Eva je bila stara 35 let, ko je nenačrtovano zanosila. Zaradi zapletov, ki jih je imela od najstništva, so ji zdravniki povedali, da ima manj kot dva odstotka možnosti, da bo imela otroke. Njen partner je imel diagnosticirano neplodnost, zato sta se sprijaznila z dejstvom, da otrok ne bosta imela.
Ko sta se na testu za nosečnost pokazali dve črtici, je bila prepričana, da je rezultat lažno pozitiven. Do prvega ginekološkega pregleda je test ponovila še več kot desetkrat. Vsi so bili pozitivni. Ginekologinja ji je tako v desetem tednu nosečnosti potrdila, da je noseča – še več, bila je noseča z dvojčkoma. Partner otrok ni želel, zato se je odločila, da ju bo imela sama.
»Kljub temu, da se pogledi spreminjajo, ljudje še vedno verjamejo v neke temeljne vrednote. Še vedno je skoraj nesprejemljivo, da se ženska odloči, da bo otroke imela in vzgajala sama,« pove Eva. »Kako boš to zmogla? Brez moža, ki ti bo stal ob strani in pomagal? Sploh z dvema? To so bila vprašanja, ki sem jih vsakodnevno poslušala,« doda.
»Odkar pomnim, sem želela postati mama.«
»Zavedam se, da je moja odločitev egoistična. Zavedam se, da sta otroka najina, skupna, ampak enostavno nisem mogla niti razmišljati o tem, da bi naredila splav,« razloži Eva.
Že od majhnega je sanjala o veliki družini, saj je sama edinka. Ko so ji zdravniki povedali, da se to ne bo zgodilo, se ji je porušil svet. »Približno leto dni sem se spravljala k sebi. Vmes sem jemala antidepresive, ker v življenju brez družine, brez otrok nisem videla smisla. S tem se nikakor nisem želela sprijazniti, vendar so številke govorile svojo zgodbo. Manj kot dva odstotka. Na koncu sem morala sprejeti dejstvo, da morda nikoli ne bom mama,« pove Eva.
Ko je videla utripajoči srci na zaslonu ultrazvoka, je občutila takšno srečo kot še nikoli prej. Domov je prišla s prvo fotografijo, prepričana, da bo partner sicer presenečen, vendar presrečen, tako kot ona. »Ko sem mu zvečer, ko sva se usedla k večerji, z nasmehom potisnila sliko najinih pikic čez mizo, je najprej ni želel niti pogledati. Potem me je povsem brez čustev vprašal, če sem se že pozanimala, kako bom to ,uredila‘. Bila sem šokirana. ,Ampak to je čudež!‘ sem mu rekla. On pa mi je zopet popolnoma hladno pojasnil, da sva se odločila za življenje brez otrok.«
Ko mu je povedala, da se je odločila, da bo otroka obdržala, sta se sporekla. Naslednji dan je spakirala kovčke in se preselila nazaj k staršem. Danes sta njena dvojčka stara leto in pol. Dnevi so naporni, noči še bolj, a pravi, da bi vse ponovila.
»Želim si, da mi bo bivši partner nekoč odpustil, ker sem se za njiju odločila sama, čeprav se z menoj ni strinjal. In želim si, da ju bo nekoč pripravljen spoznati in dopustiti, da sta del njegovega življenja. Tudi če se to ne bo zgodilo, bi se še milijonkrat odločila enako, kot sem se.«
»Otrok potrebuje očeta«
Pri prehodu iz patriarhalnih družin v sodobno starševstvo vlogi mame in očeta pri vzgoji postajata vse bolj enakovredni. Številne raziskave so dokazale, da čustvena ali fizična odsotnost očeta otroka velikokrat vodi do čustvenih stisk, uporništva, agresivnega vedenja ali depresije.
Vendar vse to ne pomeni, da bo ob odsotnosti biološkega očeta otrok prikrajšan. »Spraševala sem se, če bo odsotnost njunega očeta pomenila, da bosta moja otroka prikrajšana na kakršenkoli način. Vendar sem na koncu vedno prišla do zaključka, da je pomembno, da imata v življenju močan moški lik, ki jima bo te stvari predal – to je lahko moj brat, oče ali pa morda novi partner. S tem, da bi bivšega partnerja prisilila v to, da ostane z nami, ne bi naredila nič dobrega, saj bi njegova čustvena odsotnost na otroka vplivala še slabše,« pojasni.
V zadnjih letih se odpira vse več debat na temo vzgoje in razvoja otrok, ki živijo v enostarševskih ali istospolno usmerjenih družinah. Pred nekaj tedni se je zgodil tudi velik premik, saj je Ustavno sodišče odločilo, da je ureditev, ki določa, da istospolna partnerja skupaj ne moreta posvojiti otroka, v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ali bo to prineslo povsem drugačen pogled na vzgojo otrok in na to, kaj zares potrebujejo za zdrav razvoj, bo pokazala prihodnost. V tujini, kjer so takšni zakoni v veljavi že dlje, kakšnih sprememb ni zares mogoče opaziti.
»Jaz še vedno trdno verjamem, da je za to, da bo otrok zrasel v zdravo, samostojno in emocionalno zrelo osebo, nujna samo ljubezen. Da se počutijo ljubljeni in da se počutijo varni. Ne glede na to, katerega spola je oseba, ki jim ljubezen in varnost zagotavlja. In tu ne govorim zgolj o starših, ampak tudi o stricih, tetah, starih starših, prijateljicah in prijateljih staršev, o novih partnerjih. Več kot ima otrok ob sebi oseb, ki ga imajo rade, bolje je zanj,« zaključi Eva.
