Otrok ni piščanec
Rejništvo je bilo svoje čase v Sloveniji predvsem domena kmečkih žensk, ki so bile doma in niso imele redne službe. To jim je omogočalo socialno varnost, pokojnino in seveda nekaj zaslužka. Od takrat, pravijo nekateri, se je marsikaj spremenilo. Pa se je res? Na slovenskem ozemlju je Avstro-Ogrska monarhija uvedla sistem rejništev že na začetku 20. stoletja. Rejništvo se je od takrat razvijalo v specifično smer in to se ni skrivalo. Socialni centri so sledili doktrini »kmetovalskega rejništva«, kar pomeni, da je (bilo) rejništvo, sploh v prvih desetletjih po vojni, bolj kot koristi otrok podrejeno koristi rejnika, ki tako dobi delovno silo ter nekaj denarja. Ljudje na podeželju so sprejemali tudi do štiri otroke, pri čemer je bil pogoj, da so imeli tudi svoje otroke. Veljalo je namreč, da sta oče in mati posebej kvalificirana za skrb tudi za druge otroke. Od petdesetih let se je celotno socialno varstvo v Sloveniji ukvarjalo s sistemom rejništva, ker naj bi to bila najboljša rešitev. Nihče pa ni nikoli zares preveril, kaj se dogaja v rejniških družinah. Zgodbe o zlorabah in nasilju še zdaj krožijo predvsem kot govorice. Ena od anonimnih deklet, ki je bila v rejništvu, takole opisuje svojo izkušnjo: »Zelo žalostno je, da nas niso socialne delavke večkrat obiskale nenapovedano. Vsak njihov obisk je bil napovedan. Tudi brez napovedi sem čutila oziroma opazila, da se bliža obisk, saj so bili rejniki manj agresivni do nas, manjkrat sem bila tepena. Na dan obiska je moralo biti vse čisto, zato smo dekleta dan prej čistila, v šoli smo imeli lepša oblačila, imeli smo res odlično kosilo, ob obisku smo sedeli za mizo, socialna delavka, ki ji je kosilo vedno teknilo, pa se je po njem pogovarjala z rejniki. Nikoli se ni pogovorila kje na samem s katerim od rejencev.«
V Sloveniji ni bil narejen prehod od ruralnega k urbanemu rejništvu. Postavlja se vprašanje, zakaj se ne išče rejniških družin v mestu, ali pa vključi istospolne družine, ki pogosto nimajo svojih otrok in so se jim pripravljene posvetiti. Smiselno bi bilo tudi nameščati otroke s specifičnimi potrebami v dobro izobražene družine. Upravičeno lahko predpostavimo, da ima izobražen par večjo sposobnost, da poskrbi za otroke, ki so čustveno poškodovani. Rejniški starši bi se morali znati odzvati na kompleksne vzgojne situacije in ni dovolj, da imajo kmetijo in željo imeti veliko otrok. Nadalje je težava ruralnega rejništva, da socialni delavci otroke iz urbanih okolij dajo v rejo na podeželje in jih s tem izpostavijo še večjemu šoku. Pri nas tudi nimamo specializiranega rejništva, ki so ga razvile nekatere zahodne države, z družinami, ki bi se posebej izobraževale za sprejem otroka s specifičnimi potrebami, tistimi, ki so bili spolno zlorabljeni ali so intelektualno ali senzorno ovirani.
Pred nekaj leti se je spremenil zakon in o dolgoročnejših ukrepih za zaščito otrok namesto centrov za socialno delo zdaj odloča sodišče. Pred tem so o rejništvih odločali kar sami centri za socialno delo. Ne smemo pozabiti, da je rejništvo kratkoročna rešitev za čas, ko otrok iz takšnih ali drugačnih razlogov ne more bivati doma. Pri nas se velikokrat zgodi, da to postane stalen ukrep do otrokove polnoletnosti. Ni namreč mehanizma, ki bi prisilil starše otroka v rejništvu, da bi si uredili svoje življenje in zopet dobili otroka nazaj. Oceno poda dotični socialni delavec, kar vpliva na odločitev sodišča, ali bo dodelilo otroka nazaj biološkim staršem. Strokovnost socialnega delavca mora biti podprta z empatičnim pristopom, da lahko rešuje tako zapletene in tragične življenjske zgodbe, zato skrbi vse večja birokratizacija centrov. Kako otroku, ki je velikokrat poln psihičnih ran, frustracij, čustvenih in vedenjskih težav, najti ustrezno družino, v kateri se bo počutil dobro in sprejeto? Nazadnje so leta 2019 dovoljenje odvzeli dvema rejnikoma, ki po strokovni oceni centra za socialno delo nista bila več primerna za izvajanje rejniške dejavnosti, in enemu, ki je rejniško dejavnost izvajal v nasprotju s koristmi otroka.
Po treh letih naj bi se otroci iz reje vrnili k matični družini, če posebna komisija odloči, da je otroke sposobna vzgajati. A praksa kaže, da so rejništva dolgotrajna. V povprečju so otroci pri rejnikih sedem let, manj kot pet odstotkov otrok se vrne k svojim staršem. Otroci danes morda niso več zgolj nov par rok na kmetiji, a problem je predvsem lahkotnost, s katero država izbere in usposablja rejnika, ki bo imel otroka v povprečju sedem let, mnogi do otrokove polnoletnosti ali celo dlje. Primernost kandidata in njegove družine oceni center za socialno delo v daljšem pogovoru in po ogledu nastanitvenega prostora ter izbrane napoti na usposabljanje, ki traja 10–12 ur. Po uspešno opravljenem usposabljanju kandidati prejmejo dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti in predpostavlja se, da lahko skrbijo in vzgajajo mladostnika ali otroka, ki prihaja iz težavnega družinskega okolja. Jasno je, da sistem rejništva, ki je star več kot sto let, zahteva prenovo in spremembo temeljne usmeritve.
