Opozicija pripravlja ustavno obtožbo zoper predsednika vlade. Ker jim premier očita politizacijo, smo preverili kakšne ustavne obtožbe je sam pripravil, ko ni bil na oblasti. Ali so bile politične ali strokovne?
Ustavna obtožba bi morala biti resen politični instrument opozicije v primeru, da predsednik vlade hudo krši ustavo. Vendar v slovenskem političnem cirkusu dostikrat pomeni zgolj orodje za vzburjanje pozornosti in nagajanje nasprotnemu političnemu polu. Ravno te dni naj bi opozicija vložila predlog ustavne obtožbe zoper premierja Janezo Janšo, saj meni, da je že preveč škodoval državi in njenim prebivalcem. Janez Janša pa opoziciji očita, da zlorablja instrument ustavne obtožbe in da gre za politizacijo, saj obtožbe po njegovem mnenju niso resnične. Ker je do sedaj v zgodovini Slovenije ustavne obtožbe vlagal zgolj Janez Janša s svojo stranko SDS, smo preverili kakšne je bila njegova ustavna obtožba zoper takratnega premierja Marjana Šarca in kakšna je trenutna ustavna obtožba zoper premierja Janšo, ki so jo pripravili v opozicijski stranki LMŠ pod Šarčevim vodstvom. Katera izmed njiju sloni na strokovni podlagi in katera je politično motivirana?
Instrument ustavne obtožbe
Institut ustavne obtožbe zoper predsednika vlade ureja 109. člen ustave, ki govori o kršitvah zakonov in ustave s strani premierja ali predsednika. Opozicija naj bi jo vložila v primeru, da predsednik vlade pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali zakone. Dovolj je deset poslancev, ki predlagajo državnemu zboru naj obtoži predsednika vlade pred Ustavnim sodiščem. Parlament mora o predlogu glasovati v šestdesetih dneh, ali pa se šteje, da je zakon zavrnjen. Da bi predlog ustavne obtožbe uspel, mora zanj glasovati večina vseh poslancev državnega zbora. Prav zato še nobena izmed ustavnih obtožb, vložena s strani opozicijske manjšine v Sloveniji, ni doživela uspeha. V primeru, da bi poslanci večinsko potrdili obtožbo, bi o njej odločalo Ustavno sodišče, ki jo mora potrditi z dvotretjinsko večino. V najhujšem primeru lahko Ustavno sodišče odloči celo, da predsedniku vlade preneha funkcija.
Zgodovina slovenskega parlamentarizma je prinesla že štiri ustavne obtožbe zoper predsednika vlade ali države. Vse je vložil Janez Janša s svojo stranko SDS, vendar niti ena ni bila uspešna. Prvo obtožbo je stranka SDS vložila leta 1998 zoper takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška, ki mu je očitala sklenitev tajnega varnostnega sporazuma z Izraelom. Naslednjič je stranka SDS v proceduro spravila ustavno obtožbo proti takratnemu predsedniku Danilu Türku leta 2010. Kot hudo kršitev Ustave oziroma zakonov mu je očitala, da je podelil državno odlikovanje nekdanjemu šefu tajne politične policije Tomažu Ertlu. Tudi ta predlog je bil zavrnjen v državnem zboru. Leta 2014 je SDS pripravljala še ustavno obtožbo proti takratni premierki Alenki Bratušek, a do procedure v državnem zboru ni prišlo, saj je Bratuškova čez nekaj tednov sama odstopila. Po mnenju SDS bi si drugače obtožbo zaslužila, saj je vlada zamujala z izvedbo zakona o fiskalnem pravilu. Leta 2018 pa si je ustavno obtožbo s strani Janševe SDS prislužil še tedanji predsednik vlade Miro Cerar, ki so mu očitali zlorabo položaja v primeru sirskega begunca Ahmada Šamija.
Obtožba zoper Šarca
Nazadnje je stranka SDS s podporo Jelinčičeve SNS leta 2019 v državnem zboru sprožila proceduro ustavne obtožbe proti takratnemu predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Očitali so mu, da ni uresničil odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2014 glede stoodstotnega financiranja javnega programa v zasebnih osnovnih šolah, kar po njihovem prepričanju pomeni diskriminacijo osnovnošolcev zasebnih ustanov.
Takratni premier Šarec je očitke zavračal: “Za diskriminacijo bi šlo, če starši svojih otrok ne bi mogli vključiti v eno od šol javne mreže.” Po njegovem mnenju zasebne šole, ki jih je potrebno plačati, obiskujejo pretežno otroci premožnejših staršev, saj plačujejo šolnine. Če bi jim denar dala še država, bi se najboljši učitelji raje odločali za delo pri njih, s tem bi osiromašili javno šolstvo in ustvarjali elitizem. Član SDS Branko Grims pa je orisal popolnoma nasprotno sliko s tem, ko je očital Šarcu, da preprečuje kvalitetno šolanje revnim otrokom, ki naj bi po njegovem mnenju obiskovali zasebne šole: “Ustavno sodišče je namreč odločbo sprejelo, ker je želelo zagotoviti, da bi tudi najrevnejši otroci imeli dostop do najbolj kvalitetnega šolstva. Gre za revne otroke iz revnih družin oziroma za tiste, ki jih imate polna usta, ko greste na volitve. Ko pa jim je treba omogočiti dostop do kakovostnega šolstva, pa želite narediti vse, da se to ne bi uresničilo.” Na koncu je za ustavno obtožbo zoper Marjana Šarca glasovalo 29 poslancev, 53 pa jih je bilo proti.
Obtožba zoper Janšo
V letošnjem letu se je na političnem področju dogajalo toliko stvari, da je težko določiti katera je bila najhujša. Bili smo priča vsemu od domnevne korupcije pri nabavi medicinske opreme do policijske ure in odklona od demokratičnih standardov evropske unije. Kar težko je bilo izbrati zaradi česa bi lahko opozicija vložila ustavno obtožbo. Na koncu je Marjan Šarec z LMŠ napovedal, da bo vložil ustavno obtožbo proti premierju Janezu Janši, ker decembra lani vlada v drugem krogu nabave, zaradi špekulacije s cenami, ni naročila cepiva BioNTecha in Pfizerja. S tem je neposredno oškodovala državljane in kršila 51. člen ustave, ki govori o pravici do zdravstvenega varstva. Ko so se pobudi pridružile še ostale opozicijske stranke pa se je ustavna obtožba še razširila.
Sedaj opozicijski poslanci Janezu Janši očitajo kršitev več členov ustave, kazenskega zakonika in drugih zakonov zaradi opustitve dolžnega ravnanja pri nakupu cepiva, poseganja v medije in pritiskov na tožilstvo. Opozicijske stranke so prepričane, da je vlada s spremembo Zakona o nalezljivih boleznih, s katerim je pristojnosti zdravstvenega ministrstva prenesla na predsednika vlade, storila napako, ki je rezultirala v fijasku z nabavo cepiva. S tem je vlada kršila eno izmed temeljnih obveznosti države – vzpostavitev delujočega zdravstvenega sistema, ki zagotavlja ustrezno zdravstveno varstvo. Premierju Janši očitajo, da je izkoristil epidemijo za krojitev države po svoji meri. To je lahko storil, ker je vlada izbrala strokovnjake povezane s stranko SDS in na podlagi njihovih mnenj sedaj sprejema vse ukrepe. Izpostavili so tudi, da je usmerjevalni odbor Evropske komisije ugotovil, da je neenakomerna razporeditev cepiv posledica odločitev samih držav. “Iz številk je bilo mogoče razbrati, da Slovenija nima toliko odmerkov, kot bi ji pripadalo po sistemu pro grata glede na prebivalstvo, ker decembra 2020, ko je bilo v drugem krogu na voljo dodatnih 100 milijonov odmerkov cepiva BioNTech in Pfizer v okviru prve pogodbe s tem podjetjem, ni naročila ničesar,” so zapisale opozicijske stranke v predlogu ustavne obtožbe.
Poleg ne nabave cepiva vladi očitajo tudi hude posege v medije ter pri tem izpostavljajo v prvi vrsti STA in RTVS. Opozicija verjame, da je namen predsednika vlade prevzeti nadzor nad neodvisnim in avtonomnim medijskim prostorom. Ugotavljajo namreč, da je pritisk na medije ena rdečih niti vladavine Janeza Janše, ki ga izvaja tudi preko UKOMA. “Motivi za taka ravnanja predsednika vlade so jasni. Segajo od njegove prvinske antipatije do avtonomnih medijev, ki ne podležejo pričakovanjem, da se bodo sprevrgli v trobila, pa do glavnega cilja – nadzorovati in obvladovati tako informacije kot njihovo interpretacijo,” so prepričani v opoziciji zaradi nenehnega ustrahovanja urednikov in novinarjev, ki se dogaja dostikrat preko premierjevega twitter računa. Zaskrbljenost glede dogajanja z mediji pri nas pa so izrazile tudi evropske institucije.
V tretjem delu ustavne obtožbe lahko preberemo o pritiskih na neodvisnost sodstva, ki ga premier Janša prav tako velikokrat vrši kar preko twitterja iz pisarne ali kavča svoje dnevne sobe. Opozicijo skrbi ustavitev imenovanj in napredovanj državnih tožilcev, ustavitev imenovanj dveh evropskih tožilcev, žaljenje nekaterih posameznih tožilcev ter pismo generalnemu državnemu tožilcu v katerem je Janez Janša neposredno pritiskal na delo tožilcev s tem, ko je zahteval preganjanje protestnikov s transparenti. V predlogu obtožbe lahko preberemo, da je s tem premier pokazal ignoranco do ustave: “Državno tožilstvo namreč ni del vlade, ki mu je mogoče ukazovati, mu naročati, koga naj preganja in koga ne. Gre za samostojen državni organ, vezan na ustavo in zakon.”
Tako SDS, ki je v proceduro vložila štiri predhodne ustavne obtožbe, kot tokratna opozicija z ustavno obtožbo zoper Janeza Janšo zatrjujejo, da so bili dolžni uporabiti vsa sredstva parlamentarne demokracije v boju proti protiustavnosti in nezakonitosti. Za nasprotno stran pa trdita, da jo vodijo politični, ne pa relevantni motivi. Ob tem Tanja Fajon iz vrst SD o sami proceduri ustavne obtožbe pravi: “To je najmočnejši instrument, do zdaj ga je pri več predsednikih vlad in pri predsedniku republike uporabila samo SDS. To bi bila prva takšna obtožba s strani današnje opozicije.” Kljub temu, da jo predsednik vlade Janez Janša zavrača kot politično in neresnično, pa je podrobni pogled zgodovine ustavnih obtožb pri nas pokazal, da gre za najresnejšo do sedaj. Prej bi namreč lahko rekli politična in nepotrebna ustavni obtožbi zaradi podelitve medalje, ali pa obtožbi vloženi zaradi enega samega begunca. Niti nefinanciranje zasebnih osnovnih šol ni imelo večjega vpliva na dogajanje v državi. Medtem pa uničevanje medijske krajine ali pritiski na sodstvo še kako spadajo med kritične primere. Za navadne ljudi je v tem trenutku najhujša nezakonitost pomanjkanje cepiva zaradi česar se protikoronski ukrepi vlečejo v nedogled, se omejuje gibanje državljanov in veča število smrtnih primerov. Na prvi pogled bi tako lahko prej rekli, da so bile politične in neresne vse prejšnje ustavne obtožbe, ki jih je sprožila SDS, tokrat je prvič, da gre za hude obtožbe zoper dejanja predsednika vlade, ki vplivajo na vse državljanke in državljane.
