Ob Dnevu žensk v Ljubljani dva protesta
Mednarodni praznik, ki obeležuje pridobivanje nekaterih socialnih, ekonomskih in političnih pravic žensk na poti k enakopravnosti, so v Ljubljani obeležili kar z dvema protestoma. Prvi se je ob 16. uri začel na Kongresnem trgu, drugi, radikalnejši, uro kasneje v Severnem mestnem parku.
Demonstracija na Kongresnem trgu je privabila nekje med petsto in tisoč ljudi, ki so se zbrali okoli spomenika v obliki sidra. Na govorniškem odru so se zvrstile različne govorke, med drugim mlada lezbijka, ki ji ves čas pravijo, »da je že v redu, če si do sedaj še nisem našla pravega, kot da potrebujem moškega za to, da bom imela izpolnjeno življenje.« Teme govorov so se namreč vile od zdravstva do politike in sociale, kot je revščina, ki na stara leta prizadene predvsem ženske upokojenke. Vseskozi so redno opozarjale tudi na vsakdanje pripombe, ki se na nekaterih točkah zdijo neškodljive in nepereče, a izražajo pričakovanja družbe glede tega, kako naj bi se ženske obnašale. Tovrstni pritiski ponavadi izvirajo iz naučenih vzorcev obnašanja, ki se naslanjajo na preživete tradicionalne patriarhalne vrednote.
Ker se na današnji dan v šolstvu odvija protest, je na govorniški oder včeraj stopila tudi predstavnica učiteljic in vzgojiteljic, ki je zatrdila, da ne bodo prosile spoštovanja, ampak ga zahtevale. Dovolj imajo nespoštljive komunikacije, ustrahovanja in prenizkih plač. Pozvala je k solidarnosti in podpori za boljši jutri. Ministrico za šolstvo pa je javno vprašala, če glede na njene izjave sploh še živita v isti državi.
Za mikrofonom jo je nasledila Sara Dujić iz Centra za družbeno raziskovanje (CEDRA). »Kapitalizem nam v tridesetih letih ni prinesel nič dobrega. Delati moramo vse hitreje, uničujemo se, a ne dobivamo niti minimalne plače. Iz nas delate invalide,« je opisala situacijo v trgovskem sektorju in pobarala, zakaj si eni v družbi zaslužijo vedno več, drugi vedno manj. Zbrane je nagovorila, naj končajo s prosjačenjem in strahom, in čestitala vsem, ki danes stavkajo, saj da jih trgovke, ki jih predstavlja, podpirajo. »Jutri vi, naslednjič mi! Le skupaj nam bo uspelo!«
Ni šlo niti brez omenjanja femicidov, ki da so »naša smrtno nevarna realnost. Državne institucije naredijo premalo, da bi ženske zaščitile in agresorje sankcionirale,« je nadaljevala naslednja govorka, ki je prebrala še tragično zgodbo Tatjane, ki je ob prihodu v Slovenijo spoznala bodočega moža. Sprva lepa ljubezenska zgodba se je spremenila ob njeni nosečnosti, »kot bi z nosečnostjo izgubila svoje pravice.« Po porodu je morala sama skrbeti za otroka, ob tem pa trpeti ne fizično, ampak psihično in ekonomsko nasilje svojega moža. Ko je končno zbrala pogum, se je odpravila na pomoč k nevladni organizaciji, ki ji je pomagala s svetovanjem. S sinom sta morala nazadnje pobegniti kar skozi okno stanovanja po tem, ko jima je mož vzel potne liste. Moški se je kasneje poročil še dvakrat, saj mu je tudi druga žena po porodu pobegnila. »Šele zdaj vem, da ne rabim biti tiho. Žal nisem edina. Veliko preveč nas je s takšno izkušnjo.«
Povezovalka programa je nato spomnila, da priborjene pravice niso vedno samoumevne. Za njo je prišla Doroteja iz društva Endozavest, ki si je svoje pravice šele morala priboriti. Pred sedmimi leti je okoli popka začutila bolečine, ki so jih diagnosticirali kot raka. Šele po operaciji pa so ugotovili, da ima endometriozo, kronično bolezen žensk, pri kateri pride do pojava sluznici maternice podobnega tkiva zunaj maternice. Opozorila je na napačno diagnosticiranje ženskih bolezni, ki se jim daje premalo poudarka.
Ženske zgodbe se s tem še niso končale. Za mikrofon je stopila še študentka, ki je spomnila na žaljenje in otipavanje, ki so ga bile študentke deležne leta 2016 s strani Roka Petriča, ki je pred kratkim postal generalni sekretar Študentske organizacije Slovenije. »Ne počutim se varno zraven teh ljudi,« je priznala. Sicer pa osvetlila nekaj težav, na katere je naletela v študentski politiki: »Če hočem biti slišana moram sama prevzeti retoriko moških.« Udeleženke in udeležence protesta je spodbudila, naj zavzamejo svoj prostor, da se bo slišal glas žensk. Sledil je še nastop ženskega pevskega zbora Kombinat, nato se je sprevod odpravil mimo Ministrstva za zdravstvo naprej do Trga republike.
Uro kasneje se je v Severnem mestnem parku odvil »anarho-feministični« shod s črno-rožnatimi zastavami, ki ga je zaznamovalo predvsem skandiranje sloganov, kot so: »Tako v Ljubljani kot na svetu – smrt patriarhatu in nasilju!«, »Smrt fašizmu, smrt patriarhatu!«, »Nočemo životarit, hočemo živet!«, »Gradimo solidarnost in odpor!«, »Naša kri je na vaših rokah!« Z omenjenimi slogani/vzkliki so v veliki meri opozarjale na odvzeto pravico do splava na Poljskem.
Na protestu je bilo videti opazno več policajev, ki so približno trideset privrženk takoj na začetku pozvali, da naj razpustijo ta neprijavljeni shod, nato pa so jih tesno objete spremljali od začetka do konca protesta. Otroci na igralih v parku in starejši moški so ugotavljali, da je policajev skoraj več kot protestnic. Spremljajočih policistov je bilo namreč kar petnajst. Njihovo nenehno omejevanje protestnic v gibanju pa je na Čopovi ulici eskaliralo v prerivanje, mimo katerega je protestnicam nazadnje vseeno uspelo priti do Prešernovega trga, kjer so razvile svoje transparente.
Nekaterim udeležencem prvega protesta in splošni javnosti se je zdelo, da sta dva protesta od dnevu žensk, pa čeprav v glavnem mestu, preveč. Z druge strani pa kažeta ravno na prepotrebno opozarjanje in nujno po zapolnjevanju prostora glede različnih težav žensk, ki mnogokrat ostanejo nenaslovljene, saj vodilne položaje še vedno zavzemajo predvsem moški.
Fotografije protestov lahko najdete v fotogaleriji.
