Manca se usede za mizo, nasmejana, sproščena, na prvi pogled povsem navadna petintridesetletnica. »Depresija ni nujno vidna,« razloži. »Po dveh letih zdravljenja sem boljše, pridejo trenutki, ko se vrne otopelost, ko se vrne žalost in občutek osamljenosti, ni pa več želje, da bi končala svoje življenje.«
Pred dvema letoma so ji diagnosticirali depresijo. Kot pove, se ni takrat zgodilo nič pretresljivega, nič drugačnega. »Mislim, da se je enostavno vse nabralo. Vsi občutki, vse slabe stvari, ki sem jih 30 let tlačila, ki jih nisem predelala, s katerimi se nisem znala spoprijeti. V moji glavi je bil ves čas nekakšen šum, bila sem otopela in utrujena. Spomnim se, kako sem psihiatrinji rekla, da samo želim, da se vse skupaj konča. Da ne želim več reševati stvari, da sem preutrujena. Takrat mi je predpisala antidepresive,« pove Manca.
Antidepresivi so za šibke
Navzven Manca nikoli ni pokazala, da ni zadovoljna. V družini se o depresiji niso pogovarjali in tudi sama sploh ni želela razmišljati o tem, da bi si poiskala strokovno pomoč.
»Vedno sem imela to prepričanje, da je depresija stanje – ne bolezen – stanje, s katerim se spopadajo šibki ljudje. Leni ljudje. Tisti, ki se smilijo sami sebi in so preveč leni, da bi si sami pomagali. Kasneje, ko sem začela pogosteje razmišljati o samomoru, sem se nekega dne odločila, da si poiščem strokovno pomoč. Vendar sem tudi tja prišla z mislijo, da antidepresivov pod nobenim pogojem ne bom jemala,« razloži Manca.
Šele, ko ji je psihiatrinja razložila, da je depresija bolezen in da potrebuje zdravila, vsaj za začetek, da se telo odpočije, da se glava pomiri, je pristala na to. »Zdravnica mi je rekla, da je to tako, kot bi si zlomila nogo pri vožnji s kolesom. Če se v tistem trenutku nikoli več ne vozim s kolesom, to še ne pomeni, da se bo noga zacelila,« pojasni Manca.
Razumevanje in empatija sta ključ
Najtežje je o svojih razmišljanjih in strahovih povedati ostalim, predvsem zato, ker imaš na začetku občutek, da se s tem spopadaš samo ti.
»Na začetku sem se obrnila na dve najbližji prijateljici. Družini nisem povedala. Nisem sploh vedela, kako naj s tem začnem,« pojasnjuje Manca in pravi, da je takrat potrebovala zgolj to, da jo nekdo posluša. »Želela sem samo to, da me ljudje okoli mene slišijo, da me ne prekinjajo, da me ne sodijo. Vedela sem, da potrebujem strokovno pomoč, vedela sem, da mi prijateljice ne morejo konstruktivno pomagati. Vendar sem v tistem trenutku potrebovala zgolj ramo, na katero se lahko naslonim, da dobim oporo za nadaljevanje,« pove.
Nisi okej? Povej naprej.
Pred kratkim je pri nas začela potekati prva nacionalna kampanja proti stigmatizaciji duševnega zdravja v Sloveniji, in sicer pod geslom: »Nisi okej? Povej naprej.«
Po tem, ko je državo pretresla vest o samomoru šestošolke, ki je bila tarča vrstniškega nasilja, se je odprla javna razprava o pogledu Slovencev na depresijo in samomor. Mladi v Sloveniji poročajo o visoki stopnji duševnih stisk, zato so zagnali kampanjo, ki naj bi zmanjšala stigmatizacijo govora o duševnem zdravju in mlade vzpodbudila k iskanju pomoči, tako formalne kot neformalne.
Vključili so ambasadorje – mlade in malo starejše, ki so se sami znašli v stiski, na primer Jožeta Petka in Brigito Langerholc Žager, ki sta javno delila svoji zgodbi o spopadanju z depresijo, v primeru Jožeta pa tudi o poskusu samomora.
Težave tudi v sistemu
Na dogodku kampanje je psihiatrinja dr. Vesna Švab poudarila, da je veliko mogoče narediti z osveščanjem, vendar je v Sloveniji težava tudi pri pomanjkanju strokovne pomoči: »Lahko naredite veliko kampanjo osveščanja, izobrazite svojce, naj bodo pozorni na zapiranje vase … ampak če strokovne pomoči ni, je problem velik. In strokovne pomoči v tej državi ni dovolj. Srečujemo se z nerazumnimi čakalnimi dobami. Treba je reorganizirati službe, da se bodo odzvale na potrebe ljudi. Pomembno pa je tudi, da so dobro povezani z otroki, kajti tako bomo zaslutili, kdaj je treba poiskati pomoč izven družine.«
Zgodi se lahko vsakemu
»Ko sem se sama spopadla z depresijo, sem spoznala, da se duševna motnja lahko zgodi vsakemu izmed nas – ne glede na status, ne glede na zaposlitev, ne glede na to, ali je v partnerski zvezi, ima otroke, hodi v osnovno šolo. Zdi se mi pomembno, da si nehamo zapirati oči in se obračati stran ter te primere stigmatizirati,« pravi Manca.
Stiska, ki ni opažena, se namreč lahko konča s samomorom, kot se je zgodilo pri osnovnošolki na Štajerskem. »Pomembno je, da se zavedamo, da lahko pomagamo že drug drugemu. Je pa treba tudi v službe vgraditi element prijaznosti. Tega ni mogoče doseči samo z reorganizacijo, ampak z globalnim zavedanjem, da je treba opustiti nestrpen diskurz, ki še posebej prizadene občutljive ljudi. Dolžni smo kot država in družba v skladu z dokumenti vzpostavljati službe, ki bodo ljudem pri roki,« je povedala psihiatrinja dr. Vesna Švab.
