle, ki mu je bilo všeč, mu je prvič ponudilo heroin na stranišču na neki zabavi: »Takrat mi je predstavila mojo novo ljubezen. Kateregakoli narkomana vprašaš, ti ne bo znal opisati tega občutka zadetosti. Je nekako tako, kot bi bil popolnoma zavit v vato, in vse ostalo je izginilo. In droga sama po sebi ni problem. Problem je, ko se moraš zadeti, ko telo postane odvisno. Takrat pa bi za drogo prodal lastno mamo. Potem pa je konec.«

Odvisniku ne moreš pomagati, dokler se sam ne odloči, pojasni Taubi: »Nikogar ne moreš prepričati v nič, kar se ni sam odločil. Edina stvar, ki jo lahko narediš je, da ga podpiraš pri tem kar je trenutno sprejel. Samo tisti, ki smo to dali čez, vemo kaj odvisnost pomeni, zato tudi pravim, da smo najboljši terapevti. Meni ni žal za nobeno iglo, ker je vsaka pripomogla k temu, da lahko sedaj o tem govorim, da sem to preživel in lahko opozarjam druge, kaj odvisnost od droge pomeni.«

Sedem let v komuni

Nekega dne, ko je bil povsem brez denarja, se je ustavil v župnišču in tam mu je župnik dal listek, kam naj se obrne. Prišel je do sprejemnega centra za komuno. V komuni v Italiji je preživel kar sedem let. Njegov prvotni načrt je bil, da bo tam ostal dva meseca, potem pa z dokumenti, ki so mu jih naredili, nekako preživel na ulicah Italije. Po dveh mesecih je kot da bi to čutil prišel duhovnik don Pierino Gelmini, ustanovitelj komun za odvisnike. »Nikoli me ni poklical po imenu. Takrat mi je dal klofuto in me vprašal kaj se grem. Ampak on me je usmeril. Bil je človek, ki je vedel, kako se pogovarjati z mano. Program je bil dolg tri leta, jaz sem na koncu tam ostal sedem let. Od tega sem bil pet let vodja centra. Po sedmih letih me je poklical k sebi in mi rekel, da se moram vrniti iz azila nazaj v živalski vrt,« razlaga Tomaž.

Življenje v komuni je podobno tistemu na kmetiji – nekdanji odvisniki delajo na njivi, molzejo krave in živijo kmečko življenje. »Vsi ljudje tam so nekdanji odvisniki. Nobenega psihologa, psihiatra. In to je super, ker samo ljudje, ki so to preživeli, vedo kaj to pomeni in lahko svetujejo, pomagajo. Tam sem zaključil z drogo, ne pa z alkoholom. Tega sem se rešil precej kasneje.«

Odvajanje je grozljivo

To je bila njegova pot, njegova želja, njegov nagon, razlaga. »Odvajanje je grozljivo. Ko se odvajaš od odvisnosti od droge, je precej huje fizično, kot pa od alkohola, kar je bolj psihično. Ko sem se odvajal od droge, sem imel občutek, da mi meso trga stran od kosti. To je bolečina zaradi katere ne moreš vstati, vse gre iz tebe, nisi ti, si povsem druga oseba. Ko sem se odvajal od alkohola sem povsod videl zombije. Poklical sem v bolnišnico, da potrebujem pomoč in usmerili so me na urgenco, da mi bodo tam dali pomirjevala – meni, nekdanjemu odvisniku od mamil, ki niti aspirina ne vzamem, če me boli glava,« se spominja Taubi.

Danes poleg vseh ostalih stvari vodi tudi oglede Ljubljane, ki se imenujejo Nevidena Ljubljana, kjer razkaže Ljubljano skozi svoje življenje in pokaže skrite kotičke. »90 % ljudi zares ne pozna Tromostovja. Ljudje smo postali kot furmanski konji. Ne vidimo ničesar, razen samega sebe. In to se pozna tudi pri t.i. odpadnikih družbe. Družba nas ne gleda na drugačen način. Družba nas sploh ne vidi, razen če nekomu skočim v obraz – imate kaj drobiža?!«

»Na koncu sem najraje sam. To mi najbolj odgovarja. Seveda imam družbo, prijatelje, vendar mi je pomembno, da mi nihče ne stoji za vratom, da mi ni treba nikomur pojasnjevati, kam grem in kdaj grem. Rad imam svoj mir in svobodo,« zaključi Taubi. 

Petra Znoj

Back to top button