Petek naj bo dela prost!
V devetnajstem stoletju se je delovni čas med državami precej razlikoval, zato je na začetku dvajsetega stoletja Mednarodna organizacija dela želela uveljaviti čim bolj enoten sistem. Leta 1919 so sprva le za industrijske delavce, nato pa tudi za preostale panoge, določili 48-urni delovni teden. Zaradi visoke delovne uspešnosti in mnogih pozitivnih učinkov krajšega delovnega časa so leta 1935 uvedli 40-urni delovni teden. S skupnimi močmi so sindikati in socialistični politiki ter nekateri delodajalci, ki so videli v skrajšanju delavnika korist, končno dosegli 40-urni delovni teden. Zaradi avtomatizacije in tehnološkega napredka ter posledično drastičnega porasta produktivnosti so se konec 20. stoletja začele debate o krajšem delovnem času, danes mnoge države vpeljujejo 32-urni delavnik, zaveze iz koalicijske pogodbe nakazujejo, da ga bomo morda kmalu uvedli tudi v Sloveniji.
Ideja o štiridnevnem delovniku torej ni nova in se v svetu pojavlja že vsaj desetletje. V zadnjem obdobju se je krajši delavnik omenjal predvsem zaradi epidemije covid-19, ki je prisilila podjetja, da spremenijo poslovne in delovne navade. Zagovorniki štiridnevnega delovnika trdijo, da ima njegova uvedba pozitivne učinke: izboljšanje duševnega stanja delavcev, lažje usklajevanje dela in družine, večjo produktivnost, ker je manj voženj na delo pa se zmanjšuje tudi onesnaženost okolja. Prav tako v 40 letih delovne dobe ob šesturnem delovniku dejansko zaposleni dela 30 let, kar pomeni, da bodo lahko ljudje še nekaj časa prostovoljno aktivni in predvsem bolj zdravi, zato bodo manjše breme za zdravstveno blagajno.
Na Švedskem so vpeljali 32-urni delavnik tudi v avtomobilski industriji. V podjetju Toyota je 6-urni delovnik prinesel znatno zvišanje produktivnosti. Mehaniki so v 30 urah opravili 114 odstotkov dela, ki so ga pred sistemsko uvedbo krajšega delovnega časa opravili v 40 urah. Zaradi večje produktivnosti se je zaslužek podjetja zvišal za 25 odstotkov. V začetku aprila so pilotni program skrajšanega delovnega časa začeli v 38 podjetjih v Kanadi in ZDA, vključila so se tudi podjetja v Veliki Britaniji. Poskus bo trajal šest mesecev, vodi ga iniciativa 4 Day Week, podjetjem pa bodo strokovnjaki pomagali z različnimi delavnicami, svetovanjem in izmenjavo izkušenj.
V Kaliforniji nekaj podjetij že omogoča zaposlenim krajši delovni teden, denimo Toshiba, Shake Shack, Kickstarter in Shopify. V Belgiji so letos februarja, da bi omogočili večjo prožnost na sicer togem trgu dela, uvedli krajši delavnik. Zaposleni bodo tako lahko ob soglasju sindikatov delali do deset ur na dan in štiri dni na teden za enako plačilo. Prav tako bodo lahko delali en teden več in drugi teden manj, da bi lažje usklajevali poslovno in zasebno življenje.
Španija bo postopno, v treh letih, uvedla 32-urni delovni teden, plače pa se pri tem naj ne bi spremenile. Vlada bo omogočila delodajalcem tudi spodbude pri krajšanju delovnega časa, in sicer so za približno 200 podjetij oziroma od tri do šest tisoč delavcev, ki naj bi bili vključeni v projekt, namenili okoli 50 milijonov evrov. V vseh teh državah se pojavljajo podobne kritike: Krajši delovnik naj ne bi pomenil tudi večje produktivnosti, prav tako naj bi v času okrevanja po pandemiji v resnici v podjetjih delali več in ne manj.
V Sloveniji že obstaja nekaj podjetij, ki so uvedla šesturni delovnik. Najbolj znani sta Donar, ki izdeluje stole, in Skaza, ki predeluje plastiko. Letos so krajši, štiridnevni delovnik uvedli v kadrovski agenciji Manpower. Pripravili so načrt in operativne spremembe, vključno z dežurstvi ob petkih, da bi zagotovili, da delovni procesi potekajo nemoteno. V poskusnem obdobju so ugotovili, da se je s krajšim delovnikom izboljšalo počutje zaposlenih, večja je predanost delu, zaposleni lažje usklajujejo službene in družinske obveznosti, v interni raziskavi jih 89 odstotkov pravi, da imajo več časa za družino.
Na 40-urni delovnik smo se tako navadili, da se zdijo predlogi o krajšem delavniku kot neuresničljiva utopija. Poleg navad bo potrebno spremeniti tudi zakonodajo, ki je diskriminatorna. V tujini nikakor ni običajno, da bi se lahko nekdo upokojil pozneje zato, ker je delal šest namesto osem ur na dan, temveč je pokojnina odvisna od višine vplačanih prispevkov. Delodajalci pri nas večinoma delavcem plačujejo vse obremenitve, kot da bi delali za polni delovnik. Toda ko gredo ti delavci v pokoj, imajo priznan samo sorazmerni del. Zakon pri nas torej prav odvrača od krajšega delovnika. Kolektivne pogodbe posameznih dejavnosti delovno dobo delno sicer urejajo, vendar različno in nobena celovito. Sodba Vrhovnega sodišča iz leta 2018 pa celo trdi, da je sam koncept »delovne dobe« sporen: »Določba 129. člena ZDR-1 o delovni dobi je ’pomensko odprta’ in je zato strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepuščeno, da samostojno uredijo dolžino, način upoštevanja delovne dobe in odmerni odstotek.«
V Sloveniji je še premalo primerov dobre prakse krajšanja delovnika, nimamo jasnih smernic, kako to sistemsko urediti, zato bo uvedba krajšega delovnika zahtevala večji angažma sindikatov in predvsem levih strank. Do sedaj namreč nobena vlada, kljub obljubam, ni posegla v delovno in pokojninsko zakonodajo tako, da bi uredila in vzpodbudila prehod na 32-urni delavnik. V koalicijski pogodbi stranke ponovno napovedujejo krajšanje delovnega časa. Podučeni s slabimi izkušnjami počakajmo do konca mandata. Če nam čez štiri leta ob petkih ne bo treba v službo, ob tem pa bomo imeli enako plačo in pravice, bo to lepa zmaga za delavnega človeka.
