»Prekarnost je eno od petih področij, ki jih bodo morali inšpektorji po novem redno in natančno nadzorovati. Pozornost bodo posvetili prikritim delovnim razmerjem, samozaposlenim, ki bi morali biti v rednem delovnem razmerju …«

Luka Mesec je v zadnjih nekaj letih postal prepoznaven obraz slovenske politike in upanje levih volivcev. Srž njegovih političnih prizadevanj je izboljšati in okrepiti položaj neprivilegiranih in delavcev. 

Luka Mesec je od leta 2014 koordinator stranke Levica in poslanec državnega zbora. Diplomiral je iz evropskih študij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Preden je pri 27 letih prvič nastopil poslansko funkcijo, je bil koordinator Delavsko-punkerske univerze in direktor Inštituta za delavske študije. V parlamentu je bil vseh osem let član odbora za finance, komisije za nadzor javnih financ, v prvem mandatu pa tudi mandatno-volilne komisije in vodja poslanske skupine. 

V stranki Levica so si v tem mandatu zadali visoke cilje: zvišati plače, zmanjšati prekarnost na trgu dela in začeti reševati stanovanjsko krizo. O tem, kako bo svoja in strankina prizadevanja uresničil zdaj, ko so vstopili v vlado z močnejšimi partnerji, je spregovoril za naš časopis.

Zakon o dolgotrajni oskrbi je dobil na referendumu podporo volivcev, zdaj imate leto dni časa, da uredite to področje. Kako boste zagotovili stabilen vir financiranja, rešili težave s pomanjkanjem kadrov in investicijami v infrastrukturo?

Drži, odločitev volivcev na referendumu nam omogoča, da nadaljnje leto rešujemo problem dolgotrajne oskrbe. Na podlagi obstoječega sistema bomo dogradili tiste storitve in ukrepe, ki se zdaj slabo izvajajo. Solidno deluje domska oskrba, imamo 20.000 oskrbovancev, slabše je na področju oskrbe na domu, v tej vrsti oskrbe je 7.000 ljudi. Tudi v visoki starosti si želi večina upokojencev ostati doma. Prav tako tisti, ki nimajo svojcev ali mlajših in bolj okretnih prijateljev, ki jim lahko priskočijo na pomoč. Cilj reforme je razširiti mrežo oskrbe na domu po celotni državi. Na ta način bodo lahko starostniki ostali doma, dokler bodo želeli, in bo to izvedljivo, v tem času bodo vključeni v prehodne, deinstitucionalizirane oblike oskrbe, kot so dnevni centri. Seveda bodo v domovih za starejše še zmeraj nastanjeni tisti, ki potrebujejo domsko oskrbo, in tisti, ki si to želijo. Ta tristopenjski sistem dolgotrajne oskrbe bo seveda potreboval vir financiranja, skladno z dogovorom z Evropsko komisijo smo v okviru Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost tudi zavezani, da vir javnega financiranja opredelimo do prvega januarja leta 2025.

Z Ministrstvom za finance in v vladi se glede financiranja dogovarjamo. Upam, da bomo do poletja lahko sporočili, kateri vir bomo uporabili in koliko denarja bo zbranega. Kar se tiče ostalih problemov, ki jih omenjate, bi poudaril kadrovski primanjkljaj. Tega bomo reševali s povišanjem plač. Delo v teh institucijah je težavno, plače pa navadno minimalne. Potrebno bo razmišljati tudi o kadrih iz tujine, saj se na razpis za delovna mesta na tem področju, ki jih objavi Zavod za zaposlovanje, velikokrat nihče sploh ne prijavi.

Ministrstvo za delo načrtuje obsežne spremembe delovne zakonodaje. Kaj vse se obeta? 

Ključno je ponovno vzpostaviti dialog med socialnimi partnerji. V Sloveniji plače stagnirajo že desetletje in pol. Izjema je minimalna plača, saj je stranka Levica predlagala zakon o minimalni plači, ki ga je sprejela vlada Marjana Šarca. Minimalna plača se je zaradi zakona zvišala z dobrih 630 evrov leta 2018 na 880 evrov letos, torej za 250 evrov v petih letih. Čas je za zvišanje tudi ostalih plač. To pa je mogoče le v dogovoru s socialnimi partnerji, sindikati in delodajalci. V letošnjem letu se bomo dogovorili, kakšen naj bo plačni sistem v Sloveniji. Naše stališče je, in oba partnerja se načeloma strinjata, da za izhodišče vseh plačnih sistemov v državi vzamemo minimalno plačo. To pa pomeni, da bo potrebno sprožiti pogajanja o novih kolektivnih pogodbah. Upam, da do konca mandata zaključimo s pogajanji in sklenemo nove dogovore o plačah, dodatkih in pogojih dela za posamezne delovne panoge.

Vsi ukrepi, ki jih vpeljujete, sploh na področju socialnih transferjev, zahtevajo povečanje finančnih sredstev. Razmišljate o dohodninski reformi? Kako zbrati več denarja v proračunu za vse te projekte? Povečanje davčnega bremena je v Sloveniji dokaj nepriljubljeno. Kje so rezerve, ko gre za vprašanje davčnih prihodkov?

Ti ukrepi niso tako finančno zahtevni, kot je to razbrati iz vašega vprašanja. Najbolj finančno zahtevna sta projekta dolgotrajne oskrbe, kjer bo potrebno poiskati denar znotraj javnih financ. Vse države zahodne Evrope so vir financiranja našle; mislim, da ni države v Evropi, kjer bi bila takšna oskrba povsem samoplačniška. Drugi večji finančni zalogaj je gradnja stanovanj. Tu smo izračunali, da bi za izgradnjo 20.000 stanovanj, kot smo se zavezali v koalicijski pogodbi, v desetih letih potrebovali na letni ravni okoli sto milijonov evrov iz proračuna. Ta dva projekta izpostavljam kot prioriteti, ko gre za vzpostavitev stabilnega sistema financiranja. Znotraj obstoječega proračuna moramo poiskati finančna sredstva, da ju lahko udejanjimo. Večji problem so pokojnine. Začenjamo pogovore z Ministrstvom za finance, kako v naslednjih tridesetih letih, pokojninsko reformo namreč načrtujemo do leta 2050, uravnavati prispevke za pokojnine, da bodo upokojenci imeli dostojne pokojnine in ne bodo pristali v revščini.

Ampak v programu stranke Levica piše, da je cilj povečanje proračunskih sredstev za Stanovanjski sklad Republike Slovenije, da bi do leta 2030 lahko zgradil 30.000 javnih neprofitnih stanovanj. Kako je z regulacijo najemniškega trga? Mislim na omejitev višine tržnih najemnin. Kako pripraviti ljudi, naj prijavijo stanovanja, ki jih oddajajo na črno? Ali obstaja evidenca, koliko praznih stanovanj ima v lasti država? 

V koalicijski pogodbi smo število načrtovanih novih stanovanj zmanjšali s 30.000 na 20.000, ker so koalicijski partnerji ocenili, da je to bolj uresničljivo število do leta 2030. V vladi potekajo intenzivni pogovori o tem, kakšen sistem bo potrebno vzpostaviti, da do leta 2030 zgradimo vsaj teh 20.000 stanovanj. Posledično pa mnogi plačujejo drage najemnine, ki jim odnesejo lep del njihovih dohodkov. Kot sem že povedal, je za uresničitev tega cilja potrebno zagotoviti sto milijonov evrov javnih sredstev na leto. Del rešitve so tudi Stanovanjski sklad Republike Slovenije, neprofitna stanovanja in zadružna stanovanja, s sprejetjem ustrezne zakonodaje bomo namreč uporabnikom slednjih omogočili, da se bodo lahko zadolževali pri Evropski razvojni banki. Naš zgled je dunajski model, ki temelji na močnem, javnem financiranju gradnje javnih najemnih stanovanj, ki se oddajajo po dostopni najemnini in za nedoločen čas. Kot vemo, je stanje pri nas sedaj povsem drugačno, številni morajo za najemnine dajati velik del svojih prihodkov. Kljub temu bomo, tako kot v Avstriji, 40 odstotkov denarja pridobili iz javnih sredstev. To bo omogočilo stabilnost sistema in zagotovilo, da bodo stanovanja zgrajena in ne bomo imeli gradbenih jam.

Kar se tiče evidenc, ki jih omenjate, te ne obstajajo in ena prvih nalog Direktorata za prostor, graditev in stanovanja je prav natančen pregled nepremičninskega trga. Pregled vrste nepremičnin, ki jih imamo, kdo v njih živi, kdo je v njih prijavljen, katere od njih so v najemu, na ta način bomo lahko poiskali prazne nepremičnine in tiste, ki se oddajajo na črno. To bomo naredili do konca mandata.

Da bi ljudi pripravili, da prijavijo oddajo stanovanj, bomo posegli na najemniški trg. Davčno bomo vzpodbudili dolgoročni najem stanovanj in omejili zdajšnjo prakso kratkoročnih najemov. To pomeni, da bodo najemodajalci, ki bodo ponudili stanovanje v dolgoročen najem, plačevali bistveno nižji nepremičninski davek od tistih, ki sklepajo kratkoročne najemne pogodbe. Ob tem bodo jasno določene pravice in odgovornosti obeh strani, najemodajalcev in najemnikov. Slednji bo z dolgoročno najemno pogodbo bolje zaščiten, saj najemnina ne bo vsako leto višja za določen odstotek, ampak bo določena v dolgoročni pogodbi. Najemnik bo tudi bistveno bolj varen v primeru izselitve, če se najemodajalec za to odloči. Želimo ustvariti takšne razmere, da se bodo najemniki stanovanja počutili kot doma in ne, da živijo v začasnem, enoletnem bivališču.

Ali načrtujete dvig prispevkov delodajalcev v zdravstveno in pokojninsko blagajno? Menite, da se pokojninska luknja povečuje na letni ravni, ker delodajalci vplačujejo premalo v pokojninsko blagajno ali pa je težava tudi v slabem nadzoru nad (ne)plačniki?

V pokojninskem sistemu je več izzivov. Leta 1996 je bila znižana prispevna stopnja za delodajalce, zaradi česar nastaja na letni ravni približno milijarda evrov primanjkljaja v pokojninski blagajni. Gre za ogromno številko. Na to rešitev, ki bi prinesla izdatna sredstva, pa se kar pozablja. Kako ta primanjkljaj zmanjšati, je ključno vprašanje. Nedvomno bo potrebno dvigniti prispevke, če ne letos, pa ob naslednji priložnosti. Deloma lahko k temu prispeva tudi poostren nadzor nad neplačniki in uvajanje poklicnih pokojninskih zavarovanj, kot jih poznajo druge države. V manj produktivnih panogah, ki temeljijo predvsem na nizkih stroških dela, je potrebno delodajalce vzpodbuditi, da zaposlene bolje plačujejo, in tako povečati plačevanje prispevkov v pokojninsko blagajno. Lotili se bomo tudi davčne reforme. Kaj bomo letos na tem področju ukrenili, bom lahko natančneje povedal čez nekaj mesecev.

Sodelovanje delavcev in delavk pri upravljanju podjetij je pri nas vključeno v zakonodajo, imeli naj bi predstavnike in predstavnice v organih upravljanja podjetij, obstajajo sveti delavcev. V praksi pa je velika večina delavcev in delavk izključena iz soupravljanja, da prekarnih delavcev v tem kontekstu niti ne omenjamo. Kako nameravate delavsko soupravljanje uspešneje uveljaviti?

Že leta 2018 smo vložili zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij. Gre za prenovo trideset  let starega zakona, s katerim naj bi uresničili zapisano v 75. členu slovenske ustave, ki govori o pravici do soupravljanja, gre torej za ustavno zagotovljeno pravico. Stranka Levica je z Združenjem svetov delavcev zakon pripravila kot odziv na slabe izkušnje, ko se v podjetjih niso vzpostavili sveti delavcev ali pa so imeli obrobno vlogo. Obstoječi zakon že vsebuje rešitve, a ga bomo revidirali in v tem mandatu ponovno vložili v odločanje. 

Kako daleč je priprava zakonodaje, ki naj bi lastnikom olajšala prenos lastništva na zaposlene, kar je tudi eden ciljev stranke Levica? Ali bo omogočen prenosa lastništva ali deleža na zaposlene, tudi v podjetjih v delni ali večinski državni lasti, recimo v podjetjih, kot je Petrol, kar skrbi opozicijo?

Zakon je skoraj pripravljen, potekajo usklajevanja z Ministrstvom za finance, saj zakon bolj ali manj temelji na davčnih vzpodbudah. Delavci bodo s tem zakonom dobili možnost, da ustanovijo kooperative. Delodajalci, govorim predvsem o malih in srednje velikih podjetjih, pa bodo prejeli davčne vzpodbude, v kolikor prenesejo delež lastništva na zaposlene. Vzemimo primer, ko se lastnik družinskega podjetja odloči za upokojitev in nima naslednika. Podjetje lahko proda svojim zaposlenim. Na ta način ohranjamo lastništvo v domačih rokah. Zaposleni, ki so hkrati lastniki, pa se do podjetja in okolja obnašajo bistveno bolj odgovorno, kot se kakšen tuj kapitalski sklad. Pogoje za uveljavitev lastništva zaposlenih bomo vzpostavili v letošnjem letu. V Ameriki v takih vrstah podjetij dela kar deset odstotkov zaposlenih v privatnem sektorju.

Vzor nam je ameriški model, imenovan ESOP (Employee Stock Ownership Plan), ki bi lahko bil uporaben tudi za prenos lastništva v državnih podjetjih. Ampak jaz večjih, infrastrukturno pomembnih, državnih podjetij ne bi prenesel v lastništvo zaposlenih. V teh podjetjih mora večinski delež ohraniti država, lahko pa se manjši delež podjetja, recimo dvajset odstotkov podjetja spremeni v ESOP. Na ta način bi se skozi leta akumulirani dobički podjetja lahko uporabili za izplačevanje poklicnih pokojnin zaposlenim. 

Urediti trg dela pomeni najprej spraviti ljudi v redna delovna razmerja. Zdaj so mladi prepogosto v prekarnih delovnih razmerjih do 35. leta in dlje. Te delavce in delavke pa sam sistem sili v hudo medsebojno konkurenco. Poleg tega so slabo organizirani in imajo posledično slabo pogajalsko moč. Na drugi strani pa obstaja skupina starejših od 55 let, ki niso več »kompatibilni« s trgom dela in prehajajo v strukturno brezposelnost. Kakšne rešitve predlagate?

Ko gre za reševanje problema prekarnosti, je ključno delo Inšpektorata za delo. Ravno pripravljamo letni načrt dela; prekarnost je eno od petih področij, ki jih bodo morali inšpektorji po novem redno in natančno nadzorovati. Pozornost bodo posvetili prikritim delovnim razmerjem, samozaposlenim, ki bi moral biti v rednem delovnem razmerju in tako dalje.

Pri starejših brezposelnih gre za težje rešljiv problem. Pogosto so to ljudje, ki so delali v industrijskih podjetjih, ki so šla v stečaj in v njihovem kraju ni primernih zaposlitev zanje. Ti ljudje nimajo kvalifikacij, da bi zamenjali področje, kjer se lahko zaposlijo. V teh primerih bo potrebno uporabiti aktivne politike zaposlovanja, zagotoviti prekvalifikacije za te ljudi in jim poiskati smiselno zaposlitev v bližini domačega kraja, ki ne bo delovno intenzivna. Razmišljati moramo tudi v smeri krajšanja njihovega delovnega časa.

V strankinem programu ste napovedali ukinitev zasebnih študentskih servisov in prenos njihove dejavnosti na Zavod za zaposlovanje. Koncesije, ki jih zdaj dobivajo študentski servisi, pa nameravate preusmeriti v sklad za štipendije. Nameravate poseči tudi v zakonodajo, ki ureja študentsko organiziranje, predvsem mislim na študentsko organizacijo ŠOU, kjer že desetletja spremljamo očitke in afere o lomastenju določenih klik, ki milo rečeno »nesmotrno« razpolagajo s študentskim denarjem? 

Se strinjam, študentsko organiziranje poznam tudi iz časov, ko sem študiral. Takrat se je na ŠOU marsikaj dogajalo, vključno s prejemanjem podkupnine v višini 10.000 evrov, kar so odkrili kriminalisti. Tudi na tem področju so potrebne spremembe, a za letošnje leto jih ne morem obljubiti, saj so v ospredju zdravstvena in pokojninska reforma. Urediti je potrebno dolgotrajno oskrbo in stanovanjsko politiko. Kasneje bo na vrsto prišlo tudi področje študentskega organiziranja. Kot vidimo, je namreč nakopičenih težav, ki se niso urejale, res veliko …

V splošni javnosti je Levica tarča kritik, češ da je na levem robu političnega spektra. Obenem pa ji odhajajoči člani očitajo, da je postala preveč pragmatična in preračunljiva. Pred kratkim je odšel še en pomemben član stranke. Po volitvah ste tudi vi svetu stranke ponudil odstop, a ga svetniki niso sprejeli. Je to največji izziv, krmarjenje stranke med delovanjem v večinsko liberalni vladi, znotraj sistemskih omejitev in pričakovanji »terena«, ki hoče nepopustljivo delovanje in radikalne sistemske spremembe? 

Ključna ni radikalnost stranke, ampak je bistvena njena vloga. Ko smo bili opozicijska stranka, smo imeli v javnosti in v očeh članstva drugačen status kot sedaj, ko smo koalicijska stranka. Takrat smo kritizirali, zdaj moramo tisto, kar smo kritizirali, popravljati in uresničevati naše zaveze volivcem in članstvu. Ocenjujem, da smo v vladi dobili veliko odgovornost na področjih, ki smo jih hoteli prej izboljševati in spreminjati, ta so zdaj v našem skrbstvu in morali se bomo izkazati. Ni nobenih bližnjic. Potrebno bo pokazati, da smo v osmih letih, kolikor smo v politiki, postali dovolj zreli, izkušeni, pametni in odgovorni, da bomo v Sloveniji uredili socialni in plačni sistem, dolgotrajno oskrbo, stanovanja in ekonomsko demokracijo.

Kako poteka sodelovanje v koaliciji? Kar nekaj predlogov stranke Levica na vladi ni bilo sprejetih. Podprli ste nekdanjo ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar, ki jo je premier Robert Golob zamenjal s Sanjo Ajanović Hovnik. Boste izstopili iz koalicije, če vlada ne bi podprla kakšnega od ključnih projektov iz vašega programa in ali ste pripravljeni zamenjati vašega ministra ali ministrico, če pride s strani premiera takšna pobuda? V bistvu me zanima, kako pragmatična in oportunistična je stranka Levica morala postati, da lahko sploh deluje v tej vladi?

V politiki razmerja niso črno-bela, o vsaki odločitvi, ki jo sprejmemo na vladi, potekajo usklajevanja, pogovori in pogajanja. O aktualni vladi lahko rečem, da ves čas tečejo konstruktivni pogovori. Ni nobenih izsiljevanj, groženj ali poskusov podkupovanj, pogovarjamo se izključno o vsebini. Kadar vznikne razgreta, čustvena razprava, jo skupaj hitro pomirimo. Verjamem, da bo ta vlada svoje delo opravila in torej do situacij, ki jih omenjate v vprašanju, ne bo prišlo. Seveda bo stranka Levica ostala takšna, kot jo poznate, programska stranka, odločena, da uresniči zaveze, ki smo jih dali svojim volivcem.

Simon Smole