Svežina prebujajoče se Ljubljane se je mešala s predpopotniškim razburjenjem. Četrtina odprave je na vlaku še dremala, ostali smo mezili prvi zajtrk. Dol gremo na postaji hrvaških Matuljev, ena postaja pred Rijeko. Plan je bil dokaj enostaven: obratno kot lani, ko smo Istro napadli scela in pošrek, smo se tokrat lotili vzhodne strani. Najprej smo mislili peš iz Pule do Rijeke, a bolj kot smo gledali mogočen hrbet Učke, bolj se nam je zdelo, da traso lahko obrnemo – torej da gremo iz riješke strani proti Puli. Bolje da Učko požremo na začetku poti, kot pa da nas obratno, tik pred koncem trase poje ona. Morda v Puli ujamemo še slavni pank festival Monte Paradiso!
Matulji, kafič pri železniški. Prvi kofe, WC, dodatni sloji nogavic. Sonce je začelo žgat po nas. V turistični pisarni hočemo detajlne mape Istre, sploh severnega dela. Nimajo, nas pa prijazna uradnica pošlje na pot proti Učki. Držali smo se betona, neprijetno za noge, a kaj drugega nam ni preostalo, ker nismo hoteli preveč mutit po kozjih bližnjicah. Rijeka se oddaljuje, lep pogled na pristanišče imamo za vsakim ovinkom. Cijazimo v hrib, po levi in desni nas prehitevajo turisti z električnimi kolesi, mimo prisopiha tudi nek ultramaratonec. Pri neki trgovini si privoščimo drugi zajtrk in prvo pivo, saj je ura že čez 12. Nekje proti vrhu nas posname g**glov street view avto. Jeej, na internetih bomo! Kot nam je že prišlo v navado, se tik pred trenutnim ciljem (gostilna s kosilom) ustavimo na razgledni točki. Izšvicali smo se kot svinje, na soncu sušimo majice in srajce. C., mojster lahkotnega in strumnega koraka, ki nas je na oštro držal že lani, je letos ritem še pojačal za par bpm-jev. Vsaj tako se nam je zdelo. Gostilno najdemo takoj. Natakar se nam samo čudi, ko potehta M.-jev ruzak in upravičeno zastoka. A bolje kot stokanje mu je šla od rok teletina izpod sača, ki smo je snedli najmanj kilogram.
Ugriznemo pot za gostilno, hribovska etapa do vrha. Sopihamo, se ustavljamo, brišemo švic. Telički se kuhajo. Agresivni kratki šprinti se izplačajo, pot se poleže, drevesa se zredčijo in že smo pod vrhom. V grmovje skrijemo ruzake in zakolenimo še do Vojaka, do razgledne točke. Pogled je impresiven – nič ni višjega od nas, vse je lepo spodaj – Snežnik, Rijeka, Krk in Cres, na jugu Kamenjak, Pula, Rovinj v zahajajočem soncu … vmes pa gričevnata Istra s svojimi polji in hostami.
Ruzaki so bili tam, kjer smo jih bili pustili. Samo še v dolino moramo, smo rekli, in potem spanje do jutri. Smo rekli. Spustili smo se dol, v že rahle gozdičke, tam pa labirintu podobna zmešnjava gozdnih poti, ki je ni mogel razplesti ne ameriški ne kitajski GPS. Ure so tekle, tema je bila gostejša. Po občutku smo zabredli v strme gmajne vzhodnega lica Učke … Vztrajamo po poti (druge itak ni), nekje je široka za makedam, drugje se sključeni prebijamo čez džunglo mladih dreves. Kopamo se v koktejlu švica, komarskih špricev, utrujenosti, adrenalina, anti-tehnološkega razpoloženja in tistega »zajebal smo« občutka. Morali bi najti neko »planinarsko sklonište«, ki ga ni bilo od nikoder. Nekje zagazimo v res gosto žbunje. Nismo videli niti dva metra pred sabo, z lučko ali brez. Osebno in duševno me preserje domneven – groink – merjasca meter od mene. Poskočim kot mlada kozica. A je bila – domnevno – le pločevinka, ki mi je padla z vrha nahrbtnika. V trenutku panike in pomiritve pa M. uzre, verjeli ali ne, sredi nepreglednega in neprehodnega šavja, hidrant. Tak, za vodo. Izkaže se za dober kažipot in svetal moralni svetilnik. Z malce več suverenosti krenemo dalje. Najdemo neko očitnejšo cesto in apartmaje, prve znake hrvaške civilizacije. Spet gledamo satelitske mape. C. na neki točki odvrže oprtnik in korajžno (in malce noro) čez neprehodno šumo zagverili še proti vrhu hriba. Spet nič. Dovolj imamo. Pri prvih bajtah domnevne vasi izležemo spalke.
Zbudi nabijajoče sonce in lajež, kot nek oreng prehlajen majhen pes. Čudno. Počasi se zavemo in presenečeni presenetimo tam živečo gospo – uzrevši našega M.-ja, ki si je zaradi tenkočutne hrbtenične konstitucije postlal kar na betonski cesti, je uboga mislila, da ga je zbil avto. Razburjena je zaklicala, če je vse v redu, ko pa se je M. korajžno vstal in se pretegnil, pa jo je hipna panika minila in po nekaj izmenjanih besedah je vse povabila na kavo. P. je na račun rojstnega dne popila šilce rakije, z gospo (Dijano) pa bi lahko klepetali še do kosila. Nasmejemo se njenim anekdotam. Med drugim izvemo, da so bili zvoki prehlajenega psa v bistvu dva srnjaka, ki sta se prišla ondi nekaj zmenit. Pa da se moramo v bistvu bati »divjih« krav, ki so izpričano že delale težave nič hudega slutečim gorskim kolesarjem. In da je digitalizacija lep žebelj v upokojenska kolena.
Krenemo dalje – etapni cilj je Sisol, vrh spodnje Učke. Po prijetnih makedamih, kjer sprotno odlagamo predelane včerajšnje teličke, se nekje pod vrhom smukamo po gozdu. Najdemo kvadrast spomenik, ki v kleni istrijanščini izpričuje, da so tam nekoč, preden je vse prerasla hosta, dejansko živeli ljudje. Cesta na vzhodni strani se zlagoma odpre in ponudi lep razgled na cel Kvarner. Neki Višegrajci nam pokažejo pravo pot. Na vrhu ni poti – so samo skale – in fantastičen razgled na levo in desno. Obvezne fotke. Skačemo gor in dol, kot bi jezdili hrbtenico dinozavra, iščemo markacije po skalah in plezamo kot koze. Razvijem teorijo, da se turistični planinci delijo na dve »molzni« kategoriji: na ovce in na koze. »Koze« so višinci, ekstremneži, »ovce« pa so bolj umirjene, čredne, ljubiteljice koč. Obstajajo pa taki, kot mi, ki (ne nujno nalašč) mešamo oboje in ki še nimamo samostojne kategorije.
Veter nemoteno brije, občasni prepadi na desni rajcajo srca. Smukamo že proti dolini, prečimo skalnate planjave in vidimo tovarniški dimnik v Plominu. Pot do dol je gadna, zelo strm makedam, ampak palice pomagajo. Za uro se zleknemo v senci hrastov.
Plomin. V gostilni pijača, pustimo ruzake. Gremo na sprehod čez starodavni, precej razrušen del centra vasi. Dolga zgodovina. Malce spočiti se odločimo, da do Labina, ki je bil naslednja etapa, ne bomo hodili peš, ker je do tja cesta pač bedna in nič ne bi videli. Ker pa ne bi videli nič niti v Labinu, in ker tam ne vidimo nobene b**king opcije za spat, rezerviramo nekaj v Rabcu. Sprema se namreč oluja. Avtobus je lepa reč – zaradi ohranitve popotniške dostojnosti niti ne omenjamo preveč kršitve nenapisanega kodeksa, kot carji se peljemo do Labina. Za vožnjo do Rabca nas za lepo ceno olupi vicev o Slovencih poln taksist. Apartma je občutno nad popotniškim standardom, vsak ima svojo sobo, WC, TV, dve kopalnici … Nobenemu ni za v vodo. Kuhamo pašto, tremo pivca in kartamo. Zunaj bolj piha kot pada.
Plaža v Rabcu nas dopoldne niti približno ne zanima. Ljudje se guzijo kot krave, opažamo. K svoji teoriji koz in ovc dodam še krave in teorijo razširim na vse turiste: »krave« so pač višinsko najnižje, na primer na plaži, kjer se jih tudi najbolje »pomolze«. Teorija je izhlapela s švicem, ki smo ga pustili na pešpoti na zahodni strani zaliva. Dvig nad Rabac, naprej pa čez nekaj vasi skrajno zahodno do mesteca Raša. Pri vasi Kapelica skrenemo do nekega električnega transformatorja, naprej pa nam čudežno uspe najti prastaro pot v dolino, ki je bila nekoč najbrž glavna. Sredi strme hoste so celo neke kamnite stopnice. Iz hriba se zaletimo v stare, deloma porušene in zapuščene objekte nekdanjega rudnika in najdemo center. Raša je bila v planu že v Ljubljani. Za rudarje so jo tik pred drugo vojno v slabih dveh letih zgradili in s tem ustanovili italijanski fašisti, odtod tudi sredi kmečke Istre arhitekturno osupljiva cerkev in glavni trg. Ki sta izgledala kar prazno.
Proti našemu cilju – morju – je vodila nezanimiva asfaltna cesta, zato se spet švercamo z busom in po pol ure sestopimo v neki vasi in nato pešačimo do vasi Ventura. Luštna, nenavadna cerkev. Najdemo gostilno, obilno večerjamo, skočimo še po zalogo piva in usekamo nočno etapo. Vaški pes se zaljubi v pohodno palico M.-ja, ki ga prenos lastništva ne zanima. Ni več hribov, lep, raven gozdnati tunel nas lepo vodi proti vzhodu, proti morju. Že ga vohamo in skoraj tečemo (vmes malo padamo po tleh) do obale. Zaslužena pivo in čik. Špekuliramo, kam se bomo skrili pred vetrom, ki je na vzhodni obali (tudi zaradi takratnih neviht) kar močan. Po obalni poti gledamo levo in desno v grmovja, kmalu najdemo perfekten piknik plac, ki pa je, kot si ne bi nikoli mislili, v lasti parih sršenov, ki se zaljubijo v mojo lučko. Strateško se umaknemo na plažo, kjer še malo bluzimo, se skopamo in potem spokamo v spalke.
Sonce ni še niti meter nad obzorjem, pa že teži. Spalke so postale švicarije, po nekaj tavanja po gozdičkih se tiho pridružimo sršenom in tam zažagamo še kako uro. Vrečka s smetmi je začela verjetno svojo najdaljšo etapo v življenju – preko razburkanih obal, neprimernih celo za plažo, se smukamo po poti ob obali, uradno gorsko-kolesarski. Nekje ostanki trance-hipi fešte. Drugje malce porušen rimski vodnjak. Čedalje več ljudi. Pri baru na neki plaži se skopamo. Rinemo dalje in kmalu zavijemo v notranjost, v Ližnjan in prvo trgovino. Tam odložimo smeti, ki so s C.-jem naredile lepo število kilometrov, in kupimo piva, ki se jih lotimo malo naprej v parku. Debatiramo, vreme bo slabo. Tudi nocoj se bomo skrili v nek apartma. Smejimo se, ker je tako hudičevo blizu, pa čeprav že v Medulinu. Ulico najdemo takoj, hišo po nekaj klicih. Operemo obleke in štumfe, kaj več kot večerje in par pirov zaradi utrujenosti ne zmoremo.
Za zajtrk poskrbi lokalna štacuna, ravno pojemo na plaži, ko nas nebo rahlo opljuva. Po krajši vedritvi krenemo proti Puli, gledajoč bolj v nebo kot pod noge. Proti Pomerju eno samo gradbišče, sivi, betonski in stekleni dvorci, kajpak v službi apartmentalizacije Lijepe Naše. Kljub prazniku Oluje najdemo nek kafič, ki ponudi kavo in WC.
Sprehodimo se čez Pomerski most in se na drugi strani okopamo na plaži. Zgodaj popoldne spet ofenziva debelih mokrih kapelj. Malce počakamo, če bo minilo, nato pa izvlečemo vreče in pelerine in krenemo po pešpoti, v hrib proti Premanturi. Dežek še kar pada, vesel, da nas je končno ujel. Prisopihamo v mestece in kmalu najdemo dokaj prazno gostilno, kjer se razkravimo in za silo osušimo stvari. Po ko-čerji iščemo apartma, kaj pa drugega. Aplikacije ne pokažejo nič, zato kar direkt kličemo apartmaje, kakor jih ima v mapah Veliki G. Po kaki uri napetosti najdemo prostega – kako le ne bi, saj smo v carstvu apartmajev. Seznanimo se z »brezstičnim« principom rezervacije in check-ina. Zvečer spet pada, zato si v družbi slovaške televizije zabavo naredimo kar »doma.«
Zbudimo se malce kilavi, a suhi. Mojemu godrnjanju navkljub pade odločitev, da zadnjih 12 kilometrov do Pule vendar opravimo peš. Po skoraj isti poti, a tokrat brez dežja, se kar hitro sprehodimo proti Banjolam. Kot največji bumbar se z glavo zaletim v prvi večji znak na osrednjem križišču. Da koža ni počila, je poskrbel moj ljubi slamnik. Ob cesti futramo koze, ki ne dosežejo malin. Na plaži pri mladinskem hostlu se gremo nekajkrat namočit in ker smo tik pred ciljem, začnemo suvereno tankat piva. Vidimo prve, črne, dredaste pankse. Na vlak predhodno piči C., ker ima doma druge aktivnosti.
Brez zapletov najdemo stavbo Rojca, kjer se te dni odvija pankerija. Pozdravljamo znane (domače) face, slovenska manjšina je v senci bližnjega bara. Najdemo T.-ja, ki nam v nekem avtu zrihta prenočišče za ruzake. V center gremo po pive, a se izkaže, da je na festivalu cena ista. Nič ne de, kupimo karte in do jutra uživamo v koncertih in družbi. Srbske Krah smo zamudili, Pasmaters, ki so kljub stažu menda prvič igrali na festivalu, so delovali klimaktično, neki Italijani za njimi pa antiklimaktično.
Za M.-ja se sploh ne ve, kje (ali če) je spal; P. in jaz sva nekaj dremala na travniku pred Rojcem. Dan se je ravno dobro začel (z radlerji in pivi), ko je bilo treba ujeti vlak za Ljubljano. M. je ostal na zadnjem večeru – za kazen so mu na neki plaži ukradli ruzak – s P. pa sva šla še nekaj pojest in nato dremala celo pot do doma. Zvečer je bilo v prestolnici pod 20 stopinj, a še nekaj dni so nas greli žulji in spomin na jedko istrsko sonce.
