Pri tridesetih že v pokoju
Šport je socialna dejavnost, ki mladim vceplja tekmovalnost, žrtvovanje, vztrajnost in bojevitost. Otroci so od malih nog pogojeni z občutkom zadovoljstva ob zmagah, ko pa izgubijo se počutijo ponižane in premagane, ne le v tekmovalnem, ampak tudi v človeškem smislu.
Mediji so polni zgodb o uspehih elitnih športnikov, ki so bili v tekmovalni šport vključeni zelo zgodaj, zato se je razširilo prepričanje, da je potrebno sinove in hčere čim hitreje vključiti v specializirane tekmovalne oblike športa. Nemalokrat začnejo otroci s treningi v nižjih razredih osnovne šole, tudi zaradi ambicij staršev, ki so prepričani, da je prav njihova hčerka naslednja Serena Williams. Starši iščejo najboljše trenerje in klube doma in v tujini, vlagajo ogromno denarja in časa, saj menijo, da je to najboljša naložba v otroka.
Večkrat je bila že slišana zgodba o vzponu tenisača Novaka Đokovića. Njegova starša sta bila inštruktorja smučanja, ki sta tik ob smučišču odprla restavracijo, kar pa ni bilo dovolj za financiranje sinove teniške kariere. »Morali smo si sposojati denar, čeprav sva imela z ženo solidne prihodke za takratne razmere. Za posojila smo morali vračati oderuške 10- do 15-odstotne mesečne obresti. Kriza je bila včasih tako huda, da naslednje jutro nismo imeli za najbolj osnovne življenjske dobrine. Z ženo sva morala prodati vse zlato, kar smo ga imeli doma,« je težavne začetke in požrtvovalnost za sinov uspeh opisal Novakov oče Srđan Đoković.
Čeprav so – razumljivo – v medijih izpostavljeni uspešni primeri, kot sta Đoković in Williamsova, pa raziskave v športni znanosti ravno nasprotno kažejo, da je povezanost športnega uspeha otrok in mladostnikov, mlajših od 15 let, z uspešnostjo v članski kategoriji negativna, kar pomeni, da bolj ko so športniki uspešni v obdobju osnovnega šolanja, manjša je verjetnost, da bodo uspešni tudi po 20. letu. Starše je težko prepričati, da kljub temu da njihov otrok ne blesti v kadetskih in mlajših selekcijah, to še ne pomeni, da ga ne čaka vrhunska članska kariera. Svetovna rekorderka v skoku s palico Yelena Isinbaeva, ki je osvojila vse naslove in osvajala kolajne na vseh največjih svetovnih tekmovanjih, je recimo iz gimnastike v atletiko prestopila šele pri 15 letih.
Tisti, ki jim uspe preboj v vrhunski, profesionalen šport pa imajo pogosto časovno precej omejeno kariero zaradi fizične in psihične intenzivnosti tekmovanja. Profesionalni športniki v večini primerov že po tridesetem letu začnejo razmišljati o koncu športne poti, saj telo ne zdrži več silovitih fizičnih naporov. Raziskave kažejo, da se v ekipnih športih največ športnikov upokoji med 33 do 39 leti starosti. Razlogi za prekinitev so različni. Poškodbe, upadanje športnih rezultatov, zdravstvene težave ali družinske obveznosti. Razlog je lahko tudi pomanjkanje motivacije.
Zelo mlada, pri 22 letih, se je zaradi pomanjkanja motivacije upokojila francoska plavalka Laure Manaudou. Osvojila je komplet medalj z olimpijskih iger, tri naslove svetovne prvakinje in še devet zlatih medalj na evropskih prvenstvih. Padec motivacije se je pokazal že leta 2008, ko je v intervjuju rekla, da se ji zdijo treningi prezahtevni. Leto pozneje se je upokojila. Seveda pa obstajajo tudi športne panoge, v katerih praktično ni starostne omejitve. Strelec Rajmond Debevec je denimo še pri 57 letih našel motivacijo za trening in tekmovanje.
Posamezniki, ki so od malih nog absolutno osredotočeni le na športno vlogo, so pogosto izpostavljeni težavam ob prilagajanju na konec športne kariere in življenje po njej. Študije z drugih področij psihologije kažejo, da je močna identifikacija s športno, tekmovalno vlogo lahko dejavnik tveganja za težavnost prilagoditve na drugo vlogo po končani karieri, ko je človek še relativno mlad. Znajde se v situaciji, ko mora iskati službo in osmisliti svoje življenje izven športa. Profesionalni športnik ima namreč jasno predpisan dan. Zjutraj vstane ob isti uri, točno ve kaj bo jedel, kdaj ima prvi trening, kdaj drugega, kaj bo vmes počel. Jasno ima določene in izmerljive cilje, tiste na treningu in potem na tekmi. V profesionalnem športu, ki zahteva stalno visoko stopnjo telesne in psihične pripravljenosti, je vidik varnosti in zdravja pri športnem delu še posebej problematičen. Praviloma fizična narava športa pomeni, da so poškodbe na »delovnem mestu« pri športnikih pogostejše kot pri večini drugih ljudi. Večinoma se ta vidik, sploh pri tistih dobro plačanih profesionalcih, spregleda, saj se pričakuje, da zaradi visokega plačila prenašajo velik fizični in psihični stres. Mnogi športniki, od katerih se nenehno zahteva doseganje visokih fizičnih standardov in športnih dosežkov, se po koncu kariere odločijo postati trenerji, agenti, skavti ali v kakšni drugi funkciji ostati v športu, saj so vajeni določenega načina življenja in jim zgolj šport prinaša zadovoljstvo. Poleg športnikov, ki tekmujejo na najvišji ravni v komercialno zanimivih športih, je veliko tistih, ki potrebujejo pomoč države, sploh po prenehanju športne kariere. Pri nas je v veljavi dodatek k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Do dodatka so upravičeni vrhunski športniki z osvojenimi medaljami na olimpijskih ali paraolimpijskih igrah, na olimpijadi gluhih, na šahovski olimpijadi ali na svetovnih prvenstvih v olimpijskih disciplinah ter športniki dobitniki Bloudkove nagrade za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek.
V športu je močno prisotna želja po razvoju, kar je osnovna težnja vsakega človeka, še posebej mladega. Zato se zdi športno udejstvovanje mladih nekaj tako naravnega. Ko je športne kariere enkrat konec, pa se športnik znajde v navadnem življenju, kjer je merljivosti uspešnosti izredno malo. Takrat je treba športnika preusmeriti tudi v druge stvari, ki mu lahko prinašajo podobne občutke, kot recimo novi hobiji, služba in tudi to, da se ob prednostih zave tudi pomanjkljivosti športa, predvsem njegove neusmiljene storilnostne naravnanosti, ki pušča fizične in psihične posledice pri mladih ljudeh.
