Čemu bi kdo za novo leto sploh rinil v terme? Vprašanje ima soliden odgovor. Po dveh bunkerskih, rahlo klavstrofobičnih praznovanjih med korono, ko smo v mali družbi v našem stanovanju vase metali prav vse, kar je kdo prinesel, je bil čas za spremembo lokacije in atmosfere.
Namišljene projekcije so bile mikavne: bazeni, tobogani, savna, ležalniki, križanke, knjige, kozarček penine. Šlafrok. Luksuz polpenziona. In vrednota, ki jo imajo taki javni kopališki prostori – popolna anonimnost in s tem tudi zagarantiran mir. Torej z ljubo mi izbranko nisva preveč pomišljala. Rezervirala sva, spakirala kufer in šla.
Azil v carstvu klora
Takoj je treba priznati, da nama je terme približala ravno prejšnja, od vseh strani popljuvana vlada. Jebiga, med korono so »počivavčerji« ipak dosegli dvojni efekt: kanaliziranje javnega denarja v bolj ali manj zasebna podjetja in splošen dvig priljubljenosti term, ki jih pri nas ni tako malo, med običajno rajo. Stroški so bili takrat še ugodni, letos pa so bile cene precej navite, kar priča o doslej (nama) neznanem dejstvu, da ljudje za novo leto precej radi hodijo v terme. In to množično.
Ok, midva sva res prišla bolj iz firbca in zato, ker se nama je ideja zdela čudovito blesava – a pred nama je začel obrise kazati tale misterij: zakaj, zaboga, v terme rinejo cele skupine ljudi, cele družine, celo žlahte? Očitno je to postal nek »thing« v javnosti relativno skrit, boemski in prekarni gamadi v prestolnici docela neznan in tuj.
Sherlock Holmes, Bernard Nežmah in gospa, ki »je umor napisala« nama z vseh strani začno pod noge metati argumente in protiargumente, zakaj je temu in čemu tako. Začasno jih pospraviva v zadnje možgane. Vendar sva na dopustu, lepo je, da se tako tudi začneva obnašati.
Na recepciji pokaževa dokumente in dobiva »termalni pasoš« – zapestnico. V državi ti dokumenti in registriranost zagotovijo pravice in obveznosti, tu pa jih nadomešča čudovit (oranžen, lahko pa tudi zelen ali moder) vodotesen pašček, ki vsebuje (ne tako čudovit) pomežik prihodnosti: čip. Brez njega si v kraljestvu klora pač mrtev. Oziroma suh. Odpre sobo, vratnice do bazenov, sproti ti računa pirčke in toaste, ki si jih žrl na bazenih. Da ti občutek neke druge, drugačne socialne ureditve, utopije. Ali pač zapora – odvisno od tvoje stopnje teoretične zarotniškosti.
Skratka, ko sva opravila vse »carinske« obveznosti in se z vrečami rezervnega alkohola in prigrizkov razkravila po sobi, sva pičila na bazene.
Beli Evropejci in reka Ganges
V naju butne vroč, kloriran zrak. V garderobi ljudje gomazijo en prek drugega. V gatah, šlafrokih, jaknah in špičakih. Otroci tulijo, m’tke se derejo na fotre, fotri lovijo in štejejo mulce. Sliši se bobnenje vode, cevi, vse odmeva. Vseh 99 fenov za sušenje las dela na polno. Nanje čakajo v vrsti. Utrujenost od vode odhajajočih se meša z živčnim navdušenjem nad skorajšnjo potopitvijo v toplo vodo ravno prišlih. Precej nervozno. Očitno jim ni nihče povedal, da obstaja tudi druga garderoba, ki je takoj zraven in skoraj popolnoma prazna. Ah, čudovite lastnosti črednega nagona.
Hala z lepim številom bazenov in toboganov je nabito polna. Prostor pod neonskim soncem si je treba izboriti. Po kakšne pol ure najdeva edina dva prosta ležalnika, med grupo italijanskih mladostnikov in neko slovensko žlahto, domnevno iz Štajerske. Ki že ob enih popoldne, še na starega leta dan, strumno prazni zelene pločevinke.
Tu je še lepši kaos kot v garderobah. Da bi človek malo zaplaval – ni govora. Pozabi na svoj »intimni prostor«. Mulci ti skačejo v naročje, neka babica ti zadega svojo, z vijoličnimi žilami naphano nožico v najmehkejše predele. Fotri-buldožerji rinejo pred sabo vse, da v mobitelov objektiv ujamejo svoj zarod, ki se drča po toboganih. Mladi parčki nimajo druge, kot da se nalimajo eden na drugega in skrijejo nekam v kot bazena, kot sva se midva.
In končno – ko se v že tako polnem bazenu začne t. i. program »divja reka« (ko v bazenu ustvarijo umetne valove), je podoba nekam sumljivo znana. Na najhujše praznike je tako v Indiji – na reki Ganges. V kadru je več kil mesa kot litrov vode. Prav vsak in vsaka želi do svojega pol kvadrata (svete-klorirane) vode. Prav vsi rinejo noter. »Saj smo plačali, nam pripada!«
Kopališki socializem
Kljub vsemu trušču in kaosu – ali pa ravno zaradi njega – se razkrije še ena socialistična, ali če hočete jugosocialistična plat dogajanja. V kopalkah smo vsi enaki, enakopravni, enakovredni. Zunaj si ti suhec, jaz debeluh. Jaz domnevno lep, ti domnevno grd. A tukaj v kloru estetika odpade. Nekdo je prišel z »bemflnom«, drugi z vlakom, nekdo ima na računu za dve Ruski Dači denarja, drugi niti pol plače več ne. Golob, Janša in Kuštrin so zunaj. Ravno tako Matarella, Vučić, Scholz, Putin, Zelenski. Nihče se ne prepira o politiki, ideologiji, financah. Krize ostanejo zunaj. Korona? Kaj je že to?
Sem pa tja se v možgane prikrade kak žleht stereotip. Mladi Italijani se nočejo in nočejo spokat iz jacuzzija, tudi po treh rundah ne, in zato postanejo »tuljoti«. A vendar – če bi bila to midva, bi bila pač »sciava«. Isto – in fer. V isti vrsti na robu bazena hibernirajo omaščeni fotri z metalskimi, pankerskimi in verskimi tatuji ter hrvaškimi, srbskimi, italijanskimi in nemškimi nacističnimi insignijami. Je to raj? Je o tem razmišljal Marx? In kaj bi zagodrnjal Bakunin? In še to (z našim zdravstvom v mislih): nihče ne preskakuje vrst na toboganih kljub odsotnosti nadzora. Sami od sebe so ljudje »skupnostni«. Kot bi vsi sledili nekim notranjim, nevidnim in neizrečenim pravilom splošne vljudnosti in sožitja, kjer se nobenega ne izključuje (npr. iz vrste) in kjer ima prav vsak pravico do klora in ležalnika. Lepo, ne? A na žalost ta poskus idealiziranja raztrga dejstvo, da gre vendar za enakopravnost zgolj med tistimi, »ki si to lahko privoščijo«. Ker tistih, ki si tega ne morejo privoščiti, tukaj pač ni. Za »nas« ne obstajajo.
Novoletno poletje
Kajpak je treba opisati še veliki letno-lomen trenutek odštevanja in nazdravljanja. Hotelski bar je za novoletni večer zaprt, so rekli. Nimajo dovolj zaposlenih. Praznične hotelske večerje ne bova imela, je vse zasedeno. Kaj pa bazeni? Odprti do dveh zjutraj. Hm, mikavno. A misel na vse te mehurje, ki na bazenih žlampajo pive in šampanjce že cel dan (ali nekaj dni) in se potem še namakajo v sicer jako dezinfekcijskem kloru, nama idejo, da bi v bazenu s šampanjcem nazdravila novo leto povsem poruši. Jeva v lokalni gostilnici. Ona ribo, jaz »kopališki zrezek« oz. običajen suh kanelon. V sobi odprem belgijsko pivo, ona vino. Prižgeva nacionalko in se v prijazni nostalgiji na otroška leta, ko je bilo to skoraj obvezno, potopiva v banalnost silvestrskega programa. »Naši« ne znajo pet, prešaltava na Hrvate. Dosti boljše. Pogledava še avstrijski program, ki je podoben »našemu« – pol moderen, pol ruralen. Nemci so bolj napredni, ujameva stand-up domnevno transspolne osebe. Francozi imajo baročno versajsko scenografijo, nastopajoči v vseh barvah bivših kolonij. Rusi očitno ne praznujejo, Italijanov hotelska televizija ne lovi. Na BBC so, kakšen čudež, poročila.
Pred polnočjo napakirava šampanjec in se rahlo okajena odpraviva na bližnji nasip. Toplo je, celo nekih 15 stopinj, a močno piha. Zrak začnejo razbijati ognjemeti, v temi se odlično vidi, kje je kaka vas ali zaselek. Strokovno ločiva »občinske« ognjemete od običajnih. Za hec štejeva poke, vsak najbrž košta najmanj 10 evrov. Skupaj z nekim študentskim radiem odštevava po Fibonaccijevo. Voščiva skupinici treh Italijanov, ki slučajno pridejo mimo. Poštekajo naju in odvoščijo nazaj v italijanščini. V sobi pogoltneva še zadnje požirke, tik preden naju »poje« sveže, prvo novoletno jutro.
Srečno novo leto 2023!
