HeadlineAktualnoLokalnoPišemo

Poravnava dolgov v domači spalnici in podmazovanje z oljkami kot reference na volitvah

RTV SLO je objavila novico, da je Vrhovno sodišče v Ljubljani naložilo Solzi Popović, mami nekdanjega koprskega župana Borisa Popovića, da mora Milanu Mandariću vrniti skupno 960.000 evrov na račun posojila iz avgusta 2007 in zamudnih obresti. Pomagalo ji ni niti pričanje njenih otrok, nekdanjega župana Borisa Popovića in njegove sestre, ki sta na sodišču neprepričljivo dejala, da je njuna mati vrnila dolg s svežnjem bankovcev za 500 evrov iz domače spalnice. Sodišča neprepričljiva izpoved njenih otrok seveda ni prepričala, neobstoj pisnih sledi o vračilu je dvome v resničnost izpovedi Popovićev še okrepil.

 

Več kot zgolj logično je, da je posojila potrebno vračati. Tudi tiste, ki jih največji investitor v nepremičninske projekte v Kopru leta 2007 posodi družini takratnega župana.

A bolj kot to, kar smo vsi vedeli – da je dolgove treba vrniti – se odpira vprašanje, kako je mogoče, da si županova družina izposoja milijonske zneske od osebe, ki nato postane njegov največji sovražnik. Ob tem je pomembno to, da je bil v trenutku nakazila leta 2007 Milan Mandarić največji vlagatelj v stanovanjske gradbene projekte v Kopru. Domet poznejšega Popovićevega hišnega gradbinca Grafist takrat še ni segel dlje od asfaltiranja občinskih cestnih površin.

Nacionalna televizija je poročala o še enem posojilu Mandarića družini nekdanjega župana Popovića, tokrat iz februarja 2007, ko je na račun Solze Popović nakazal 950.000 evrov. Sodišče je ugotovilo, da tudi tega posojila Popovići niso vrnili, vendar je zanj zastaralo sodno varstvo, zato pri izterjavi tega denarja Mandarić zaradi zastaranja ne more računati na sodno izvršbo.

Družina Popović oziroma gospa Solza bo tako Milanu Mandariću namesto 1.910.000 evrov vrnila zgolj 960.000 evrov. Ob tem se samo od sebe odpira vprašanje, ali to pomeni, da je družina nekdanjega župana Popovića prejela v dar 960.000 evrov od takratnega vlagatelja v koprske projekte. Upoštevajoč to in dejstvo, da je sam Boris Popović dolga leta trdil, da je njegov razkošen življenjski slog, ki je močno presegal njegove skromne dohodke (ob blokiranih osebnih računih), financirala mati. Očitno tudi z denarjem, ki si ga je izposodila od Mandarića brez namere po vračilu.

Človek s čutom za odgovornost bi se v razmerah, ki spremljajo nekdanjega župana Popovića, skril v mišjo luknjo in na vse pretege izogibal javnosti ali pa vsaj preselil v neko italijansko obmorsko letovišče in čakal, da se prah nekoliko poleže. Toda ne, Boris Popović, ki je, meni nič, tebi nič, napovedal ponovno kandidaturo za župana Mestne občine Koper. 

To nam do določene mere nudi vpogled v razmišljanje nekdanjega župana Popovića, ki goji ambicijo po še enem županovanju, kljub temu da ima še iz časa prvega županovanja (konkretno iz leta 2007) 960.000 evrov izterljivega in 950.000 evrov neizterljivega dolga do takratnega investitorja v nepremičnine in nogomet Milana Mandarića. 

Ali je nekdanji župan Popović menil, da mu nevrnjen denar od posojila pripada zaradi poslov, ki jih je urejal na občini dokler se z nista z Mandarićem sprla in je Popović blokiral vse Mandarićeve aktivnosti v Kopru? Kot po naključju ta razhod sovpada z novo vlogo podjetja Grafist v Kopru. Ko je Popović blokiral Mandarićeve nepremičninske projekte, je kot glava občine omogočil Grafistu serijske nakupe občinskih in drugih nepremičnin na prirejenih dražbah – naj spomnimo samo na najbolj odmevne: Solis 1, Levji grad, Solis 2, ankaranska zemljišča, Sermin, Libertas … Mar lahko v Kopru pričakujemo, da bo nekoč Grafist izkazal milijonske terjatve do družine Popović? Morda ne, obstaja namreč možnost, da se je nekdanji župan Popović naučil, da je jemanje denarja tvegano in se lahko konča z zahtevo po vračilu, ko enkrat pride do spora z Grafistom. V tem primeru mu je bila vloga tihega deležnika bolj pisana na kožo.

Primer Mandarićevega posojila družini Borisa Popovića in sodba Vrhovnega sodišča v Ljubljani, ki nalaga vračilo slabega milijona evrov jasno kažeta na to, da so za časa županovanja Borisa Popovića v Kopru potekali tudi posli med investitorji in njegovo družino oziroma kar Popovićem samim – glede na to, da je sam razglašal, da za njegove finance skrbi njegova mati Solza. Resda je od leta 2007 do danes prišlo do zamenjave glavnega vlagatelja – Milana Mandarića je po sporu s Popovićem nasledil Grafist, ki je od takrat dalje brezobzirno kopičil vse, kar mu je občinskega Popović uspel priskrbeti. Omenjena sodba bi bila v zrelih družbah povod za obsežno preiskavo tega, kako so praktično vse vredne občinske nepremičnine primerne za stanovanjsko gradnjo pristale v lasti županovega hišnega gradbinca in županovo vlogo pri teh, sedaj je že jasno, nezakonitih poslih. 

Sodba vrhovnega sodišča

Že v krstni številki Megafona smo poročali o obstoju milijonskega dolga Popovićeve družine do znanega poslovneža Milana Mandarića. Nekdanjemu županu Popoviću naklonjeni del javnosti je informacijo sprejel s precejšnjo mero skepse. Pojavili so se tudi očitki, da manipuliramo z javnostjo. Z objavo informacije o pravnomočnosti sodbe Vrhovnega sodišča v Ljubljani se je ponovno izkazalo, da smo imeli prav, kar glede na kredibilnost naših virov ne preseneča.

Kot smo spoznali med pandemijo, občinske meje ne predstavljajo ovire za širitev škodljivih zadev in očitno je tako tudi s škodljivimi praksami ravnanja z občinskim premoženjem. Popovićevega nepremičninskega sindroma so se nalezli tudi v Izoli – tamkajšnji župan Danilo Markočič je po prodaji najbolj vrednega občinskega zemljišča ruskemu investitorju – zemljišče je bilo prodano krepko pod realno ceno – namesto posojila prejel kar »kupnino za oljčna drevesa«. Javnost tega najbrž ne bi niti izvedela, če ne bi za največ 20.000 evrov vredna drevesa dogovoril skoraj četrt milijona evrov kupnine s podjetjem istega investitorja, ki mu je prodal občinsko zemljišče. Za približno 10 % zneska, za katerega je občina prodala zemljišče za stanovanjsko gradnjo. Čisto slučajno ali pa tudi ne. 

Bližajo se še ene lokalne volitve, na katerih bodo volivce nagovarjali kandidati, kot sta trenutni izolski in nekdanji koprski župan. Dokler se ne reši osnovno vprašanje – to so koruptivna ravnanja nekdanjega župana Kopra pri prodaji občinskih nepremičnin – bomo v slovenski Istri deležni županskih kandidatov, kot sta Boris Popović ali Danilo Markočič, ki očitno menita, da lahko v nedogled zavajata javnost zahvaljujoč neučinkovitosti tožilstva in ostalih, ki po službeni dolžnosti preganjajo tovrstne nezakonitosti. 

Nenazadnje gre že pri samih kandidaturah tovrstnih kandidatov za nedvoumno podcenjevanje inteligence prebivalstva, ki naj bi po vseh teh dokazanih aferah in nezakonitostih bivšega koprskega in trenutnega izolskega župana zopet izvolilo na lokalni prestol. Kam je izginila tista pregovorna skrb za skupno dobro, ki je bila še nekaj desetletij nazaj pregovorno značilna za Slovence? Tisti občutek odgovornosti, ki je skrbel za to, da se vsaj glede ključnih vprašanj daje prednost skupnemu interesu pred zasebno koristjo in je v nekaj desetletjih iz majhnega mesta obkroženega z močvirji ustvaril Slovensko okno v svet?

Če ta občutek odgovornosti in čut za skupno dobro ne bi zbežala z obale, si ne Popović ne Markočič ne bi drznila pomisliti na kandidaturo za župana. Že to, da verjameta v možnost, da jima volivke in volivci podelijo županski mandat, predstavlja žalitev razuma volivk in volivcev, saj očitno pričakujeta, da bodo vsem dokazom navkljub ljudje naivno in slepo verjeli, da posojanje denarja družini Borisa Popovića in njegovo razpolaganje z občinskimi nepremičninami nista povezana. Enako velja za županovo preprodajo oljčnih dreves – mar res kdo verjame, da je podjetje ruskega investitorja Markočičeve oljke nehote preplačalo za skoraj četrt milijona evrov po tem, ko je krepko pod realno ceno od občine v spornih okoliščinah kupilo zemljišče za gradnjo stanovanjske soseske. Že statistično gledano je verjetnost za kaj takega nižja od enega odstotka, tako da je vsem bolj ali manj jasno, da pri tem ne gre za naključje.

Odločitev Popovića in Markočiča, da vsemu navkljub ponovno kandidirata, kaže na evidentno podcenjevanje inteligence prebivalcev Izole in Kopra, ki po njunem mnenju vidijo zgolj naključja tudi tam, kjer je kriminal očiten. 

Željko Urumović

Back to top button