Razbijamo Tabuje: »Na internetu se je treba izpostavljati odgovorno.«

39 tiskana izdaja, dne 7. aprila 2023

Anja Oman je novinarka, urednica in vodja družbenih omrežij na popotniškem portalu, dela v marketing oddelku znanega slovenskega podjetja, je plesna učiteljica in koreografinja v plesnem studiu, kreatorka vsebin na Instagramu, vodja skupine Mami blogerke in podpredsednica Društva ustvarjalcev spletnih vsebin: »Sem ’lovilka svojih sanj’. To pomeni, da večino časa delam, ker sanje pridejo z določeno ceno. V prostem času sem partnerka, mama, prijateljica in oseba, ki ji veliko pomenita sprostitev in zabava. Obožujem večere s prijatelji, knjige, dobre filme, okusno hrano in življenje v mestu. Kako spravim vse to v en teden? Z veliko organizacije, določanjem prioritet in volje do življenja.«

 

Nazivu »vplivnež« smo Slovenci nadeli negativno konotacijo

V Sloveniji se je, prav tako kot v tujini, razvilo delo vplivnežev. To so osebe, ki z nekimi vsebinami zabavajo oziroma izobražujejo ali izzivajo gledalce oziroma sledilce z namenom, da od njih dobijo nek odziv. Ljudje znajo le redko razločevati med izrazi bloger, vloger, ustvarjalec vsebin in promotor. »Vse mečejo v isti koš. Vsi, ki ustvarjajo vsebine na družbenih omrežjih, so za Slovence avtomatično vplivneži. Ob besedi vplivnež takoj pomislijo na reklame. Ker so žal največji slovenski vplivneži predvsem promotorji. Hkrati pa ne pomislijo, zakaj je v resnici tako. Ker Slovenci take vsebine najraje gledajo! Noben vplivnež ne more biti vplivnež brez publike. Vplivneže dela publika. Kdo bo vplivnež, tisti z dobro vsebino ali tisti s promocijsko, določijo gledalci, sledilci. Kakšne vsebine imajo največ sledilcev, je odraz družbe, ne ustvarjalcev vsebin. Vplivneže določajo ljudje, se ne določijo sami,« pove Anja. 

V zadnjih letih se je ta scena izrazito spremenila, pojasnjuje Anja. Z blogom je začela še pred časom vplivnostnega marketinga. Bil je kotiček za izražanje njenih misli in za podporo mamam po porodu. Ko je začela dobivati prve prošnje za promocije, se ji je zdelo čudno in neverjetno, kako hitro je nekaj, kar je bil samo njen hobi, prerasel vse njeno delo in postal glavni vir dohodka. Od tega poklica je živela tri leta, še zdaj pa predstavlja velik del njenih finančnih dohodkov. »Želim si, da bi ljudje znali ločiti med dobro in slabo vsebino. Med ustvarjalci, ki dajejo, in ustvarjalci, ki jemljejo. Predvsem pa si želim, da bi razumeli, da je zadeva večplastna, da so to vse ljudje, z različnimi zgodbami. Da se ne more z eno besedo pokriti vseh in vleči nekih zaključkov. Da se vsi samo trudimo živeti neko varno in lepo življenje. Da je tudi ustvarjanje vsebin zahtevno delo. Če kdo ne verjame, lahko takoj poskusi.«

Kaj pa zasebnost?

Anja se za ta poklic nikoli ni zares odločila, nekako je vse steklo organsko. Ker je rada ustvarjala vsebine, je to počela za lastno veselje in iz tega so se razvila različna sodelovanja. Ko je bilo ponudb za sodelovanje preveč, je ustanovila skupino Mami blogerke, s katero je želela povečati bazo mamic blogerk, ki bi lahko prevzele nekaj dela – načeloma je to postala nekakšna prva agencija za sodelovanje z influencerji

Težava je v tem, da začneš zaradi narave tega dela živeti v nekem nerealnem mehurčku, pravi Anja: »Ker posledično ogromno časa preživiš na aplikacijah, to načenja tvoje odnose v realnem svetu. Nimaš veliko časa za svoje bližnje, vsaka stvar te vznemiri, obremenjen si s tem, katera sodelovanja imaš, koliko sledilcev imaš, kako se ljudje odzivajo na vsako vsebino posebej. Ko delaš to kot poklic, se je zelo zelo težko odklopiti. Moraš biti zelo močan in najti ravnotežje med službo in prostim časom. Kar je spet težko, saj je ta meja zabrisana, ko deliš trenutke iz svojega življenja. Se pa da. Ko si dolgo v tem, najdeš neko ravnovesje, si postaviš prioritete in organiziraš čas. Če ti ne uspe, izgoriš.«

Več kritik dobi v »offline« svetu

Na družbenih omrežjih ni nikoli dobila toliko kritik kot v realnem življenju, od medijev, znancev, neznancev… Kot pravi, na srečo nima veliko izkušenj z internetnimi kritiki, vendar je to tudi posledica tega, da se vsebin loteva odgovorno: »Jaz pravim, da če si iskren do sebe, iskren na spletu in iskren v realnem svetu, nimaš kaj skrivati in te ne rabi skrbeti, tudi če te kdo prepozna. Moram pa poudariti, da jaz nisem prepoznavna širši publiki, prepoznavajo me izključno moje sledilke, kar je vedno lepa izkušnja. Prepričana sem, da je za vplivneže, ki se pojavljajo tudi na televiziji in v medijih, veliko težje.«

Kaj pa otroci?

V zadnjem času se je začelo veliko spreminjati glede zakonodaje pri delu otrok v tej industriji, po drugi strani pa strokovnjaki ves čas opozarjajo, da fotografije otrok ne sodijo na internet zaradi spletnih predatorjev. Anja pravi, da je bila na začetku ustvarjanja vsebin absolutno proti objavljanju otrok na družbenih omrežjih, vendar verjame, da vsi starši svojim otrokom želimo samo najboljše. Po tej predpostavki se starši odločamo za svoje otroke po svojih najboljših močeh. S tem seveda nanje vplivamo. Vplivamo s tem, kaj jim dajemo za jesti, s tem, v katero vero jih usmerjamo ali jih sploh ne, s tem, kako jih vzgajamo, koliko časa preživimo z njimi, koliko jim beremo pravljice, s tem, ali jih vozimo v naravo, na popoldanske dejavnosti, koliko časa so pred ekrani … in če jih objavljamo ali ne. Z vsem tem vplivamo na njih. Kot odrasli in odgovorni smo sposobni premisliti, kaj lahko objavimo in kaj ne, spoštujemo otroke in njihovo zasebnost in razumemo, kje so meje. 

»Obsojanje staršev, ki objavljajo svoje otroke na spletu, pod pretvezo, da nas zanje skrbi, se mi zdi v družbi, kjer je ogromno alkoholizma, revščine in domačega nasilja, hinavsko. Če bi vso to energijo, ki je usmerjena v ’izkoriščanje otrok za promocije staršev’, ki se v povprečju s svojimi otroki zagotovo ukvarjajo več (ker imajo več časa), usmerili v pomoč otrokom na pragu revščine, izpostavljenih nasilju in podobno, bi bila družba veliko lepša. Otroci vplivnežev preživijo manj časa za ekrani od povprečnega otroka. In že samo ta podatek bi moral biti dovolj zgovoren, da če kdo obvlada to področje, so to vplivneži. Kar pa se tiče spletnih predatorjev, zopet govorimo o spodobnosti starša, da se odloči. Nujno je, da si ne zatiskamo oči: vsakič, ko smo na bazenu ali na morju, so prav tako prisotni predatorji. Tako online kot offline jih nekaj na leto tudi primejo. Obsojati je potrebno njih, ne staršev, ki imajo na bazenu otroke oblečene v kopalke, in ne staršev, ki objavljajo nedolžne fotografije svojih otrok. Krivi so izključno in samo predatorji. Online in offline.«

Petra Znoj

Back to top button