O Svetovnem prvenstvu v Katarju, slovenskih športnikih in statistiki

Slavko Jerič je na Fakulteti za matematiko in fiziko končal študij matematike, leta 2011 pa na Filozofski fakulteti študij psihologije. Od leta 2000 je zaposlen na RTV Slovenija, kjer ustvarja za spletno stran rtvslo.si. Najpogosteje se udejstvuje v športnem novinarstvu, pri čemer v svojih analizah in člankih zelo rad uporablja statistiko. Od leta 2012 na portalu Športni SOS odgovarja na statistična vprašanja bralcev, odgovoril je bojda že na več kot 1700 vprašanj. Od leta 2015 ustvarja podkasta Številke in SOS odmev. Leta 2013 mu je Statistično društvo Slovenije podelilo priznanje odličnosti statističnega poročanja v medijih. Napisal je več kot tristo kolumen in je avtor knjige Čista desetka, v kateri je opisal največje slovenske športne uspehe med letom 2011 in 2020. Na poti je že nova knjiga, v kateri se bo na poljuben način lotil statistike. Mednarodno združenje športnih novinarjev je leta 2020 njegovo razmišljanje o ameriški smučarki Lindsey Vonn uvrstilo med najboljših deset na svetu.

Pričakovano sva se s Slavkom Jeričem pogovarjala o svetovnem prvenstvu v Katarju, čeprav se je to šele dobro začelo. V času pogovora namreč še ni bil zaključen drugi krog skupinskega dela tekmovanja. Spregovorila sva o družbenih in športnih plateh nogometa, pa o pasteh uporabe statistike v športu in medijih, o razširjenem prepričanju, da slovenskim športnikom manjka psihološka priprava in iskanju nadarjenih mladih bodočih športnikov.

Na portalu Športni SOS odgovarjate na vprašanja športnih navdušencev o športni zgodovini in statistiki. Športni komentatorji radi rečejo, da številke ne lažejo. Kako je statistična obravnava športa spremenila novinarsko in komentatorsko delo, pa tudi percepcijo gledalcev in navijačev? Zdi se, da je športni navdušenec postal visoko informiran, statistično podkovan sociološki fenomen. Če bi povprečen državljan toliko vedel o politiki, kot se spozna na šport, bi politični sistem najbrž bolje deloval?

Najbrž bi deloval bolje. A zavedati se je potrebno tudi, da povprečen državljan (kako bi ga sploh opredelili?) ne ve toliko o nogometu, kot tisti ljubitelji, ki ga podrobno spremljajo. Ta množica, ki nogomet spremlja do potankosti in si pri tem pomaga z različnimi podatki, informacijami in nenazadnje tudi statistiko, vendarle ni tako izrazito velika. Svetovno prvenstvo v nogometu je športni fenomen, ker poteka le enkrat na štiri leta, ko se skupini »fanatičnih« spremljevalcev pridruži tudi dobršen del ljudi, ki te igre sicer, ko ni svetovni praznik nogometa, ne spremlja prav pogosto. In to je dokaz, kako poseben status in položaj ima nogomet. 

Kako komentirate statistiko, ki se je stalno pojavljala v medijih pred začetkom prvenstva: koliko je Katar stala organizacija svetovnega prvenstva, koliko delavcev je umrlo pri izgradnji infrastrukture za svetovno prvenstvo in podobne afere? Zdi se, da gre za prepričanje, da številke in odstotki zmorejo heterogeno vrvenje družbene realnosti pretvoriti v izmerljive relacije in podlago za moralne sklepe. Kako gledate na manipulacijo s številkami in statistiko, kako je v statistiki z razliko med korelacijo in vzročnostjo?

Korelacija in vzročnost sta dva različna odnosa, ki ju prepogosto zamenjujemo. Ravno sem oddal rokopis knjige o statistiki, v kateri nameravam o tej tematiki pisati na poljuden način. Prav zato, ker sem želel poudariti tudi razliko med omenjenima konceptoma. Navajam denimo primer korelacije med vse večjim številom dirk formule ena in ločitvami v Sloveniji. Obstaja močna pozitivna korelacija, nikakor pa ne moremo sklepati, da na število ločitev v naši državi vpliva vse večje število dirk v formuli ena. Kar pa se tiče manipulacij s statistiko – ta nikoli ne laže, laže (ali pa hote ali nehote zavaja) zgolj človek, ki zajema različno število podatkov, da bi lažje zagovarjal svojo resnico. 

Mnogi pravijo, da bi svetovno prvenstvo morali bojkotirati, saj so organizatorji deležni številnih kritik, da nogomet potiskajo stran od navijačev in ljubiteljev nogometa. Ni še bilo države organizatorice, ki bi s tako izjemno visokimi cenami hrane, pijače in nastanitve priskutila prvenstvo navadnim ljudem. V času žreba so ljudje glasno protestirali proti očitnemu finančnem interesu Fife, zdaj se množično odpravljajo v Katar. Seveda si ne delamo utvar, da je eno od glavnih gibal Mednarodne nogometne zveze kovanje dobička. Zdaj svet uživa v nogometu, poročilo Amnesty International o smrti tisočih tujih delavcev pa je potisnjeno v pozabo. Kako vidite to svetovno prvenstvo v luči omenjenih kontroverz?

Prav je, da se na te stvari opozarja, si pa ne delam utvar, da bo to karkoli velikega spremenilo. Nenazadnje je bilo svetovno prvenstvo tej državi zaupano že daljnega leta 2010, z drugimi besedami, več kot ducat let je minilo. Kaj se je v tem času spremenilo? Seveda so nekateri z različnimi akcijami opozarjali na krivice in izkoriščanje, a tiste najbolj zgovorne poteze – bojkot prvenstva – ni potegnil nihče. Si torej bolj peremo lastno vest?

Na kongresu Fife so delegati soglasno podprli predlog, da se leta 2026 svetovno nogometno prvenstvo razširi na 48 reprezentanc. Število tekem se bo povečalo. Svetovno prvenstvo bo trajalo 32 dni. Z razširitvijo prvenstva naj bi se dobiček povišal za več kot pol milijarde evrov. Gre res za pozitivno odločitev, ki je pomembna za majhne nogometne narode? Se s tem povečuje možnost za presenečenja na prvenstvu? Ali s povečanjem števila reprezentanc pade kakovost nogometa, bo evropsko prvenstvo prevzelo primat v nogometnem svetu, vsaj po številu kakovostnih tekem?

Pri tej temi imam rahlo mešane občutke. Nisem zagovornik elitizma, da bi na tekmovanju torej nastopalo zgolj 8 ali 16 reprezentanc (ne pozabimo, prve izvedbe evropskih prvenstev so na zaključnem turnirju gostile zgolj štiri ekipe). Postopno večanje števila mest na svetovnem prvenstvu je šla v roko z roko z dvema drugima širitvama – nastankom novih držav ob razpadu nekaterih večjih držav in seveda s širitvijo kakovosti nogometa, ki je v precejšnjem delu sveta res na najvišji ravni v zgodovini. Odločitev o širitvi števila ekip udeleženk je torej pravilna. Po drugi strani je treba pogledati tudi propustnost celinskega sita – če na eni strani napreduje polovica vseh južnoameriških držav, je na drugi zgolj desetina afriških reprezentanc. Načeloma sem torej pristaš širitve – več udeležencev pomeni tudi večji praznik za navijače večjega dela sveta. Kako pa se bo širitev odražala na kakovosti nogometa, pa je potrebno šele videti. 

Danes se v športu zbira ogromno podatkov in pričakuje se, da se bo v prihodnosti zbiranje še povečevalo. V športu se vse bolj uporabljajo statistične analize, ki vplivajo na pripravo ekip, spremlja se napredek ekip, sklepa o pogojih, ki vplivajo na uspešnost. Kakšna je vloga statistike pri razvoju tekmovalnega športa, sploh ko gre za pripravo na tekmo?

Odvisno, za kateri šport gre in o katerem delu sveta govorimo. Na tem področju so vedno prednjačili Severnoameričani, ki so imeli že pred desetletji precej bolj natančen vpogled v statistično obdelavo športa. Statistika lahko veliko pomaga v športih, ki imajo več »ciljnih akcij« (na primer: koši v košarki; golov v nogometu je veliko manj). Statistika lahko pomaga recimo pri analizi in pripravi servisov glede na nasprotno ekipo v odbojki, a vseeno gre zgolj za pripravo in določen analitičen vpogled. Na koncu je še vedno mnogo odvisno od nastopa športnika samega, od njegove forme ter psihološke pripravljenosti, predvsem kako odreagira na neugodne situacije med tekmovanjem. 

Lahko postrežete z nekaj statističnimi zanimivostmi, povezanimi z aktualnim svetovnim prvenstvom? Kako je z enajstmetrovkami in podaljševanjem igralnega časa, slednje se zdi posebnost tokratnega svetovnega prvenstva.

Nadaljuje se trend velikega dosojanja enajstmetrovk. Na prvenstvu v Rusiji 2018 jih je bilo dosojenih 29 ali skoraj ena na dve tekmi, tokrat jih je bilo deset na prvih 24 tekmah. Vse to je vpliv VAR-a na sodniške odločitve. (VAR je sodniški pomočnik, ki glavnemu sodniku pomaga pri odločitvah s pomočjo analiziranja videoposnetkov situacij v nogometni igri. op. a.)

Na prvenstvu v Katarju je rekordna dolžina sodnikovih podaljškov, kar je FIFA napovedala že pred samim prvenstvom, saj želijo nadomestiti vsako minuto, ko igra ni aktivna (zaradi poškodb, menjav ali denimo slavja ob zadetkih). Prav tako pa se je veliko tekem do sedaj končalo brez zadetkov. Na prvenstvu v Rusiji se je v predtekmovanju z izidom 0:0 končala ena sama tekma. Tokrat jih je že pred koncem drugega kroga kar pet, kar daje slutiti večjo previdnost večine reprezentanc. Morda k temu prispeva posebno podnebje v Katarju. Nenazadnje azijske reprezentance igrajo na tem prvenstvu v povprečju precej bolje kot na preteklih. 

Niste zgolj matematik, ampak tudi psiholog. Kako je z duševnim zdravjem v športu, zanimajo me predvsem kolektivni športi. Zdi se, da so v ospredju, ko gre za psihične tegobe, primeri individualnih športnikov. Kako je s tem v nogometu? Poznamo primer Josipa Iličića, ki je mnoge ljubitelje športa pripravil do razmisleka o psihični obremenjenosti športnikov. Že dolgo časa se govori, da imajo slovenski športniki težave s »psiho«, kaj meniš o tem? Ali drži, da pri nas ni zadosti poudarka na psihološki pripravi športnikov?

To je večplastno vprašanje, gotovo pa je psihološka priprava v glavah vodilnih v ekipi manj pomembna pri pripravi športnih ekip. Vrstni red je nekako »logičen«. Najprej so pomembni trenerji in sami treningi, pa taktične priprave, maserji … Bolj kot se premikamo v določeno, morda celo nišno polje, manj je posluha (berite: finančnih sredstev) za to področje. Tu pa imam v mislih vse etape procesa, kot so psihološka priprava, duševno stanje športnika, prehrana, statistična analiza … Brez izsledkov raziskav težko ocenjujem, da je pri nas stanje, kar se tiče psihološke priprave, kaj slabše, kot je drugod po svetu. Pri nas smo že imeli več primerov, ob Josipu Iličiću velja omeniti še Brigito Langerholc, ki s svojo zgodbo razbija tabuje, ko gre za duševno zdravje športnikov. Ko gre za nogomet, poznamo tudi več primerov, ki so se končali s samomorom. Primera sta denimo valižanski nogometaš in trener Gary Speed in nemški vratar Robert Enke. Spodbudno je, da o depresiji in drugih težavah spregovorijo tudi globalno prepoznavni športniki, kot je najuspešnejši olimpijec, plavalec Michael Phelps.

Kako se pri nas išče mlade nadarjene športnike? Obstaja scouting kot v ameriškem športu? Pridejo tuji agentje iskat mlade talente kar na tekme? Se opravlja selekcioniranje že v osnovnih šolah in na podlagi česa se izbirajo mladi? Vedno se govori, da v športu uspe le redkim, »izračunamo« lahko telesne predispozicije, a obstaja še nešteto spremenljivk od družinske situacije do osebnosti … Je iskanje nadarjenih športnikov bolj loterija kot načrtovan proces?

V Sloveniji obstaja kar nekaj takih procesov, še najbolj uspešni so pri smučarskih skokih. Izpostavil bi pa vzorčni britanski primer, gre za program Sporting Giants. Velika Britanija je pridobila organizacijo olimpijskih iger v Londonu leta 2012. Leta 2007 so pod vodstvom izjemno uspešnega olimpijskega veslača Steva Redgrava začeli iskati visokorasle, že odrasle športnike, ki bi na domačih olimpijskih igrah lahko nastopali v rokometu, veslanju in odbojki. Prijavilo se je skoraj pet tisoč Britancev, na koncu jih je deset nastopilo na igrah, zlato olimpijsko medaljo pa je osvojila veslačica Helen Glover. Od takrat so Britanci izvedli še več podobnih projektov, ki so prinesli več naslovov svetovnih prvakov in olimpijskih medalj v različnih športih, uspešni so bili tudi na paraolimpijskih igrah. To se mi zdi pomembno, saj  dokazuje, da ni vse izgubljeno, četudi nisi dober športnik že kot otrok ali mladinec. Vsem uspešnim britanskim športnikom je bilo skupno tudi to, da so se ukvarjali s precej športi. Bili so zdravi in telesno zelo sposobni, nikoli pa niso našli športne panoge, za katero so bili posebej nadarjeni. To je prednost takšnih programov, ki pa seveda niso poceni.

Simon Smole