Prebujajoče se mesto
Prijetno se je zbujati ob berlinskih katatoničnih zvokih mesta, ko mestna simfonija na voglu Hermannplatza prebuja zaspane ljudi. Barve, vonjave, svetloba so tukaj tako drugačni od koprskih. Z nemško preciznostjo besednih zvez ju loči skovanka mestna urbanost.
Anonimnost bivanja opredeljuje odsotnost kakršnega koli socialnega nadzora. No, razen tistega virtualnega na raznovrstnih socialnih omrežjih. Ta neznosna lahkotnost bivanja omogoča svobodno izbiro odločitev naslednjega dne, za katere predsodki ne igrajo nikakršne vloge. Vsakršnja slaba vest je tukaj prepovedana v primerjavi s koprskim sprenevedanjem, da je svoboda izbire glavno počelo mestnega utripa, ki jo navkljub širini morskega obzorja (povezave s svetom) utopi nezmožnost komunikacije. Na eni strani smo mi, na drugi so oni, potem ob strani še tisti drugi in čisto ob robu preostanek njih, ki ne zaslužijo osnovnih pravic biti. In takrat se v Kopru pojavi kolektiv, ki tako kot Grace (božanski talent oziroma blagoslov) v Trierjevem filmu Dogville ubeži pred divjimi zvoki mesta v varno zavetje tega kraja, da se obvaruje pred nevarnostjo neznanega. Prav vsak dan kolektiv Avtomatik Delovišče išče, opazuje, razmišlja in povezuje ljudi v nova, bolj zdrava razmerja za bivanje. Z namenom prebuditve koprskega optimizma, vztraja in se bori z mlini na veter, ki so prežeti z zahrbtnimi pogajanji posameznikov, da bi nagrabili največ, kar se da na svoj malo večji kupček. In potem pljuskne val čez mesto, slan kot morje. Ne ponuja osvežitve, temveč s svojo slanostjo zaskeli ob vsaki zadani krvavi rani.
Vode v mestu ni in odgovorni skomigajo z rameni, da so bojda storili vse, kar je bilo mogoče, da bi meščane zavarovali pred najhujšim. Zategadelj napovedujejo vodne redukcije in pod predpražnik pometajo s sistemskimi rešitvami, ki jim niso več kos. Prav ničesar se nismo naučili, kako bomo živeli skupaj, četudi smo se tega v predhodnem sistemu učili leta in leta. Namesto naučenega se javne prostore, kjer so se prej bohotila drevesa, dodatno betonira. Z lažno utvaro, da se bo goloseke zazelenilo z novimi drevesi, se slednji še bolj šibijo pod novimi zazidanimi in zabetoniranimi arhitekturnimi mojstrovinami, nedokončanimi rušečimi in praznimi novogradnjami. In takrat Grace obupa. Na pomoč pokliče svojega očeta, pred katerim je iz mesta ubežala, da bi ne bila ujeta v sprevrženo moč njegovega korumpiranega sistema. Prebivalcem Dogvilla, ki jim je vsakodnevno tako zelo predano pomagala in so njeno dobroto izkoriščali do brezmejnih razsežnosti, na koncu prepusti hladni eksterminaciji izpod očetovih pajdašev. Očeta celo prosi, da ženski pred očmi ubijejo njena dva otroka in mora, preden jo še samo pokončajo, gledati njuno usmrtitev. Se lahko Koper iz te nočne more prebudi? Pomeni prebujanje, popolno uničenje obstoječega, da ga lahko na novo narišejo prihodnje generacije? Naj raznovrstnost neba nad Berlinom ponese v Koper upanje po oblikovanju nove skupnosti, novega sistema, novih odnosov in želje po biti.
