HeadlineAktualnoVideoKulturaPišemo

Pozabljene temnopolte zvezdnice, ki so popularizirale blues

Poznate imena kot so Mamie Smith, Ma Rainey, Bessie Smith in Lucile Bogan? Verjetno ne, kljub temu, da gre za glasbenice, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prve popularizirale zvoke bluesa in prodale na milijone izvodov plošč.  Prvi moški blues zvezdnik, ki je sploh prišel blizu tem kraljicam bluesa je bil leta 1924 šele Papa Charlie Jackson.  Kako se je začelo in kje se je končalo?

 

 

“Afroameričani bodo kupovali plošče, če jih bo posnel kdo od njihovih”

Na Valentinovo leta 1920 je 28-letna pevka Mamie Smithe vstopila v snemalni studio v New Yorku in spisala zgodovino. Šest mesecev kasneje je to ponovila.

Glasbena industrija je vse do takrat domnevala, da Afroameričani niso publika, ki bo kupovala gramofonske plošče, zato naj tudi ne bi imelo smisla izdajati pesmi temnopoltih izvajalcev. A tekstopisec Perry Bradford, človek, ki je bil tako trmast, da se ga je oprijel vzdevek “mula”, je očitno vedel več. “V naši državi je 14 milijonov črncev in plošče bodo kupovali, če jih bo le posnel kdo od njihovih,” je dejal. Ko je eden od belih pevcev odpovedal svoj termin za snemanje v glasbenem studiju založbe Okeh Records, je Bradford prepričal Freda Hagarja, lastnika založbe, naj tvega s Smithovo, ki je bila med svojimi ljudmi v Harlemu že precej priljubljena. Hagar je dobil uspešnico, Bradford pa se je odločil, da bo s Smithovo populariziral glasbo, ki je že 20 let odmevala po različnih prizoriščih ameriškega juga. Posneli so blues komad Crazy Blues in ostalo je zgodovina.

Prodali so skoraj milijon izvodov in s tem odprli povsem novo tržišče, založbi Okeh so sledile tudi ostale in pred mikrofone glasbenih studijev postavile še druge temnopolte glasbenice, med njimi Gertrude “Ma” Rainey (“Mother of the Blues”), Bessie Smith (“Empress of the Blues”), Ido Cox (“Uncrowned Queen of the Blues”), Ethel Waters, Saro Martin, Edith Wilson, Victorio Spivey, Sippie Wallace in Alberto Hunter. Klasični blues se je uvrstil v popularno glasbeno kulturo Afroameričanov in za naslednjih nekaj let postal glavni umetniški izraz temnopoltih glasbenic.

Urbani blues kot hibrid južnih korenin in svetovljanske samozavesti

Človek, ki je spisal notni zapis za pesem Crazy Blues, je bil WC Handy, tekstopisec, poslovnež in samooklicani “oče bluesa”. Leta 1943 je v svoji avtobiografiji zapisal, da je leta 1903 sedel na železniški postaji v Tutwilerju (Mississippi), ko je slišal nekega moškega na kitaro igrati “najbolj čudno glasbo, kar sem jih kdaj slišal”, s tem, da je namesto kapodastra uporabljal rezilo za nož. Ta Handyjev anonimnež je danes klasična podoba arhetipskega bluesmana: osamljen, skrivnosten potepuh, ki sam sebi poje pesmi “trpljenja in sreče”. No, leta 1920 pa to vsekakor ni bila prava pot za komercialni uspeh te nove muzike, zato se je Handy obrnil na temnopolte glasbenice, ki so svojo obrt že izpopolnile in blues združile s komičnimi vložki ter dramatičnimi rutinami – obrnil se je na profesionalne zabavljačice, ki so že znale zadovoljiti in razveseliti množice.

Ena takšnih je bila tudi Gertrude Pridgett oziroma Ma Rainey, ki je izvajala blues že dvajset let pred svojo prvo studijsko ploščo leta 1923. Izvajala je urbani blues, ki je bil hibrid podželskega folka in urbanega popa, hibrid južnih korenin in svetovljanske samozavesti. Blues gladkih, vročih ritmov, močnih in žilavih besedil ter glamuroznih oblačil. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bilo tako več kot 75 odstotkov blues pesmi napisanih z ženskega vidika in med blues pevci, ki so si v tistem času pridobili večjo prepoznavnost, skorajda ni bilo mogoče najti moškega imena.

Podobno kot reperji desetletja kasneje, so bili pevci oziroma večinoma pevke klasičnega bluesa bleščeči predstavniki osvoboditve in stremljenja k umetnosti svojih ljudi. Mamie Smith je tako nastopala v diamantih in krznu in gladko priznavala, da nikakor ne varčuje pri svojem modnem slogu. Rainey je nastopala oblečena v nojeva peresa, okrog vratu pa je imela trojne zlate ogrlice, Bessie Smith pa je zaslužila in tudi zapravila več kot kdorkoli drug. Leta 1923 je prodala 780 tisoč izvodov svojega prvega singla Downhearted Blues in si z zasluženim denarjem kupila želežniški vagon, v katerem je potovala po državi. Bila je prva prava superzvezdnica v afroameriški popularni kulturi.

Nasvidenje blues, pozdravljen swing!

A tovrstni blues se ni dolgo obdržal, po veliki gospodarski krizi leta 1929 ga je namreč zamenjal hitrejši in bolj sofisticiran zvok swinga. Trideseta leta prejšnega stoletja so sicer še ponudila novo generacijo temnopoltih glasbenic, med katerimi so bile Billie Holliday, Ella Fitzgerald in Memphis Minnie, glasbenice prvega blues vala pa so začele iskati druge poti v šovbiznisu, precej se jih je obrnilo k igranju v filmih. Bessie Smith je leta 1933 posnela svojo zadnjo skladbo za zgolj šestino honorarja kot ga je zahtevala včasih. Leta 1937 je umrla v prometni nesreči.

Zgodba se je tako obrnila precej drugače kot je kazalo v začetku prejšnjega stoletja. Glasbeni izraz Smithove sta sicer v svojih pesmih ohranili glasbeni legendi Janis Joplin in Nina Simone, a vse ostale so skorajda pozabljene, v bluesu pa danes večinoma prevladujejo moška imena.

Nina Krajčinović

Povezani Članki

Back to top button