Na Istro je treba gledati še kako drugače kot na tampon cono počasi premikajočega se cestnega železja med slovensko mejo in hrvaškim morjem, smo pomodrovali, in se odločili, da polotok, kot se zagre, izkusimo iz prve roke. Ali še bolje, iz prve noge. Lepo peš in počasi. Tam vode ni nič, so rekli sredi poletja, vina pa menda še imajo nekaj. Oba razloga sta med pohodniško druščino rodila idejo o nekakšni »pošrek« trasi od Buzeta do Pule. In smo šli.
V kupeju vlaka proti Puli naletimo na možakarja, ki se že nekaj ur od nevemkod pelje na Obalo lovit – krokodile. O resnosti njegove namere pričata ogromna ribiška palica in Jack Daniels, ki ga možakar srka že ob komaj svetlih jutranjih urah.
Tistih nekaj ur do meje in do prave poletne vročine še oddremamo.
Buzet – Cerkev Marije Blažene, Kašćerga (četrtek, cca 20 km)
Buzet (po istrsko se večina krajev naglasi na zadnjem zlogu: Buzét, Porêč, Tinján).
Vroči kamni, vroča zemlja, vroč zrak. Hrvaškega policaja skoraj prisilimo v formalnost, da nam na postaji, ki zgleda, kot da je na koncu sveta, pregleda pasoše. Mali črni pes navdušeno skače za kamni, ki mu jih mečemo. Najdemo neko pohodniško pot v dolino, a jo zaradi mešanice zaraščenosti in novogradenj mestoma izgubljamo.
V centru Buzeta se zdi, da je v opoldanskih urah ves živelj v gostilnah. Vroče je kot pes. Naročimo pivo, kupujemo vodo in sladke pijače, nase vlečemo še dodatno plast štumfov. Prvotno etapo, Pot sedmih slapov, zaradi domnevne izsušenosti in torej nezmožnosti plavanja pod slapovi, pa tudi grožnje komarjev, ki se radi prokreirajo v pomočvirjenih mlakužah, zamenja nov cilj, jezero Butoniga, eden od glavnih virov pitne vode na polotoku.
Vročinsko obdelanemu betonu se umaknemo v gozd južneje, pri Juričićih. Najdemo težko sledljivo pot, ki jo očitno uporabljajo le lokalni motokrosisti. Grizemo kolena, hrib je hud. Včasih ne vemo, ali hodimo po izsušeni strugi potoka ali po normalni poti. Izrek »to je zadnji večji hrib« postane sarkastična pripomba, ki jo ponavljamo vse do morja. A vsakega hriba enkrat zmanjka – tudi tega je, pred nami pa se znajde vas Sveti Donat. Počivamo, občudujemo kamene istrske hiške, navajamo se na stalne sopotnike: ose, komarje, mušice, obade. Hodeč dalje po grbini hriba nam dela družbo močan veter potepuh, ki mi spelje nekje na nahrbtniku zataknjen slamnik.
Vas Vrh. Počijemo pri cerkvi, iščemo gostilno. Neka gospa noro nabija na cerkvene zvonike, kakšne nečloveške pol ure, dokler z avtom ne pridivja za silo uniformiran župnik, ki ji z nekaj hitrimi kretnjami dopove, da je šla predaleč. Edina gostilna strogo upošteva istrsko siesto, ravno zaprejo, ko pridemo. K sreči se ravno takrat, ob 16.00 odpre manjši kafić. Mladenka postreže z belim gemištom, ki požanje splošno odobravanje, zato pade še ena runda. Bežno lakoto pogasi sladoled. Veliko apartmajev, a nobene gostilne. Turiste pač v te konce vlečejo predvsem tartufi, s katerimi se ukvarja precej lokalnih »poduzeća«.
Od Vrha se pot spusti v dol, kjer počiva jezero Butoniga. Srhljiv pogled, zaradi suše ga pol manjka. Smaragdna barva vode perverzno vabi h kopanju, a je obala jezera ograjena, še lokalci se tam ne kopajo. Tudi mi se odpovemo čofotanju in posledični delikventnosti. Hladimo, mirimo in hranimo se ob nasipu, kakšnih deset metrov nižje pod površino jezera. Vlečemo nase posušene in otrdele nogavice, ponovno ugriznemo v kolena. Ukotići se ne nahajajo pri jezeru, kot je domneval veliki stric G, ampak precej višje v hribu. V vasi, ki je za ljubitelje suhe gradnje (iz kamnov) trda pornografija, božamo psa in dobimo vodo. Pretežno ostarelo prebivalstvo še vztraja v »poljoprivredi«.
Ob pet in več odstotnem hribu edino noge ječijo, ramena se krivijo. Edini pobeg iz surove mesne materialnosti nudi res pogled na jezero – še z druge, jugozahodne strani. Pri eni od redko posejanih kmetij dobimo sopotnika – črnega psa, ki gre kljub prijaznemu odganjanju z nami vse do vasi Kašćerga. Pade noč, utrujenost pride za nami, psa v džip naložijo lastniki in ga peljejo domov. »Imate tu kako gostilno?« Nimajo. Naslednja je v neki vasi proti Motovunu. Ni naša smer. Nočno zavetje nam ponudi Cerkev Marije Blažene. Spimo pred vhodom. Raje ne zvonimo.
Kašćerga – Mrgani (petek, cca. 25 km)
Zajtrk okoli 5.00. Nemške konzerve, šilce domačega jegra. Poberemo se pred začetkom nacionalističnega slavja (dan Oluje), ki se ima tu zgoditi čez dan. Bravari. Razgled na celo vzhodno Istro upočasni korak. Verbalni napad dveh pritlikavih psov. Neprivezana. Bežne sence redke šume. Samo cesta, drevesa, sonček.
Britof v Trvižu. Napolnimo se z vodo, v betonskem umivalniku perem štumfe, majico in brisačo. Kava in breskve okoli 9.00 v obcestni gostilni. Čičote vprašamo za pot, ne ljubi se nam po jako prometni cesti do Tinjana. Pokažejo nam pot čez polja in njive. Napol zaraslo, divja sadna drevesa. Ose. Sredi ničesar najdemo lepo urejen, neoznačen grob. Ob pavzi z ruzakom zmečkam sončna očala. Medicinski lepilni trak pomaga. Recimo. Prečimo Tinjan. Čudna lokalna imena.
Kringe – ali po naše »Krindže« oziroma »Skremže«. Rojstni kraj prvega vampirja Jureta Grande (via Valvasor). Beremo zgodovinske table. Pri Radetičih vidimo avtohtone istrske bele bike boškarine. Na pol porušeni ovčarski zidki levo in desno. Najbrž jih dosti porušijo s stroji, ki šavjasta drevesa ob cesti režejo na celo in počez. Divji zajci na polju. Červari. Zadnja etapa se vleče. En in isti beton med napol zjebanimi drevesi – za njimi pa pašniki in njive.
Ker smo valjda »mrge«, se fotkamo pred tablo vasi Mrgani. Zaokrožimo po vasici, najdemo gostilno, edini lačen naročim pašto (z boškarinom in tartufi), drugi špricerje. Z nekaj godrnjanja pade odločitev, da jutri ne silimo v Pulo na Monte Paradiso. Izvidnica najde v temi lepo skrito balinišče. Nožne mišice se krčijo, ne marajo trdega betona. Mi pa ne krčev, zato jih hladimo s pivom. Komarji žrejo. Celo noč se glasno kregajo čuki.
Mrgani – Kamp Mon Perin (sobota, cca 23 km)
Budilka ob zori. Pustimo Mrgane za sabo in se spustimo v dolino. Lep razgled na grd cestni viadukt. Moramo še na hrib na oni strani? Velike 50-litrske črne vrečke smeti ob cesti. Kdo to dela, pišuka? V dolini razvaline Dvigrada in britof. Stikamo po pokopališču – eni in isti priimki v italijanščini, nemščini in hrvaščini. Dvig v griček sredi doline, na ruševine Dvigrada. Srhljivi, a mogočni ostanki etnično popolnoma zmešanega, v prvem stoletju ustanovljenega in v 18. stoletju zapuščenega mesta – kuga, malarija. Leseni bar dela šele ob 11.00, z njim pa tudi sekreti, zato svoj »pečat« pustim za njimi. Valjda zagrizemo v prej gledani hrib. Ubitačna »naravnost gor« smer. Levo in desno lovimo senco. Pripeka neizprosna. Od betona in od sonca.
Prva stvar v Kanfanarju je britof. Britofi so, iskreno, odlične popotniške oaze, zmeraj imajo vodo, senco in zgodovinsko predavanje. Pisanost priimkov, tudi kak v Sloveniji pogost. Če si brezbožnik, imaš mir tudi ponoči. V prvem kafiču gremo serijsko srat, pijemo kavo in cuker, razbijemo kozarec. Pri železnici se lovimo glede smeri. Vprašamo na biciklu kruzajočega čičota. Pokaže nam kolesarsko pot, zgrajeno po trasi propadle (avstrijske?) železnice. Stopala se po finem makadamu malo razgibajo in gre lažje. Pičimo v smer Bal, pot pa zavita in slabo označena. Občudujemo prekope čez živ kamen in nasipe bivše železnice. V podhodu pod avtocesto počijemo in se podpišemo na stene. Prve hiše neznanega zaselka. Utrujeni složno določimo počitek v senci pri eni od večjih kmetij. Zmoremo le malico, opoldanski dremež nas vse zalima na šotorke. Ne dremamo niti pol ure, ko se pripelje domačin V., brez kompromisa nam podeli frišno vodo, kiselo in vino. Prisede, začnemo debato, predvsem o stanju države in duhu prebivalcev. O lajfu, gore i dole, gore i bolje. Pijemo, debatiramo. Debatiramo, pijemo. Prešaltamo na rdeče vino. Debatiramo še malo. Okoli 17.00 nam postane jasno, da je do Bal še nekaj kilometrov, od tam pa do tako želenega nam morja še najmanj pet. Mi pa, čeprav veseli, v ne ravno hodnem stanju. V. se strinja, sprejmemo njegovo ponudbo, da nas z avtom zapelje v Bale. S tem zajebe našo popotniško čast, a nas hkrati tudi svetniško odreši. Kdo si upa zavrniti človeka, ki ti je v lastni hiši tako lepo postlal?
V.-ju se v Balah zahvaljujemo, fotkamo se. Med drugim izvemo, da poteka nek jazz festival (Last Minute Jazz Festival). Fizično stanje takoj zahteva oreng gozbo v eni od gostiln z dično ancienne veduto na stari del. Zatem padajo mrzli piri v parku. Vohamo že morje, blizu smo. Še zadnja runda iz trgovine, ruzake skrijemo v temo parka, gremo gor na koncert. Gode pisana jazz-swingy zasedba s pevko, trg je zapolnjen, pivo točijo v kotu. Koncert kar zabaven, eni žvižgamo in glasno sugeriramo neumnosti. Vztrajno pijemo, raziščemo še najstarejši, najvišji del Bal, spoznamo lokalne mačke, pse in lastnike. Okoli polnoči se spustimo do ruzakov (dobro smo jih skrili) in se kljub pijanski in običajni utrujenosti odločimo za ekstremno, nočnoizmensko, popivajočo in vsepoprek hodečo etapo, sicer že preverjeno metodo. Zgoraj – z zvezdami napenzlano nebo. Spodaj – popolna tema. Občasno se vidi črte na cesti in pikice cigaretnih in drugih zvitkov (ki smo jih seveda celo pot vestno in varno ugašali!). Proti jutru se karavanovodeči C. brez besed zloži na spalko pri nekem spomeniku. Brez besed se mu pridružimo.
Kamp Mon Perin – Fort Forno (nedelja, 4,6 km)
Dvignemo se ob pošastnih 6.00. Spali smo kaki dve uri. Ugotovimo, da je to spomenik Galileotu. Brez zajtrka se oprtamo in po dveh ovinkih skužimo, da smo že pri kampu – torej tudi morju. Hura, mi! V kafani na plaži ujamemo zajtrk – pečena jajca.
Po prvem kopanju in tušu po treh dneh se C. poslovi; doma ga čakajo obveznosti, rojstni dan in žena. Krene na vlakec za Bale. Ostali se oborožimo s sladko pijačo in spremenimo hodno metodo – odslej hodimo zgolj ob obali, če bo šlo, vse do Pule. In jako počasi.
Od kampa zarežemo v zarezane skaletine malih zalivov, polnih plažic s pretežno FKK prebivalci. Hoja po plažah in kamnih, ki plaža še niso, je glede na beton prijetno vznemirljiva. Presenetljivo si nihče ne zvije gležnja. V hostici naletimo na odprto kamnito hipi hiško v starem istrskem slogu. Manjše pečine, zarinemo po kozji poti čez šavje. Stari avstrijski bunkerčki na obali. Med sranjem mi pulz dvigne debelejša, metrska, rjava, štorasta kača.
Pred naslednjim kampom v šavju zasedemo enega od prostorčkov, v praktičnem smislu odvzetih iz narave. Preprosta klopca, plac za ogenj in za ležat. Plavamo, pijemo pivo, čudimo se vsebini hrvaških cajtengov in spimo.
V naslednjem kempu pojemo kosilo in se gremo kopat. Brskamo po kamenčkih na obali.
Dvignemo se na Fort Forno, staro avstrijsko trdnjavo. S tuneli povezanim kompleksom bunkerjev je nekoč varovala morski vhod v Pulo. Znakov za prepoved prehajanja ograje nihče ne upošteva, tako kot mi ne. Napol porušena je še vedno mogočna. Na strehi s širnim razgledom si posteljemo zraven topovskega gnezda. Polita tekočina iz konzerve 300-gramskega doručka sproži ofenzivo vojske mravelj, prisiljeni smo v umik, premaknemo ležišče. Celo noč na strehi močno piha. Morali bi iti v zavetrje. Ogradimo se z ruzaki.
Fort Forno – Kamp Pineta (ponedeljek, cca 12 km)
Zjutraj se zbudim z otečenim očesom. Prepih? Žužki? Nehigiena? Ne vemo. Odrinemo proti jugu, skozi ostanke nekdaj mogočnega vojaškega kompleksa. Med artefakti, narejenimi s palicami, ploščatimi kamni in različno rjasto kovino – morda delo zdolgočasenega arhitekta – hodimo po skalnati plaži vse dol do Barbarige. Na plažah prevladujejo slovenske registrske. Tipično za praktične Slovence – od avta do plaže je cca. dva metra. Pri Portiću odrinemo gor, proti Peroju, kjer najdemo prijetno konobo. Po mnenju vseh najboljši kalamari in pica na trasi. Zanimivo – v Peroju živi močna skupnost Črnogorcev, ki praznujejo neko obletnico.
Od Peroja se spet spustimo do obale. Neprestano piha kot hudič. Hoja po skalah utrudi, namočimo se in počijemo v zavetrju. Prečimo male gozdičke, ki jih je očitno pred kratkim zajel požar. Oteklina na očesu čez dan popusti.
Kamp Pineta. Napoved za nočno vreme posadko spravlja v dvome. Opremo previdno skrijemo v hosti, jo pokrijemo s šotorkami in krenemo proti bližnjemu baru ob plaži. Ravno spijemo pivo-dva, pa se ulije. Premočeni tečemo do opreme in jo prenesemo v kritje stavbe, kjer je bila nekoč gostilna. Neha padat; družbo nam delajo mladoletni sodržavljani, ki si dajejo opravka z ginom in cigareti.
Kamp Pineta – Fažana plaža MUP (torek, 4,3 km)
S sončnim jutrom se posuši oprema. Glavno, da so suhe šotorke, ker so mokre pač pretežke. Kava, namakanje. Gospa v bližini, evidentno iz Bosne, je skoraj celo uro na telefonu. Prisluškujemo. Odpujsamo proti mestecu Fažana. Tam si kupimo nova sončna očala in razglednice ter zasedemo mizo v bližnji konobi, kjer požremo par kil morskih dobrin. Za nekim šankom menda vidimo Rada Šerbedžijo, prepričljivo skritega »v civilu«. In precej nadelano kinkajočega. Kupimo pivo in za blagoslov še Jezusa (svečo).
Še vedno smo prehitri, Pula je že za vogalom, zato si privoščimo pedalin. Nanj s pivom v senci čakamo še kako uro, ker (pre)močno piha. Opremo pustimo pri šanku. Na morju smo skoraj dve uri. Močno sonce, pivo, tobogan na pedalinu, vse do zahoda.
Že na trdnih tleh in ravno prav vegasti se odločimo za »koktejl-tour«. Za ljudi, ki plažo uživajo v bližnjih kampih, smo najbrž bizarni – ogromni ruzaki, čudna pokrivala, lesene palice, nadelani in še slovensko govoreči zapovrh. Po nekaj »etapah« smo opravilno nesposobni, našo šibkost izkoristijo neke nepridipravke, ki nam uspejo prodati nekakšne elektronske cigarete. V temnih nočnih urah se za mostičkom plaže MUP skotalimo v bližnje grmovje.
Plaža MUP – pod trdnjavo Punta Christo (sreda, 4, 2 km)
Zjutraj iščemo izgubljeno opremo, ki jo je terjala včerajšnja zadnja etapa. Osamosvojitev so razglasile pohodne palice in arafatka (ruta). Jezusa (svečo) najdemo v 100 metrov oddaljenem grmovju. Božja previdnost nam nakloni odprte wc-je v bližnjem, napol zapuščenem objektu. Namočimo se v vogalni plaži in krenemo dalje proti nekem kampu južneje. Tam se namakamo in spimo na plaži. Nekaj me piči v zadnji del kolena, oteklina naglo raste. Kampu kot čistilke služijo Azijke: novi gospodarji ali poceni delovna sila?
Krenemo proti najbližji trgovini, proti mestecu Puntižela, okoli trdnjave ne bomo našli nič hranljivega. Market najdemo zraven cerkve, v parku v izmenjevalnici knjig ni nič pametnega. Neki slovenski učbeniki.
Predvsem s tekočinami prijetno oteženi zamakedamimo proti ogromni trdnjavi Punta Christo, ki je znano prizorišče velikih glasbenih festivalov. Vročinski pritiski, prah, maček. Zaradi otekline težko pokrčim nogo, a hoja gre. Obkrožimo hrib, ki je v bistvu zaraščena trdnjava. Znotraj v hladu kava in pohod po notranjosti trdnjave. Piha, ogledujemo si trdnjavske jarke, kjer bi lahko spali v brezvetrju. A želimo si tudi kopanja.
Racionalna pamet, ki jo čudežno še premoremo, ugotovi, da piha z juga. Torej se samo premaknemo na severno stran polotoka in smo »good«. Po kozjih stezah se prebijemo do slikovite FKK plažice, stisnjene pod desetmetrsko pečino. Odvržemo obleke, kadimo in čakamo, da se folk spakira. V šumici si uredimo lepo gnezdece. Dobro smo ocenili, skoraj nič ne piha. Zvečer pijemo domač jeger z razgledom na otoke Brionov.
Trdnjava Punta Christo – Ljubljana (četrtek, cca 7 km)
Za jutranje onečedenje najdemo bio-eko wc, preprosto počepališče iz naplavljenih kosov lesa, s par metrov globoko luknjo. Zelo priročno. Po jakem zajtrku se odpravimo nazaj v hrib, do trdnjave in potem spet dol do Štinjanske Drage. Tam nam neki domačin verbalno jebe mater, ker smo želeli, packi, smeti odložiti – na kup smeti. Češ, da tu niso smeti(?) Ok, jih vzamemo s sabo. Malo naprej nas prijetno preseneti Lost Beach Bar. »Rajski« pesek, klopce, kavica. Skoraj holivudsko kičasto.
Udarimo naprej, po lepi gozdičkasti poti se prismukamo do izredno dične hišice, ki skupaj z manjšim svetilnikom ponovno vzpostavi občutek civilizacije. Nad pečinami nadaljujemo do uvale Valmaggiore, nekakšnega manjšega pristanišča za ribiče. Tam spet krenemo po obali. Za ovinkom že zaznamo obrise Pule. Občasno smo prisiljeni dobesedno prečno plezati pol metra nad morjem. Precej zabavno početje, k sreči brez padcev v vodo.
Iz izkušenj izpred nekaj let vemo, da je okoli otoka Katarina ogromno gradbišče. Puležani tam gradijo svoje Benetke ali nekaj podobnega. Priložnosti za kopanje v objemu narave ne bo več, zato si v popoldanskem soncu privoščimo poslednje kopanje. Previdni moramo biti, plaža in plitko morje v čošku sta polna plastike, stekla in rjavečega železa, ki so jih tja zanesli tokovi, ujme in gradbinci. Plašč za avtomobilsko gumo preverjeno ne plava.
Dalje proti Puli. Gradbinci po šihtu lovijo ribe, carji. Od tod do puljske železnice je sam beton, še več kot prejšnja leta. Stari objekti avstrijske, nato jugoslovanske vojščadi še stoje, menda so pred leti tam gostili metal festival GoatHell.
Pririnemo v Pulo. Do vlaka za Ljubljano imamo še nekaj ur, a nam lastnik picerije na postaji (menda najboljše pice v Puli) ne dovoli, da tam pustimo opremo. S polno opremo komaj še hodimo po Puli. Krmimo se v restavraciji za cerkvijo, za kaj več pa ni časa.
Na vlaku za Ljubljano je gužva, sami mladi turisti. V Ljubljano pridemo z malo-več-kot-urno zamudo. Drži se nas še nekaj popotniške nabritosti, res končna postaja postane bližnji bar, ki nas s pomočjo hladnega, dobro zasluženega piva počasi, a gotovo teleportira v ljubljansko stvarnost.
