Sredi meseca bodo pomočnice vzgojiteljic pripravile protestni shod, saj so njihove plače nižje od minimalnih. V primerjavi z ostalimi zaposlenimi v javnem sektorju s peto stopnjo izobrazbe so njihove plače dvajset odstotkov nižje.
»Ljudje še vedno enačijo celotno javno upravo in imajo občutek, da smo vsi preplačani. V službo vsi hodimo zaradi denarja, vendar so nekatere službe tudi poslanstvo. Dela vzgojiteljice, dela z otroki ne moreš primerjati z na primer delom v proizvodnji,« pove Miriam Kalan, ki je kot pomočnica delala šest let, zdaj pa je dve leti vzgojiteljica, in doda: »Težko je, ker se vsak dan trudiš, se pripraviš na službo, si tam s srcem in dušo – z otroki ne moreš delati samo mehansko – in na koncu nisi vreden niti minimalca. Država ti mora doplačati, da dobiš tisti osnovni, minimalni dohodek, kljub temu, da si kvalificiran, imaš potrebno izobrazbo in delaš z najbolj ranljivo populacijo. Kdo bo šel vsak dan v skupino 24-ih otrok, tam pustil sebe in odprl svoje srce, ob tem pa ga ne bodo cenili?«
Ko ni bilo takih urnikov, je bilo drugače
Včasih so se otroci v vrtec hodili igrat, vzgojiteljice pa so jih pazile. Bile so tam, da je bil otrok varen. Danes, ko starši s službami ne zaključujejo več ob dveh in ne morejo celotnega popoldneva preživeti z otroki, vrtci in vzgojitelji dobivajo nov pomen.
Delo vzgojiteljice je daleč od tega, da samo pazi otroka, mu da trikrat na dan za jesti in ga položi na ležalnik, ko je čas za spanje. Vsako jutro je v vrtcu sprejem. Najprej se malo poigrajo, potem je na vrsti jutranja rutina: preštevanje, izberejo dežurnega … Potem se vsi skupaj umijejo in pripravijo na malico. Po malici sledi jutranji krog, kjer obravnavajo različne tematske sklope. »Celotna priprava temelji na kurikulumu za vrtce, tam so zapisani vsi cilji, ki jim sledimo. To je naše glavno vodilo, da dosegamo te cilje. Cilje pa se doseže preko različnih tem, ki jih izberemo skupaj z otroci. Trudimo se, da izhajamo iz interesov otrok, kar njih zanima, in v sklopu teh interesov potem celostno obdelamo teme in cilje. Pomembno je, da se ob tem dotaknemo vseh področij: jezika, gibanja, matematike, narave, družbe in umetnosti,« pripravo na dan opiše Miriam.
V jutranjem krogu berejo slikanice, se pogovarjajo o različnih temah … Vsak dan se odpravijo tudi ven, spoznavajo okolje, opazujejo naravo in ob tem še sledijo verbalnemu razvoju. Sledi kosilo, po kosilu mlajši počivajo, pri starejših pa potekajo umirjene aktivnosti.
Primerjava z ostalimi zaposlenimi
Vendar pa so vzgojitelji ves čas aktivni in ne le pasivni opazovalci, pojasni Miriam: »Kot vzgojitelj si ves čas zraven. Tudi pri igri. Tudi tam jih poskušaš usmerjati in premikati igro na višji nivo. Če najmlajši na primer postavljajo kocke, si ti tisti, ki jih spodbujaš in jim pomagaš, da iz treh kock pridejo na stolp iz petih kock. Ves čas stremimo k temu, da otroci dosegajo nove cilje in se povsod trudimo za njihov čim bolj optimalni razvoj. Zato to, ko rečejo: ‘Kaj pa ti je težko? Trikrat jim daš za jest, malo jih počuvaš,’ ne bi moglo biti dlje od resnice.«
Desna roka pri razvoju
Prav zaradi dolgih urnikov v službah, otroci v vrtcih in z vzgojiteljicami preživijo več časa kot doma s skrbniki. Zato so oni postali desna roka pri pomoči staršem, da se njihov otrok čim bolj optimalno razvija. »Ne želimo prevzemati vloge staršev, ampak smo jim nekakšna strokovna podpora, da s skupnimi močmi pri otroku dosežemo maksimalni razvoj. Vsi si želimo, da otrok ves čas napreduje. Prva naloga nas, vzgojiteljev, ni, da nas imajo otroci radi. Mi v vsem skupaj nismo pomembni, ne pripisujemo si vrednosti. Za nas je najbolj pomembno, da smo tukaj, da imajo starši podporo, in po drugi strani, da se otroci počutijo varno in dobro v svoji koži ter tako zacvetijo in razvijejo vse svoje potenciale.«
Starši in vzgojitelji bi morali biti na istem bregu, saj imajo skupen cilj: zadovoljnega in samostojnega otroka, ki je dosegel svoj optimalen razvoj in se počuti varno ter dobro v svoji koži. V takšnem okolju bodo otroci lahko dosegli vse standarde, ki jih družba od njih pričakuje.
Ne samo poklic, ampak poslanstvo
Žalostno je, da je poklic pomočnice vzgojiteljice finančno tako nizko cenjen. Ker odgovornost, ki jo nosi, nikakor ni nizka. Poleg tega, da vzgajajo naše najmlajše, se ves čas izobražujejo, sledijo vsem trendom. Vzgoja in izobraževanje sta zelo živa pojma in ves čas se je treba temu prilagajati.
Hkrati pa je to poklic, ki te zahteva celega. »Če nimaš zares rad tega dela, ga ne moreš opravljati. Tukaj ni prostora za slab dan, ni prostora za osebne težave. Ko vstopiš v vrtec, pustiš svoje tegobe zunaj. Ker nisi tam, da bi izražal svoja čustva, ampak si tam zato, da se vsi drugi dobro počutijo. In ne samo to – si prijazen objem, ki prežene žalost, si slikar, ki poleg nasmehov narišeš vse, kar si otroška domišljija zaželi, si znanstvenik, ki pomaga najti odgovor na vsako vprašanje malih bistrih glav, si psiholog, natakar, čistilka, policaj, mediator, sodnik, si klovn, glasbenik, mehanik, detektiv, zabavljač, trener, nujna medicinska pomoč, navijač prav vsakega izmed njih … In naslednji dan se boš z veseljem potrudil še malo bolj, saj si pedagog in to je tvoje poslanstvo.«
In vse to ni vredno niti minimalne plače?
