Recenzija: Pusti jim, naj berejo

Poznate zgodbo za rožnato lepotico, ki okrancljana z belimi volančki že stoletja dolgo krasi obod Tartinijevega trga? Veste, kaj pomeni napis Lasa pur dir? Ste vedeli, da se za njo skriva zgodba o neuslišani ljubezni, varanju, prekomorskih stikih, bogastvu in revščini? Vsaj tako pravita Barbara Habič in Slavko Pregl, ki sta se v zadnjih nekaj letih potapljala v piransko zgodovino. 

Skozi stoletja so se zgodbe – kot se za pripovedništvo spodobi – močno spreminjale, zato ni zaman trditi, da marsikdo od vas gotovo pozna kakšno drugačno verzijo legend, ki so zapisane v knjigi o Piranu. Sicer pa njihov izid na papirjih, vezanih med trde platnice, verjetno ni povsem povezan z njihovo istovetnostjo. V zapisih resda izvemo marsikaj o zgodovini mesta, njegovih geografskih značilnostih, spremembah v arhitekturi in običajih, a vse ostaja zakrito v meglico pripovedk. Ne moremo reči pravljic, saj je kraj po navadi znan, čas pa … no, to je že druga zgodba. 

Vseeno se legende zdijo komaj resnične. Večinoma temeljijo na človeški naivnosti, polne pa so tudi nadnaravnih bitij, s katerimi si meščani razlagajo neznane pojave. Nekatere, kot je tista o jokajoči ikoni Marije, si lahko danes s pomočjo znanosti razložimo že precej drugače. Ta bi nas kvečjemu razočarala pri razlagi o tem, zakaj se Pirančani in Izolani med seboj ne marajo, saj bi celo psihologija verjetno težko razložila to vrsto neutemeljenega ljubosumja iz zgodovine.

Raznovrstne zgodbe, zapisane v bogatem in izraznem jeziku, sta Pregl in Habič zapisala, ker sta se »v Piran zaljubljala počasi in usodno. V njem sva našla svoj drugi dom in svoj mediteranski gen. Hraniva se z njegovimi zgodbami.« Oba sta se v preteklosti uveljavila kot mladinska pisatelja, kar odseva tudi iz pričujočega dela. Čeprav se zdi, da se v knjigi skoraj noben pridevnik ne ponovi, je napisana dovolj enostavno, da ciljne publike ne moremo zares zamejiti. Hkrati pa je pisano tako doživeto, da bi jo prej pripisali mladinski književnosti. Doživljajski spis domačega župnika na koncu knjige pa je vendarle odvečen.

Delo je očitno izšlo kot del nekega projekta ali pa gre morda za nov način izdajanja knjig v času, ko se je papir izredno podražil. Podprto je bilo namreč s strani Mestne občine Piran, ki je poleg omenjenega zapisa dodala še nekaj fotografij svojih turističnih znamenitosti. V svetu, ki ga že tako na vsakem koraku obdajajo reklame, bi se jim lahko izognili vsaj v knjigah. Ilustracije Bojana Jurca, ki na celih straneh zaljšajo začetke posameznih legend, so namreč vse prej kot reklamne. Navdušujejo s svojo preprostostjo, izogibanju prepolnemu obilju in nevpadajočimi pastelnimi barvami. 

Za dodatne kritike in pojasnila pa se priklopite na Megafon TV, kjer se bosta pisatelja prav kmalu oglasila v oddaji In vivo veritas.

Pia Nikolič