Populizem naš vsakdanji

»Slovenci imamo o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci in poraženci v odporu proti okupatorjem in bratomorni tragediji slovenskega naroda obenem. Zaradi dveh pogledov, v katerih ima vsaka stran svoje kraje spomina, imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost.« 

Uvod v izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti o tako imenovani slovenski spravi, ki sicer, kot v radijskem eseju na Radiu Študent ugotavlja profesor Sašo Jerše, ni ne akademska ne znanstvena ne umetniška ne slovenska ne spravna, nakazuje predvsem trenutni odnos politične javnosti do katerega koli vprašanja. Mitologija slovenskega razkola pravzaprav svoje zgodovinske začetke išče v še zgodnejšem obdobju, ob koncu 19. stoletja, ko so se slovenski buržuji politično razdelili na mlado – in staroslovence oziroma na liberalce, naprednjake in konservativce, klerikalce. A mitologija, kot že ime govori, seveda ni resnična zgodovina, temveč gre za zlorabo zgodovinskih dejstev v namene političnega diskurza v sedanjosti. Mit o slovenskem razkolu služi odstranjevanju vsebinskih programov, javne razprave in argumentiranja iz političnega parketa ter s tem preusmerjanju političnega diskurza na osebno in zasebno podobo posameznih politikov. 

Tako politični predstavniki praktično od odcepitve Slovenije od Jugoslavije dalje načrtno depolitizirajo javnost, kar se najizrazitejše kaže v času trenutne vlade Janeza Janše. Glavne teme predvolilnega boja v javnosti so namreč osebne lastnosti politikov – od mladostniškega pijančevanja poslanca Levice Mihe Kordiša, preko oblačilnih navad ženskih predstavnic opozicijskih strank in omike govorne besede manj izobraženih političnih predstavnikov, kot je SDS-ov Marjan Pojbič, pa vse do obrazne strukture nosilca kulta osebnosti Janeza Janše, ki skupaj s teorijo zarote o izvoru njegovega očeta, levoliberalne volivce prepričuje, da je predsednik vlade po rodu Albanec. 

Vsebine torej sploh ne potrebujemo. Tudi ko si civilna družba po svojih kanalih prizadeva pozornost obrniti na konkretne politike posameznih strank, kot denimo koordinacija nevladnih organizacij Glas ljudstva z (zaradi ignoriranja vladnih in provladih strank precej neučinkovito) aplikacijo volitvomat.si, se javnost do nje opredeli po strankarskih referencah. Gre za delomrzneže, rdeče buržuje, pijavke državnega proračuna, zatrjujejo volivci strank trenutne vladne koalicije in debata je končana. 

Nazadnje, ko so si politični predstavniki prizadevali za isti cilj, državljani, ki so volilno pravico prejeli letos, še niso bili rojeni. Leta 2003 se je politični vrh praktično brez izjeme s finančno izdatno kampanjo boril za vstop Slovenije v vojaško zavezništvo NATO in gospodarsko-politično združenje Evropska unija, kar so zvesti volivci sprejeli z ne tako močno večino na referendumu. A tudi takrat kampanja ni bila vsebinska, temveč je šlo za izrazito populistično nagovarjanje čustev državljanov in kategorično zavračanje kakršnekoli opozicije. 

Poveden primer populističnega odločanja je že dve leti trajajoča polemika o višjih plačah – ki to seveda ni. Beseda sicer teče na dveh ravneh – levoliberalni del parlamenta z Levico v glavni vlogi govori o minimalni plači, medtem ko desni del parlamenta zanimajo »vse plače«, kot radi poimenujejo konservativne davčne odpustke za prejemnike višjih plač. Levici je leta 2018 uspelo spraviti predlog o sorazmernemu vsakoletnemu dvigovanju minimalne plače v zakonodajo, kar je takrat sprožilo val očitkov o potuhi za brezdelneže, a že tri leta kasneje je isti zakon prav lepo služil nekdaj oporečniku, danes ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janezu Ciglerju Kralju iz Nove Slovenije – Krščanskih podjetnikov, za predvolilno razkazovanje dobrote ob mizernem rednem dvigu plač. Nepoučenega volivca bi tako čudila neodmevnost in nepodpora mesec dni staremu predlogu Levice, da se zakon o minimalni plači spremeni tako, da se osnovne plače dvignejo na raven04 minimalne plače. Veliko več energije je Cigler Kraljeva stranka vložila v Zakon o dohodnini, ki je zrastel na njihovem zelniku, ki je malce povišal nizke, a izdatno obogatil visoke plače, ob tem pa še zmanjšal pritok davščine v državno blagajno. Slogan »višje plače za vse«, ki ga lahko berete na megalomanskih reklamah za stranko NSi po vseh kotičkih slovenske kokoške, se tako v besednjaku Statističnega urada republike Slovenije prevaja v: »V primerjavi s plačo za december 2021 je bila povprečna bruto plača za januar 2022 nižja, nominalno za 6,8 odstotka oz. realno za 7,2 odstotka.« Ni namreč pomembno, kakšen je predlog, temveč, kdo ga je predlagal.

Notranjepolitični boj v Republiki Sloveniji tako najlepše opiše slogovno zaznamovana skovanka politični parket, saj politični diskurz, ki v predvolilni tekmi dosega vrhunec svoje zamegljenosti, poteka v obliki dramsko-športnega spektakla. Dramski del izvajajo politiki s skrbno izpiljeno demagogijo, športni pa navijači, ki si radi rečejo volivci. Od politike tako niti v letošnjem »supervolilnem« letu ne bo nič, kvečjemu si lahko prizadevamo za kakšen dober golaž, ki ga bo zagotovo postregel kateri od kandidatov ali kandidatk v strankarskem predpasniku. 

Nazadnje, ko so si politični predstavniki prizadevali za isti cilj, državljani, ki so volilno pravico
prejeli letos, še niso bili rojeni. 

Jaka Virant