Od požiga do vrnitve

Letos marca je bila na tržaški prefekturi podpisana pogodba, s katero je bil uradno potrjen prenos lastništva Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Italiji. Za naše rojake onkraj meje, kot tudi za celoten slovenski živelj, je to izjemnega pomena.

Ampak čemu je tako? Zakaj ima Narodni dom takšen pomen za Slovence, sploh tiste živeče v Italiji? Zakaj je bil pravzaprav zgrajen? Zakaj je bil v dvajsetih letih 20. stoletja požgan? Zakaj se je po drugi svetovni vojni pojavljal vzklik »Trst je naš!«? Kaj ima slovensko prebivalstvo s Trstom? Zakaj je nekdaj Trst veljal za največje slovensko mesto?

Da bi dojeli pomen letošnjega dogodka in si odgovorili na zgornja vprašanja, je najprej treba pokukati v zgodovino tega območja.

Od Rima do Avstro-Ogrske

Obstoj Trsta v arhivih zasledimo že leta 177 pred našim štetjem, ko je rimski cesar Julij Cezar Trstu podelil status kolonije, takrat imenovane Tergeste. Že v rimskem obdobju pomembno trgovsko središče ostane pomembno tudi po razpadu Zahodnega Rimskega cesarstva, saj prek tržaškega ozemlja potekajo poti, ki Italijo povezujejo z Balkanom. Razpadu cesarstva sledi turbulentno obdobje, ki ga močno zaznamuje preseljevanje ljudstev. 

Leta 568 se na območje Furlanije naselijo Langobardi, ki ustanovijo Furlansko vojvodino s sedežem v Čedadu. Od konca šestega pa vse do začetka devetega stoletja se na celotno kraško območje do roba Furlanske nižine naselijo Slovani in tako izoblikujejo jezikovno mejo, ki je v veliki meri prisotna še dandanes. Med temeljnimi dokazi naselitve Slovanov v mestna zaledja je Rižanski placit, listina iz leta 804, s katero so Istrani izrazili pritožbe nad kršenjem pravic. Kasneje to območje preide pod frankovsko oblast, kar traja do leta 948. V času fevdalizma, ki so ga uveljavili Franki, so bila mesta, sploh tista z antično tradicijo, relativno samostojna. Med njimi je bil tudi Trst, ki se je z Benetkami redno spopadal za prevlado nad severnim Jadranom. Po nekaj stoletjih je nato prešel pod oblast habsburške Avstro-Ogrske.

Pod Habsburškim žezlom

Trst je bil torej že od konca 14. stoletja pod oblastjo Habsburžanov, ki je s kratko prekinitvijo trajala vse do konca prve svetovne vojne in propada Avstro-Ogrskega imperija. Mesto je bilo od nekdaj nekakšen talilni lonec raznoterih narodov. Če je že za današnji slovenski prostor značilno mešanje različnih narodov (slovanskega, germanskega, romanskega), je v Istri in na področju Benečije to še toliko bolj prisotno, sploh v času habsburškega Trsta. Tu je bil romanski sentiment še toliko bolj poudarjen, v primerjavi s preostalim širšim slovenskim prostorom, kjer je bila bolj v ospredju diferenciacija germansko-slovanskega (slovenskega). Na sploh je bilo že za sámo avstrijsko cesarstvo značilno sobivanje različnih kultur. Pri čemer je bil Trst kot glavno trgovsko pristanišče cesarstva temu še toliko bolj izpostavljen.

Med večjimi mejniki v zgodovini mesta je bila razglasitev Trsta kot svobodnega pristanišča v letu 1719 s strani cesarja Karla VI., kar je povzročilo ekspanzijo prebivalstva različnih narodnosti. Do 19. stoletja je Trst doživel eksplozijo priseljevanja prebivalstva različnih kultur, kar je sicer povzročilo pridih kozmopolitskega. Zaradi tega je prihajalo do raznih trenj, sploh med italijanskim in slovenskim (slovanskim) prebivalstvom. Trenja so bila tudi posledica nacionalnega prebujanja, značilnega za to obdobje, v katerem se je začel tudi konkreten angažma slovenskega prebivalstva. Odnosi so se še zaostrili v obdobju po marčni revoluciji leta 1848 in z njo povezanimi nacionalnimi programi, recimo s političnim programom Zedinjene Slovenije.

Povečana zavest (samozavest) slovenskega prebivalstva, potreba po ohranitvi kulture in potreba po obrambi pred rastočim italijanskim nacionalizmom se je še posebej povečala po letu 1861, ko je nastala kraljevina Italija. Njeni začetki segajo v revolucionarno leto 1848, ko je nastalo Slavjansko društvo, čigar predsednik je bil slavni Jovan (Janez) Vesel Koseski. Že leto kasneje je nastal prvi slovensko-hrvaški časopis Slavjanski rodoljub. Izšlo je šest številk, v katerih so se pojavile zahteve po uporabi slovenskega jezika v uradih, šolstvu, kulturi.

V Trstu je prišlo že leta 1861 do razmaha čitalnic. Leta 1868 se odpre Rojanska, leto kasneje še Boljunska čitalnica. Z njihovim razmahom je povezano povečano kulturno delovanje, od gledališkega, leposlovnega do političnega, kar pa je v takratnem obdobju nacionalizmov in z njimi povezanih apetitov povzročilo zgolj trenja. Razcvet slovanskih in slovenskih društev k pomiritvi gotovo ni pripomogel. Prav tako ne začetek zlate dobe Južnega sokolskega društva, ki se je zaradi številčnosti članstva moralo razdeliti na več žup (organizacijskih enot, ki povezuje društva).

Seveda samozavest slovenskega človeka in njegove zahteve na obravnavanih območjih ne temeljijo samo na nacionalnih programih, temveč na prisotnosti in kontinuiteti njegove kulture na tem območju že od priselitve Slovanov v te kraje v 8. stoletju. Na določenih predelih, denimo na Križu, gre zaslediti tudi povsem avtentične slovenske načine ribolova, kot je lov na tune s posebno ladjo, imenovano tunera, ki nima krmila.
Kakorkoli, že popis prebivalstva iz leta 1848 kaže na močno prisotnost slovenskega prebivalstva (25.300 prebivalcev) na tem področju, saj je drugo najštevilčnejše, takoj za italijanskim prebivalstvom (43.900). Se pa to razmerje ni poznalo pri zastopstvu v mestnem svetu, v katerem so prevladovale elite drugih narodnosti, predvsem italijanske. Trenja kot posledica verskih in narodnih sporov eskalirajo 13. julija 1868 v uličnem spopadu v središču mesta.

Seveda je Trst kot močno trgovsko in gospodarsko središče predstavljal tudi priložnost za podjetne in čeprav je prevladovalo romansko prebivalstvo, se med podjetnimi najde tudi kakšen slovenskega rodu. Omeniti velja poslovneža in zavednega Slovenca Janeza Kalistra, ki si je v Trstu pridobil ogromno premoženje. Uspešen je bil že pred prihodom v Trst, tudi v mestu pa je postal spoštovan gospod, čigar kapital  je neposredno pripomogel k prodoru slovenske ideje. S posojilom je denimo omogočil, da list društva Edinost postane dnevnik in s tem slovenski jezik in kultura še bolj prisotna v tržaškem okolju. Po njegovi smrti sta podjetje prevzela nečaka Franc Kalister in Josip Gorjup.

Nekakšen vrh slovenske prisotnosti in pomena v tem prostoru predstavlja Narodni dom, zgrajen po načrtih Maksa Fabianija leta 1904. To je bila prva polivalentna ustanova v Evropi, novo kulturno središče slovenstva.  Njegova izgradnja je povzročila razmah slovenske leposlovne, dramske in slikarske kulture. Duh tistega časa in občutje med slovenskim prebivalstvom se dobro izrazi z izgonom župnika iz vasi Ricmanje, kjer so se tamkajšnji domačini uprli latinskemu bogoslužju in ga (vsaj za kratek čas) zamenjali s slovanskim oziroma slovenskim. V tem obdobju je prišlo tudi do ustanavljanja prvih bančnih poslovalnic, kot je bila Jadranska banka, delniških hiš in drugih finančnih institucij. Na neki točki slovanski kapital predstavlja kar 45 odstotkov vsega kapitala v Trstu.
Še ena moralna in politična zmaga slovenstva predstavlja drugi popis prebivalstva v letu 1911. Prvi popis je bil prirejen v prid romanskega prebivalstva. Na drugem se za slovensko govoreče izreče 57.000 prebivalcev. Od tega samo v mestu slovensko govoreči predstavljajo kar četrtino prebivalstva. Od tod izhaja trditev, da je Trst največje slovensko mesto.

Žal pa razmah slovanske in slovenske kulture ni trajal dolgo. Po koncu vojne leta 1918 pride do zasedbe Trsta s strani italijanske vojske in s tem fašizacije ter še radikalnejšega pregona vsega neitalijanskega. Leta 1920 fašisti požgejo Narodni dom, čemur sledijo prvi upori proti fašizmu, v katerih slovenski nacionalni ponos (spet) odigra pomembno in vidno vlogo.

Obdobje druge vojne in osvoboditev Trsta

Obdobja fašističnega divjanja ne bomo podrobno opisovali, vendarle je namerni požig Narodnega doma pokazatelj te rasistične politike. Povejmo le, da se je v obdobju po prvi vojni, tudi zaradi skrajno primitivnih izpadov fašističnih privržencev, iz Julijske krajine izselilo najmanj 105.000 Slovencev in Hrvatov. Po razpadu fašističnega režima leta 1943 oblast preide pod nemški rajh. V obdobju nacistične oblasti pričnejo uporabljati Rižarno kot koncentracijsko taborišče.

V njej naj bi bilo pobitih približno pet tisoč ljudi, v veliki večini Slovencev.   
Prvega maja 1945 enote četrte armade Jugoslovanske armade, Komande mesta Trst, delavskih bataljonov pod vodstvom osvobodilne fronte in 9. korpusa slovenske Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije osvobodijo Trst izpod nemške okupacije. Jugoslovanska oblast pa ne traja dolgo. Pod pritiskom zahodnih zaveznikov mora Jugoslovanska armada 12. junija 1945 zapustiti Trst. Po odhodu začne italijanska stran (tudi italijansko odporniško gibanje) s propagando o fojbah, v katerih naj bi se zgodil genocid nad italijansko govorečim prebivalstvom. Vendar temu ni bilo tako. Že kmalu po razmahu te teze so angleške inženirske enote pregledale bazoviško fojbo in ugotovile, da bi težko govorili o genocidu. Iz fojbe so potegnili 13 trupel, od tega je bilo 7 protifašistov, torej ljudi, pobitih s strani fašističnega režima.

Leta 1947 je bilo nato ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo razdeljeno na cono A (Trst z okolico) pod angloameriško upravo in cono B (del Istre do reke Mirne) pod jugoslovansko upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 Svobodno tržaško ozemlje preneha obstajati, tako je bila cona A priključena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskim sporazumom 10. novembra 1975.

Dandanašnji

Tudi dandanes je slovenska prisotnost v Trstu in njegovemu zaledju izjemno močna. Še vedno obstajajo slovenska društva, še vedno so v zaledju vasi, kjer je večinska slovenska govorica. In čeprav vrnitev Narodnega doma dokazuje tako prisotnost slovenskega prebivalstva kot tudi napredek v dojemanju manjšin s strani italijanskih oblasti, njegovo pozno vračanje nakazuje na še vedno močno prisotnost italijanskega nacionalizma.
Italija v nasprotju z Nemčijo nikoli ni izvedla očiščenja pripadnikov fašističnih oblasti. Nikoli ni izvedla nekakšne defašizacije, ampak je diskurz prej šel v smeri opravičevanja fašizma in igranja na karto žrtve. Letos je vlado prevzela Giorgia Meloni, predsednica skrajno desne stranke Bratov Italije. Premierka je vrnitev Narodnega doma označila kot veliko napako. O stanju manjšine, delovanju Narodnega doma in procesu vrnitve pa v naslednjih številkah.

Jan Bednarik