Novo slovensko bivanje

V zadnjih tednih smo priča vladnim načrtovanjem škodljive stanovanjske politike, ki je v nasprotju z volilnimi obljubami in koalicijskimi zavezami. Zato sta ljubljanska Fakulteta za arhitekturo in Inštitut za stanovanja na vlado naslovila poziv, v katerem se zavzemata za vzpostavitev bolj transparentne stanovanjske politike z gradnjo več javnih stanovanj. Glavni povod poziva je nedavni prenos za stanovanjsko gradnjo primernih zemljišč z DUTB-ja na Slovenski državni holding namesto na javne stanovanjske sklade. V pozivu poudarjajo, da »je vlada v zadnjih šestih mesecih za zaprtimi vrati pripravila ukrepe, ki temeljijo na vstopu zasebnega kapitala, tudi globalnih nepremičninskih korporacij, v gradnjo ’javnih’ najemnih stanovanj. To je neskladno s koalicijsko pogodbo in v nasprotju z mnenjem širše stroke.« Gre za dejstvo, ki je daleč od vladne obljube, da bo do leta 2030 izvedla gradnjo ali prenovo 20.000 javnih najemnih stanovanj. V kolikor bi se upoštevale zahteve koalicijske pogodbe, ki napoveduje neodplačani prenos za stanovanjsko gradnjo primernih zemljišč iz DUTB-ja neposredno na Stanovanjski sklad Republike Slovenije, bi se namreč na teh zemljiščih lahko gradilo skoraj 3.000 novih javnih najemnih stanovanj, kar predstavlja več kot šestino obljub za napovedano gradnjo.

Zaradi tridesetletnega prepuščanja stanovanjske tematike privatnemu trgu se posledice kažejo v večanju stanovanjske problematike, kjer se dostopnost do stanovanj omogoča zgolj peščici premožnih lastnikov. Na stanovanjskem področju ni vzpostavljenih stabilnih virov javnega sistemskega financiranja in ustreznih progresivnih nepremičninskih davkov. Zato se na kapitalu globalnih nepremičninskih korporacij pred našimi očmi odvija kopičenje bogastva elit, kjer stanovanja ostajajo prazne investicije, srednji razred pa se gnete v kleteh in neustreznih bivanjskih enotah. V eni od prejšnjih kolumn sem pisal o pomenu stanovanjskih zadrug, ki zaradi svojih socialnih dispozicij postajajo vse bolj uveljavljene prakse tudi na vzhodu Evrope. Zakaj Slovenija hodi po stopinjah kapitalske prodaje javnega? Nova javna neprofitna najemna stanovanja so lahko vzor zasnove sodobnih stanovanjskih sosesk. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in Inštitutu za stanovanja poudarjajo, da lahko to bistveno vpliva na bivalni standard, način poselitve, urejanje prometa, energetsko varčnost in socialno integriranost države. Izpostavljajo, da je stanovanjske enote zaradi tega potrebno umeščati v prostor strokovno in transparentno, kar omogočajo edino javni urbanistični in arhitekturni natečaji, ki po novi gradbeni zakonodaji izgubljajo svoj pomen. Prevzem javne stanovanjske gradnje s strani zasebnih nepremičninskih korporacij lahko med drugim povzroči višanje najemnin s strani lastnikov, kar lahko pripelje do tega, da dolgotrajni najemniki ostanejo brez doma.

Zategadelj se na margini kot odgovor na kolonializem kapitala oblikujejo prostori odpora, kjer se posamezniki srečujejo v demokratičnih skupnostih. Poleg avtonomnih con se oblikuje tudi vse več začasnih rab zapuščenih prostorov, ki omogočajo razvoj začasnih vsebinskih zapolnitev praznih prostorov v mestu. In teh je vedno več, saj se pri nas že vrsto let uvaja trend oblikovanja nakupovalnih mest potrošnje, ki ustvarjajo dobičkonosni vsebinski naboj. S trgovinami, gledališči, zabavnimi ter športnimi vsebinami in kinodvoranami se razvija mesto potrošnje zgolj za dobiček kapitala. Nasprotje tovrstnim ne-krajem, ki jim umanjka prostor srečevanja, so avtonomne cone. Gre za samovznikla osvobojena območja, ki nastajajo po principih horizontalne demokracije. Ponavadi zasedajo zapuščena in propadajoča ozemlja v mestih, posledice slabih lastnikov, ki vrsto let ne naredijo ničesar za njihovo prenovo. Tovrstna območja opominjajo na temeljne pomanjkljivosti potrošne družbe, kot so pomanjkanje solidarnosti, srečevanja in tolerance. Ljubljanska Avtonomna Participativna Cona (PLAC) na Linhartovi 43 v Ljubljani je eksemplaričen primer avtonomne cone. Na podlagi izpovedi 18-letnega dijaka je PLAC »varen prostor, skupnost ljudi, ki me sprejemajo takega, kot sem. Po šoli mi nudi prostor, kamor se grem lahko učit. Prvič po dolgem času mi je PLAC omogočil topel obrok na dnevni bazi. Že pri pripravi hrane sodelujemo in se učimo drug od drugega. Ljudje mi dajejo oporo in voljo. Pogovarjal sem se z različnimi ljudmi, spoznal mnoge navade in pridobil ogromno novih znanj in izkušenj. V PLACu sem spoznal in se začel družiti tudi s starejšimi ljudmi. Njihove izkušnje in zgodbe me navdihujejo, pa tudi podajajo nove poglede in širše razumevanje.« DUTB, ki je formalni lastnik zemljišča in objekta, je predstavnikom PLACa poslal grozilno pismo. Z njim napada avtonomijo, saj od skupnosti zahteva prevzem pravne odgovornosti in plačevanje več kot 6000 evrov najemnine mesečno. Absurdno, da DUTB to neutemeljeno zahteva kot uporabnino za objekt, ki je bil vrsto let zapuščen, in v katerem se ni izvajala nobena dejavnost v javno dobro. Zakaj je PLAC tako edinstven? Ker omogoča prostor za skupnost ljudi, ki si stojijo ob strani in do njega oblikujejo močno pripadnost. Politika pa pomaga kapitalu, da premaguje oblikovanje skupnosti.

Boštjan Bugarič