Polona Torkar, podpredsednica in strokovna sodelavka društva Asociacija
»V osrednjih danskih bolnišnicah kulturni delavci v sodelovanju z drugimi delavci s specialnimi znanji izvajajo umetniške in kulturne programe za bolnike in zaposlene, v njih poteka vrsta raziskav o vplivu umetnosti in kulture na bolnike med dializo, bolnike z demenco, zdravniki otrokom predpisujejo obiske gledaliških predstav …«
Polona Torkar je nekdanja odgovorna urednica Radia Študent, ki zdaj deluje kot podpredsednica in strokovna sodelavka društva Asociacija. Kot dolgoletna akterka na polju kulture odlično pozna tudi politične in upravne razsežnosti problematik v kulturnem sektorju, zato smo z njo spregovorili o aktualnih, pa tudi dlje trajajočih težavah in tegobah tega področja.
Asociacija je del konzorcija partnerskih organizacij, ki ga koordinira Culture Action Europe, pod čigar okriljem izvaja projekt CultureForHealth. V projektu si prizadevate raziskovati in predstaviti raznovrstne družbene učinke kulture na zdravje in dobro počutje. Kakšne konkretne učinke bo imel ta projekt na povezavo med zdravjem in kulturo?
CultureForHealth je pilotni projekt, ki ga je podprla Evropska unija in katerega namen je raziskati in sočasno izpostaviti prakse vplivanja kulture na dobro počutje in zdravje, pa tudi oblikovati priporočila za oblikovanje politik na evropski in nacionalnih ravneh. Kakovostnih in izkazano učinkovitih iniciativ in programov, ki potekajo na presečišču kulture in zdravja, je v EU, pa tudi v Sloveniji veliko, se pa motivacija za njihovo podporo v državah razlikuje. Denimo v Franciji se odločevalci za podporo tovrstnim programom odločajo iz izrazito pragmatičnih razlogov: gre za učinkovit način razbremenitve stroškov zdravljenja in zdravstvenega sistema. Danska tudi sicer sistematično sredstva namenja za dvig kvalitete življenja svojih prebivalcev in tako so tovrstni programi dobro podprti in razviti. V osrednjih danskih bolnišnicah kulturni delavci v sodelovanju z drugimi delavci s specialnimi znanji izvajajo umetniške in kulturne programe za bolnike in zaposlene, v njih poteka vrsta raziskav o vplivu umetnosti in kulture na bolnike med dializo, bolnike z demenco, zdravniki otrokom predpisujejo obiske gledaliških predstav … Pri nas namenske in sistematične podpore ni, bi se pa to vsekakor moralo spremeniti, saj v evropskem smislu precej zaostajamo.
Projekt si tako po eni strani prizadeva izpostaviti številne uspešne prakse, nadgrajuje raziskavo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2019 z novimi ugotovitvami, nedvomno pa so ključnega pomena tudi priporočila odločevalcem. Nenazadnje je tudi v svojem jesenskem nagovoru o stanju unije Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen podčrtala pomen skrbi za duševno zdravje in blagostanje posameznikov.
V društvu Asociacija v projektu med drugim skrbimo za izvedbo pilotnega projekta, ki se osredotoča na merjene učinkov kulture in umetnosti na zdravje in dobro počutje delovno aktivne populacije ter v delovnem okolju. V ta namen uporabljamo model Certifikata kulturno podjetje. Raziskovalni rezultati, ki jih bo v okviru pilotnega projekta zbrala naša raziskovalka Urška Jež ob pomoči strokovnjakov iz področij, kot sta zdravje in kadrovski menedžement, pa bodo smiselno dopolnili ugotovitve projekta. Naj pri tem dodam, da je model certificiranja, ki smo ga v društvu z Mestom žensk in Društvom goriških študentov razvili v okviru mehanizma za profesionalizacijo nevladnih organizacij na Ministrstvu za javno upravo (MJU), na predstavitvi v Romuniji doživel vsesplošno odobravanje evropskih odločevalcev in predstavnikov organizacij. V Romuniji se tako zanimajo za prenos in uveljavitev modela certificiranja v državi. Vse to pa je še en izkaz, kako daljnosežen in pomemben mehanizem je profesionalizacija nevladnih organizacij na MJU, ki ga bomo, sodeč po zaskrbljujočih informacijah ministrstva, po precejšnjem obdobju odsotnosti čakali še skoraj leto dni.
Kako hitro se odvijajo obljubljene spremembe Ministrstva za kulturo? Se kulturna politika na področju delovanja najranljivejše skupine kulturnih delavcev, samozaposlenih, izboljšuje? Mislim predvsem na ureditev trga dela?
Kar je nedvomno izboljšano, je odnos do samozaposlenih v kulturi in kulturnih delavcev. Skozi mehanizme so bile do določene mere izboljšane tudi spodbude za samozaposlene v kulturi: štipendije za ustvarjalce na področju uprizoritvenih umetnosti so se okrepile, višina štipendij je zdaj poenotena s tistimi, ki so že dlje časa v veljavi na področju vizualnih umetnosti, zmanjšalo pa se je število štipendij za glasbene in intermedijske ustvarjalce. Štipendije so zdaj namenjene tako mladim ustvarjalcem, katerih starost se iz največ 29 let v preteklem mandatu vnovič zvišuje na 35 let, pa tudi za ustvarjalce iz drugih starostnih skupin. Tudi skozi projektni razpis je precej več spodbud za samostojne ustvarjalce, mlade, ki na razpisih konkurirajo prvič, pa tudi sicer, prvenstveno zaradi okrepljenih sredstev.
Sama zakonodajno-pravna ureditev zaenkrat ostaja nespremenjena. Skozi uveljavljene mehanizme, razen skozi prej opisane oblike krepitev državne podpore, aktualna garnitura še ni poskušala urejati drugih odnosov na trgu dela, pri čemer se je potrebno vprašati, na kaj ciljamo, ko pravimo, da mora ministrstvo urediti razmere na trgu dela, ter kakšne so pri tem lahko pristojnosti ali naloge ministrstva. Temeljna naloga ministrstva ostaja uresničevanje javnega interesa za kulturo, torej tudi z zagotavljanjem pogojev za kulturno ustvarjalnost, kar pa ne pomeni, da lahko kar narekuje, koliko naj bo plačan ustvarjalec, ki ima razstavo v podjetju. Nazaj k osnovni temi: celovito prenovo področja skratka še čakamo.
Kako je z oblikovanjem in implementacijo rešitev, ki bi trajneje uredile državne podpore programom in projektom nevladnih organizacij, pa tudi stanovskih in sektorskih zagovorniških organizacij? Kako se neka neuveljavljena nevladna organizacija sploh vpne v utečeni mehanizem delovanja na »sceni«?
Aktualno ministrstvo je z določenimi potezami že konkretno nakazalo, da si prizadeva za rešitve, ki bi, tudi ko gre za nevladne organizacije, naslovile problematike različnih deležnikov v polju kulture. Bi pa lahko ocenila, da so mestoma te rešitve nerodno ali ne docela domišljene. Tak primer so bili na primer pravkar zaključeni javni razpisi za projekte na štirih področjih ustvarjalnosti, ki so v določenem delu predvideli znatna povišanja sredstev za projekte upravičencev tako na ravni višine in deleža možnega sofinanciranja kot potencialnega števila upravičencev, ki lahko do sredstev dostopajo, kar gre v osnovi pozdraviti. Tako potencialno neuveljavljena nevladna organizacija danes lažje dostopa do sredstev iz proračuna ministrstva, ki do določene mere pomenijo tudi razvoj in posledično uveljavitev na »sceni«. A vseh težav ni mogoče razrešiti zgolj z debelino vreče denarja. Ne gre pozabiti, da je merilo uspešnosti na omenjenih razpisih kakovost prijavljenih projektov.
Ministrstvo v okviru finančno znatno okrepljenih mehanizmov na primer ni odstranilo določila, da se posamezni prijavitelj na nekatere razpise lahko prijavi zgolj z eno vlogo. Še naprej so prepovedane koprodukcije z organizacijami, ki jih organ financira v okviru drugih mehanizmov podpore ustvarjalnosti. Vse to pomeni, da bo do sredstev res lahko dostopalo večje število organizacij, ki na primer državnega financiranja še niso prejele, a obstaja večje tveganje, da prijavljeni projekti ne bodo dosegali zahtevanega kriterija kakovosti, kar lahko pomeni bodisi nepočrpanje razpisnih sredstev ali pa povišanje manj kakovostne produkcije. Skozi mehanizem bi ministrstvo, če bi posamični organizaciji denimo omogočilo oddati dve vlogi, deloma naslovilo razkorak v možnostih razvoja, ki ga predstavljajo razlike v obliki in stopnji financiranja med programskim, večletnim projektnim in projektnim razpisom. Je hkrati nemogoče misliti, da upravičenci na področju glasbe kot vrhunski koncertni organizatorji lahko organizirajo tudi kakovostne mednarodne turneje? Dodatna krepitev referenčnosti organizacij in spodbuda k razvoju so tudi koprodukcijska sodelovanja z bolj uveljavljenimi producenti, a jih ministrstvo še naprej prepoveduje, četudi dopušča koprodukcije med največjimi, to je programsko financiranimi.
Po drugi strani so ob objavi razpisa za programske vsebine medijev predstavniki ministrstva oznanili, da so v razpis vnesli nekaj sprememb, pa tako zelo bistvenih ali velikih razlik nismo našli in tako tudi ni bistvenih sprememb za nevladne organizacije, ki delujejo v polju medijev. Njihovo višjo raven neodvisnosti v določeni meri zagotavlja že Zakon o nevladnih organizacijah, česar bi se veljalo zavedati ter jih dodatno spodbujati. So premeščanje števila dodeljenih točk in v primerjavi s preteklim razpisom manj sredstev na razpisu, katerih skupna vrednost ne dosega zakonsko določene za področje radijskih in televizijskih postaj posebnega pomena, res tako bistvene spremembe? Se reševanje problematik domačega medijskega prostora konča z STA in RTV? Že s tem razpisom bi ministrstvo lahko večji poudarek ob medijskem pluralizmu dalo tudi na spodbude za medijske vsebine, vezane na umetnost in kulturo, ter zahtevnejše žanre, kot je preiskovalno novinarstvo. Vsi ti, tudi preverjanje dejstev pred objavo, pa bi se morali jasno odraziti v merilih.
Ko gre za vsebinske mreže in stanovske organizacije, so predstavniki ministrstva v javnosti že večkrat zatrdili, da nameravajo spoštovati Zakon o nevladnih organizacijah in podpreti vsebinske mreže. Ne ogibajo pa se premišljevanju tudi o podpori stanovskih organizacij, kar pozdravljamo. Ena od potez, ki jo gre brati v smeri resnosti namere, je osnovanje strokovne komisije za podporne programe v kulturi, katere pa bodo naslednje, bo pokazal čas. Podpora omenjenim organizacijam je vsekakor ključnega pomena za razvoj nevladnih organizacij in v podporo ustvarjalcem v polju kulture. A hkrati velja spomniti, da po drugi strani še čakamo, da z delom pričneta skupini za trajni dialog z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi ter drugimi delavci v kulturi.
Kako komentiraš ustanovitev Direktorata za razvoj kulturnih politik? Bodo razen dialoga z ustvarjalci še kakšni pozitivni učinki ali gre zgolj za analizo stanja?
V društvu razumemo ustanovitev Direktorata za razvoj kulturnih politik kot zaobljubo in izkaz namere ministrstva, da o resorju razmišlja dolgoročno in strateško, kar je že dolgo problematična točka resorja; malodane smo lahko govorili o popolni odsotnosti tovrstnega tipa razmišljanja in postopanja. Dialog z deležniki je seveda nujen za oblikovanje smiselnih in učinkovitih kulturnih politik, kar je morda mestoma zahtevna, a ključna naloga. Prav tako kot analize, ki so osnovna podlaga za snovanje, načrtovanje, uveljavljanje in spremljanje učinkovitosti sprememb. V prvi vrsti pričakujemo reforme in prevetritve obstoječe ureditve, kjer je to potrebno: uredbe o samozaposlenih v kulturi, razpisnih mehanizmov, krovnega zakona v kulturi, zakona o medijih … To so veliki projekti, prav taka so pričakovanja, a moramo ostati tudi realni.
Kako poteka obljubljena prenova Nacionalnega programa za kulturo?
Za prenovo problematičnih delov si v društvu še naprej prizadevamo in ministrstvo javno še vedno izjavlja, da se obeta. Čas pa teče.
Ste zadovoljni z novim Pravilnikom o strokovnih komisijah? Pojavljajo se očitki, da je prejšnjo garnituro zgolj zamenjala ekipa, ki prihaja iz kroga blizu stranke, ki vodi ministrstvo?
Nov pravilnik strokovne komisije ministrstva ureja bolj ustrezno kot pretekli, storjeni so bili nekateri koraki v smeri zagotavljanja višje strokovnosti dela organov, še vedno pa v društvu prepoznavamo prostor za izboljšave, predvsem na ravni transparentnosti delovanja. Po našem mnenju je bistvena pridobitev pravilnika ukinitev posebne komisije za samozaposlene v kulturi, ki je presojala o njihovem vpisu v razvid ter podelitvi s tem povezanih posebnih pravic. Z ukinitvijo komisije se odločanje o vlogah ustvarjalcev, vezanih na status, vrača na področne komisije, ki jih v nezanemarljivem delu z uvedbo novega pravilnika zdaj sestavlja pet ali več strokovnjakov iz posamičnega področja. To ob drugih zahtevah za uravnoteženo sestavo komisij, ki jih uveljavlja pravilnik, vsekakor zagotavlja višjo mero strokovnosti presoje in odločanja v primerjavi s preteklo situacijo, ko so komisijo za samozaposlene sestavljali po en strokovnjak iz več področij ustvarjalnosti in je v praksi ureditev lahko vodila le do nedopustnega stanja, da je o posamični vlogi ustvarjalca iz danega področja kompetentno in dejansko presojal zgolj en sam strokovnjak.
Ob že omenjenem višanju števila članov posamičnih strokovnih komisij sta nadalje pomembna ukrepa za krepitev strokovnosti dela komisij tudi ustreznejše vrednotenje samega dela članov komisij, pa tudi uvedba izobraževanja na ravni zakonodajno pravne ureditve dela organov in državne kulturne politike. Vrednotenje dela je jasno sporočilo, kako je strokovno delo cenjeno, in lahko pomembno vpliva na bero strokovnjakov, ki bi se odločali za tovrstno zahtevno, a pomembno delo. Izobraževanje članov strokovnih komisij pa se je po naši oceni že dolgo kazalo kot nujno, saj smo skozi njihove presoje pogosto zaznavali, da niso seznanjeni s postopki in državno ureditvijo ali pa v argumentacijah kot slabost upravičencev mestoma vrednotijo tisto, kar je po drugi strani kulturnopolitični cilj države. Lahko razumete, zakaj je na primer ustvarjalec, ki deluje na regionalni ravni, zmeden, ko je njegova vloga zavrnjena kot ne dovolj kakovostna ali nereferenčna, ker na primer nima nacionalnih nagrad in ni redno del programov v prestolnici. Si pa država na področju kulture prizadeva za decentralizacijo, pri čemer za to ni res pravih spodbud. Slaba volja in številni postopki sproženi zoper presoje ministrstva ne morejo čuditi, ukrep pa je korak v smer naslovitve problemov.
Pozitivnih novosti je še nekaj in smo veseli, da se jih je ministrstvo v pravilniku odločilo uveljaviti. Za prav vse smo si namreč v društvu Asociacija vseskozi prizadevali neodvisno od političnega vodstva resorja. Četudi vsekakor pozdravljamo, da je ministrstvo s pravilnikom vnovič uveljavilo bolj transparenten način imenovanja članov komisij na podlagi pozivov, ocenjujemo, da je prav na ravni transparentnosti delovanja organov ministrstva možno storiti mnogo več. Predlagali smo tako, da zapisniki sej strokovnih komisij vsebujejo tudi informacije o argumentaciji, ki je privedla do strokovne odločitve organov ter javno objavo podatkov, ki bi okrepili možnosti upravičencev slediti vodenju upravnih postopkov; vse omenjeno ob možnostih pritožbe oziroma izjasnitve ministrstvu v odgovor na odločbe ostaja neuveljavljeno.
Na temo očitkov pa: v društvu se dosledno zavzemamo za strokovnost presojanja in odločanja ter zamejevanje ali odstranitev političnega vpliva nanje. V pravilnik sta vpisani avtonomija in zahtevana integriteta za opravljanje funkcije člana strokovne komisije, tudi ukrepi za uravnoteženje sestav komisij. Domnevna bližina vsakokratni oblastni garnituri še ne pomeni, da posamezni strokovnjak z ustreznimi referencami ne more delovati strokovno, avtonomno in z zahtevano in pričakovano integriteto, in da lahko vsi člani zgolj trobijo v isti rog. Tveganje vsekakor obstaja, morda pa je tudi povedno, kako hitro se v splošnem osredotočamo prav na omenjeno tveganje, ki ga domnevna bližina predstavlja, ne pa na pričakovanja, da funkcionarji svoje delo opravijo v skladu z zahtevano kredibilnostjo in odličnostjo. V društvu bomo, kot vselej in ob vsakem političnem vodstvu, o delu strokovnih komisij presojali skozi izkaze njihovega dela, nenazadnje tudi skozi postopanje in argumente, s katerimi bodo upravičencem, prizadetim in javnosti utemeljili morda težke in manj priljubljene strokovne odločitve in presoje.
Društvo Asociacija je ob razglasitvi predstavnikov funkcionalnih interesov v Državni svet napovedala izpodbijanje volitev in boj za zastopanost glasov profesionalnih ustvarjalcev na področju kulture. Trdite, da so bile vašim članom, pa tudi drugim profesionalnim ustvarjalcem na področju kulture, kršene volilne pravice. Za področje kulture in športa je bil kot eden od predstavnikov negospodarskih dejavnosti izvoljen Tomaž Horvat. Lahko razložiš, za kaj gre? Za kakšno sistemsko težav je šlo pri izbiri predstavnikov interesnih skupin v Državnem svetu?
Kar se je zgodilo, je odziv Državne volilne komisije na dogajanje leta 2017, ko so prav kulturniki oporekali številu elektorjev, ki so ga predložile organizacije, delujoče na področju športa. Na Ustavnem sodišču so kulturniki dokazali, da so v nasprotju z določilom Zakona o državnem svetu, ki jasno zapoveduje, da lahko organizacije med člane s pasivno volilno pravico, torej člane, ki, če jih je sto, predstavljajo enega elektorja v volilnem procesu, štejejo zgolj poklicne delavce na področju dejavnosti, šteli tudi ljubitelje ter pogosto iste člane organizacij večkrat. Kot gre razumeti, do leta 2017 poklicnosti članov, ki so jih upravičene organizacije javljale Državni volilni komisiji navkljub zakonskim določilom nihče ni zares preverjal, pa naj gre za športnike ali kulturne delavce. Ustavno sodišče je tako leta 2017 potrdilo, da se lahko v kvoto za določanje števila elektorjev upoštevajo zgolj člani, ki dejavnost opravljajo poklicno, razložilo pa je hkrati, da preverjanje tega dejstva zaradi nezadrževanja volilnih procesov ni mogoče nalagati Državni volilni komisiji. Ni pa Ustavno sodišče določilo načina, kako naj se v procesu dokazuje poklicnost delovanja posameznega člana, niti ni tega določila sama DVK. V samem bistvu se torej ni nič spremenilo in tako so nastale težave.
V društvu Asociacija smo se letos prvikrat v zgodovini odločili sodelovati v volilnem procesu, smo namreč prav društvo poklicnih ustvarjalcev v polju kulture. S prej opisanim dogajanjem in odločitvami ter zakonodajo smo se temeljito seznanili in vse to je narekovalo oblikovanje naše metodologije za določanje števila članov. Iz kvote smo tako izvzeli vse, ki so se podvajali, ki so v procesu volitev nastopali samostojno. Člane smo navkljub bazi podatkov, ki jo letno osvežujemo, dodatno preverjali preko ustreznih registrov in neposredno ter od organizacij pridobivali izjave o številu njihovih članov ali zaposlenih. Na podlagi tako pridobljenih podatkov smo imenovali devet elektorjev, državni volilni komisiji pa smo ob drugi zahtevani dokumentaciji v skladu z zakonom posredovali zgolj podatke o številu članov, ki ustrezajo zakonski opredelitvi, ki so osnova za določitev števila elektorjev. DVK ni zahtevala seznama z imeni in priimki teh članov, ali seznama s podatki o poklicih, ki jih opravljajo naši člani. Če pa bi v resnici želeli preverjati poklicnost, bi verjetno morala zahtevati tudi pogodbe o zaposlitvah naših članov, izpiske iz ustreznih registrov in podobno. A tudi tega DVK ni zahtevala. Kar je DVK zahtevala, smo ji tudi posredovali.
V društvu smo članom in javnosti zavezani zagotavljati verodostojne informacije in tako smo storili vse potrebno, da smo resno in temeljito preverili naše članstvo. DVK smo v dokumentaciji hkrati izkazali, da smo članstvo resno in ustrezno preverili ter spoštovali zakon. DVK pa nas je, kot preostale organizacije na področju kulture in športa, obvestila, da nam dodeljuje enega elektorja iz naslova dejstva, da ustrezamo opredelitvi organizacije, ki po zakonu lahko sodeluje v procesu. Opozarjamo, da smo mnenja, da je volitve v državni svet na tak način določanja števila elektorjev zlahka mogoče izigrati, kar ni njihov namen.
Volitve tako odpirajo vrsto nenavadnih vprašanj, med drugim to, kako je smiselno, da proces, ki predvideva, da volilno telo v primeru na primer predstavnikov negospodarskih dejavnosti sestavljajo zgolj natančno definirani poklicni delavci, dopušča, da je njihov predstavnik ljubitelj, pri čemer vsekakor drži, da dejstvo, da se nekdo ukvarja z dejavnostjo ljubiteljsko, še ne pomeni, da ni strokovnjak na področju. Lahko kandidat iz področja športa, ki se s področjem ukvarja ljubiteljsko, ustrezno zastopa interese področja kulture? Zato se nam navsezadnje zdi noveliranje zakona smiselno.
