Pravice žensk na Bližnjem vzhodu
Od Afganistana do Irana tudi protesti ne pomagajo
Med najbolj glasnimi kritikami lanskega ameriškega umika iz Afganistana je bilo slišati glasove bork in borcev za pravice žensk, ki so opozarjali, kakšne posledice za Afganistanke prinaša vzpostavitev talibanske oblasti. Te bojazni so se kmalu uresničile. Dekletom so kljub začetnim obljubam kmalu omejili dostop do primarnega izobraževanja in popolnoma prepovedali vse oblike višjega izobraževanja, ženskam onemogočili dostop do dela ter jih skoraj popolnoma izključili iz javnega prostora.
Skupina izvedencev Združenih narodov je pred nekaj tedni podala izjavo na temo stanja človekovih pravic v Afganistanu, kjer je posebej izpostavila skrajno slabe razmere, kar se tiče žensk in deklet: »Od avgusta 2021 smo bili priča obilici kršitev človekovih pravic s strani talibanov, pri čemer še posebej izstopa njihov skoraj popoln izbris in sistematično zatiranje žensk in deklet v družbi. Nikjer na svetu ni bilo tako razširjenega, sistematičnega in vseobsegajočega napada na pravice žensk in deklet – vsak aspekt njihovih življenj je omejen pod preobleko moralnosti in prek instrumentalizacije religije.«
V enem letu talibanske oblasti, ki je prinesla vse večjo represijo, so se odvijali tudi številni protesti, med njimi mnogo protestov žensk. Zahteve protestnic so obsegale vključitev žensk v vladne strukture, ukinitev prepovedi sekundarnega izobraževanja za dekleta ter nasprotovanje ostalim omejitvam, vključno z omejitvijo razdalje, ki jo lahko ženske opravijo same zunaj svojega doma. Protesti so bili vedno znova nasilno razgnani, pojavljale so se tudi smrtne žrtve, nasilje varnostnih sil pa se je v začetku tega leta stopnjevalo, kar je pripeljalo do februarskega konca številčnega protestnega gibanja.
Glede na vsaj navidezno vzročno povezavo med ameriškim umikom in poslabšanjem pravic žensk si je mogoče zastaviti vprašanje razmerja med človekovimi pravicami oziroma pravicami žensk ter ameriškim imperializmom. Ta se namreč v mnogih, če ne kar vseh primerih svoje agresije rad sklicuje na obrambo dotičnih vrednot. Ali feminizem in ameriški imperializem torej hodita z roko v roki?
Pogledamo lahko nedaven primer v sosednjem Iranu. Iransko ministrstvo za kulturo, katerega naloga je tudi usklajevanje kulturnih ter religijskih norm, zakonodaje in javnega prostora, naj bi po predvajanju dveh televizijskih oglasov za sladoled Magnum oglaševalskim agencijam v državi sporočilo, da na podlagi zakona »o hidžabu in čistosti« prepoveduje vsakršno nastopanje žensk v reklamah. Prvi oglas prikazuje žensko v avtomobilu ter vleče vzporednice z ljubezenskim pobegom na skrivno mesto v naravi, le da tisto, kar jo čaka na sovoznikovem sedežu, ni moški, temveč sladoled. Drugi oglas pa z vzporejanjem podob ženske, ki se oblači, ter podob nanašanja prelivov na sladoled enači žensko s slednjim.
Kontroverzna oglasa naj bi po mnenju ministrstva »promovirala nemoralnost« ter instrumentalizacijo žensk, kar je v nasprotju z načeli islama. Prepoved naj bi tako bila del splošnega povišanja aktivnosti moralne policije, ki nadzoruje predvsem primerno uporabo hidžaba v javnosti. Kolikor je tovrsten policijski in moralni nadzor nedvomno problematičen z mnogih vidikov, pa problematizacija prepovedi nastopanja žensk v reklamah ne doseže kritičnega učinka, ki bi ga morda želela. Prej je videti, da zavzema vlogo v reprezentaciji zatiralske narave iranske oblasti za zahodno publiko.
Potrditev tega lahko vidimo v dejstvu, da je novico o prepovedi v javnost prvi posredoval Radio Farda, ki je perzijska podružnica Radia Svobodna Evropa, ki ga financira ameriška vlada. Namenjen je širjenju ameriške propagande med prebivalci držav, katerih oblasti so v očeh Združenih držav njim sovražne. Izvorni članek omenja, da se je na spletu pojavilo aktivistično gibanje proti iranski moralni policiji, a če sledimo navedenemu heštegu (ključniku) na Twitterju, ugotovimo, da je ključni profil za širjenje tega heštega iranska disidentka Masih Alinejad, ki živi v New Yorku in dela za Radio Farda. Obenem pa lahko ugotovimo tudi, da je dotični članek le en od večih, ki govorijo o nasprotovanju žensk iranskim oblastem in so se pojavili v času, ko potekajo pogajanja med Bidenovo administracijo in Iranom o ponovni vzpostavitvi t. i. iranskega nuklearnega dogovora.
V tem kontekstu se namreč v istem času vrstijo medijski pozivi h »kampanji maksimalnega pritiska na Iran«. Ni torej težko prepoznati motivacije: četudi so opozorila glede pravic žensk v Iranu morda upravičena, je smoter trenutnega mednarodnega žarometa na iranske reklame za sladoled del geopolitične igre na ravni javnega mnenja.
