Pretepsti komika: Problematiziranje žanra komedije žaljenja
Donald Trump je že z nastopom volilne kampanje vzpostavil nasilen in žaljiv diskurz, ki so ga posvojili populisti po vsem svetu. V Sloveniji ga pooseblja premier Janez Janša, ki po eni strani ves čas žali drugače misleče in kritike, po drugi strani prav to očita svojim nasprotnikom. Nasilje pa ne obstaja le v verbalni obliki, temveč je še vedno zelo prisotno v fizični obliki. Klofuta, ki jo je Will Smith primazal Chrisu Rocku, je javnost po vsem svetu vseeno razdvojila do te mere, da je marsikje postala pomembnejša od novic o dogajanju v Ukrajini.
Čeprav je potek dogajanja že precej jasen, naj ga na kratko opišemo. Komik Chris Rock je bil v nedeljo ponoči eden od podeljevalcev ameriških filmskih nagrad oskar. Večer so sicer prvič v zgodovini vodile tri ženske. Najprej se je pošalil iz igralca Javierja Bardema in njegove žene Penelope Cruz. Ker sta bila oba nominirana za nagrado, je izustil seksistično šalo o tem, da tudi če jo on dobi, ona pa ne, v resnici ne more zmagati. Nato se je obrnil k Jadi Pinkett Smith, ženi Willa Smitha, in jo nagovoril z besedami: »Jada, rad te imam. Komaj čakam, da vidim drugi del G. I. Jane.« Will Smith se je ob tem sprva nasmejal na vsa usta, nekaj trenutkov zatem pa že stopil na oder, kjer je Rocku prisolil klofuto in samozadovoljen z odra odšel nazaj med publiko. Chris se je spet pošalil, nakar se je Smith iz sedeža zadrl, naj ne vlači imena njegove žene po svojih je***** ustih. Rock ga je vprašal, ali je šlo za šalo o G. I. Jane, medtem ko je Smith glasno ponavljal svoje. Zato je Rock z odra pripomnil le še: »To je bila najboljša noč v zgodovini televizije.« Pri tem se ni dotaknil svojega obraza, ampak je profesionalno nadaljeval z nastopom.
Problematična naj bi bila šala o vojakinji G. I. Jane, za vlogo katere si je Demi Moore pobrila glavo. Jada je namreč nedavno na spletu objavila priznanje, da je izgubila lase zaradi avtoimune bolezni, imenovane Alopecia areata, ki povzroči nepredvidljivo izpadanje las. Gre za pogosto bolezen, ki v večini primerov povzroči izpadanje las zgolj na majhnih predelih lasišča v velikosti kovanca, lahko pa povzroči popolno izgubo las ali v skrajnih primerih še izgubo vseh dlak na telesu. Prizadene lahko kogarkoli, ne glede na spol ali starost, pravega zdravila zanjo pa še ni. Večinoma jo zdravijo z agresivnimi protivnetnimi zdravili kortikosteroidi. »Stanje se pojavi, ko bele krvničke napadejo celice v lasnih mešičkih, zaradi česar se zmanjšajo in dramatično upočasnijo proizvajanje las. Vzrok je še neznan,« so zapisali pri Uredništvu pričesk Robert.
Čeprav je Jada v posnetku dejala, da se lahko zdaj samo še smeji, se na podelitvi oskarjev ni smejala, kot se tudi niso smejali drugod po svetu. Pri Guardianu so zapisali, da je težko verjeti, da se nad videnim najbolj zgraža bela publika, ki včasih celo z navdušenjem dnevno konzumira nasilje nad temnopoltimi. Tayo Bero je v komentarju zapisal, da se morajo temnopolti že tako ali tako bolj zadrževati pri svojih dejanjih in da je svet že navajen poniževanja temnopoltih žensk. V Sloveniji je predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca na Twitterju zapisal: »Pravi moški še obstajajo. Za tole klofuto si Will zasluži Oscarja za življenjsko delo.« Pravi moški se po njegovo torej izkazuje z nasilnimi dejanji in ne prenese šale. Gre za ponotranjeno percepcijo »moškega pogleda«, ki izvira iz Hollywooda in predvideva, da je normaliziran pogled pogled heteroseksualnega moškega, ki na ženske gleda kot na nekaj pasivnega, jih objektivizira. Podobne zapise najdemo drugod po Twitterju. »Branil je ženo,« so večkrat zapisali in pri tem pozabili, da morda ženske sploh ni treba braniti, saj je vendar samostojna oseba.
Dejanje Willa Smitha se da na podlagi zgodovinskih dejstev zlahka problematizirati. Pred desetimi leti je na moskovski premieri filma Možje v črnem 3 udaril ukrajinskega reporterja – šaljivca Vitalija Sediuka, po tem ko ga je ta hotel objeti in poljubiti na lice na rdeči preprogi. Odraščal je tudi v nasilnem domu, kjer je oče napadal mamo. V avtobiografiji je celo zapisal, da mu je žal, da takrat ni posredoval, kar se da razumeti kot, da je sedaj »popravljal« stare napake.
Chris Rock se je iz njega resda šalil že leta 2016, ko je kot glavni voditelj vodil podelitev oskarjev. Iz njega in Jade se je pohecal, ker sta takrat nagrade bojkotirala zaradi gibanja #OscarsSoWhite – spletnega gibanja, ki je naslavljalo pomanjkanje rasne diverzitete nagrajencev. Dejal je: »Jada bojkotira oskarje, kot jaz bojkotiram Rihannine spodnje hlačke. Tja še nisem bil povabljen.« Smith je tedaj na šalo po podelitvi odvrnil le z nasmehom in z dvignjenima dvema prstoma v znak miru.
Smith in Rock se namreč poznata že iz devetdesetih, ko je Rock gostoval v seriji Princ z Bel Aira, v katerem je igral lika z imenom Maurice in njegovo sestro Jasmine. Zato bi lahko Smith vedel, da Chris Rock pripada žanru komedije žaljenja, pri katerem nastop sestoji iz številnih žaljivk, ponavadi usmerjenih v publiko, mesto gostovanja ali druge nastopajoče. Pripadniki tega žanra so svetovno znani komiki, kot so Andy Kaufman, Al Murray, Bob Hope, Dave Chapelle, Eddie Murphy, Joan Rivers, Louis C. K., Groucho Marx, Ricky Gervais in mnogi drugi. Gre za zelo razvit in popularen žanr, iz katerega se je razvil tudi »roast«, pri katerem se znane osebnosti namerno pustijo žaliti različnim komikom. Comedy Central redno gosti »roaste« s slavnimi, kot so Justin Bieber, Charlie Sheen, David Hasselhoff in drugi. Pred nekaj časa je obstajala celo verzija te oddaje na slovenskih televizijah.
Rock je torej sledil uveljavljeni teoriji humorja, pri kateri komik zavedno izvede benigno kršitev bontona, s katero namerno spodkoplje družbeno normo. V Psychological Science so objavili študijo, v kateri so ugotovili, da takšno kršenje norm pri večini ljudi izzove smeh. Jasen je bil namreč tudi kontekst komičnosti nastopa. Žalitve lahko komu zlezejo pod kožo, ker komiki v tej praksi ponavadi izpostavijo nekaj očitnega, a hkrati ne preveč laskavega. Šale pa stopnjujejo, kot jih je tudi sam stopnjeval, začenši s šalo o zakoncih Bardem-Cruz, nadaljeval pa z zakoncema Smith. Treba je tudi razumeti, da komedija temelji na pričakovanjih, ki jih komiki sproti kršijo. Žalitve so večinoma nepričakovane, ker jih v petičnem okolišu navadno ne uporabljamo za neznance.
Smith se je resda opravičil za svoje dejanje, tako Rocku kot akademiji, z besedami: »Šale na moj račun so sestavni del poklica. A šala o bolezni moje žene Jade je bila zame preveč. Odzval sem se preveč čustveno. Žal mi je in sram me je za to, kar sem storil.« Opravičil se je že med prejetjem svojega prvega oskarja za vlogo – ironično – družinskega očeta v filmu Kralj Richard, ki govori o življenjski zgodbi tenisačic Serene in Venus Williams. Mnogi so pozvali, da bi moral biti zaradi takšnega napada v Kaliforniji vsaj aretiran, če ne celo, da bi mu morali odvzeti nagrado. Ker se Chris Rock (zaenkrat) ni odločil za tožbo, Smith po zakonu ostaja na prostosti, o smiselnosti odvzema nagrade pa bo morala odločati akademija, ki naj bi zadevo še raziskala in o njej naknadno razmislila v skladu s pravili organizacije in zveznim zakonom. Po njenih pravilih bi to lahko bil razlog za izključitev iz akademije in prepoved sodelovanja na prihodnjih dogodkih, kar zahtevajo tudi v sindikatu hollywoodskih igralcev. A ne pozabimo, da je akademija v preteklosti izključila le redke, nazadnje Harveya Weinsteina zaradi spolnega nasilja. Pred leti je Roman Polanski celo prejel nagrado v odsotnosti, po tem ko je priznal krivdo za spolni odnos z mladoletno osebo in pobegnil iz države. Leta 1973 pa je denimo moralo Johna Waynea zadrževati kar šest varnostnikov, da ni storil dejanja, ki si ga je Smith zdaj privoščil.
Letos je glede na lani oskarje gledalo več ljudi, kar 15,36 milijona Američanov, kar je še vedno druga najnižja gledanost v zgodovini. Zaradi škandala, ki ga na rdečih preprogah ljubijo, kasneje zagotovo še več. Vendar to ne pomeni, da mora biti takšno nasilje tolerirano, nikakor pa ne v luči sprememb, ki se glede tolerance do spolnega in rasnega nasilja v zadnjih letih odvija v Hollywoodu. Fizično nasilje prav tako ne sme biti tolerirano, sploh v časih, ko je vse bolj prisotno in tolerirano verbalno nasilje, ki že tako prepogosto vodi v fizično.
Nekateri so hoteli dogodek relativizirati s spominjanjem na napad Zorana Predina na košarkarskega sodnika na tekmi ali na to, kako je Magnifico »s čelom v zobe sunil« Patrika Grebla zaradi pripombe o napačnem tolmačenju televotinga po zmagi njegove skladbe na Emi in podobnimi, rekoč, da so bili »fantje pač malo temperamentni.« A ti fantje so v resnici moški in s tem predvidoma odgovorne polnoletne osebe.
Nerazumevanje komedije so že leta 2014 dobro pojasnili v dokumentarnem filmu To ni smešno (That’s Not Funny), ko so morali spomniti na to, da je komedija v jasnem kontekstu pač komedija. Dobra ali slaba, vseeno je komedija. Tako kot je umetniško delo, ki ga postavimo v galerijo pač umetnina, pa naj bo dobra ali slaba. Že to, da je v galeriji, ji daje zadosten kontekst, da lahko z obiskovalcem takoj vzpostavi dialog, medtem ko ga bo morda na ulici težje. Poleg tega, da je tepež, razen v ringu, s privolitvijo obeh strani, nesprejemljivo reševanje česarkoli, poglejmo še z druge strani: Naj takšen zgled normalizira pretepanje kateregakoli stand-up komika, samo zato, ker se bo nekdo iz publike počutil užaljenega? Čeprav je prav zaradi tega kupil vstopnico?
