Nove kitajske ekonomske reforme v Xijevem tretjem mandatu

»Večina ljudi ves čas ne spremlja rasti BDP-ja« je v govoru 13. marca dejal kitajski premier Li Qiang ter dodal, da je ljudem »bolj mar za stvari, ki se dogajajo v njihovem vsakdanjem življenju, kot so nastanitev, zaposlitev, izobrazba, zdravstvo in okolje.« Zdi se, da Li Qiangov govor podaja interpretacijo Xijevega projekta »skupne blaginje«, lansiranega leta 2021, katerega osrednji namen je kvalitativna rast, ki se med drugim osredotoča na razvoj visoke industrije, odpravljanje relativne revščine in neenakega razvoja med podeželjem in mestom ter zeleni prehod. Za realizacijo omenjene vizije se bo morala Kitajska lotiti obsežne in ambiciozne reforme na ponudbeni strani gospodarstva, ki naj bi kitajsko gospodarstvo naredila bolj odporno in produktivno. A za razliko od liberalnih in neoliberalnih strategij Kitajska omenjenih ciljev ne bo zasledovala z deregulacijo in decentralizacijo oziroma z zmanjšanjem vloge Kitajske komunistične partije (KKP) v gospodarstvu, temveč z dodatno konsolidacijo sicer že trdnega nadzora KKP nad zasebnim sektorjem.

Ekonomska ekipa pod vodstvom premiera Li Qianga se po nastopu Xijevega tretjega mandata, čigar učinki so lahko vidni na primer v prestrukturiranju kitajske vlade, pripravlja na strukturne reforme, ki bodo spodbujale potrošnjo gospodinjstev in povečanje kitajske samozadostnosti, še posebej na področju visoke tehnologije. Gotovo je, da pri tem ne bo šlo za trgu nenaklonjene politike, ampak za ukrepe, ki bodo skušali nadaljevati že dalj časa obstoječe kitajske ambicije po zmanjšanju odvisnosti od izvoza in investicij v notranjo potrošniško ekonomijo. 

Partija pod Xijevim vodstvom je v kontekstu plana za reorganizacijo centralne vlade, ki naj bi se realiziral do konca leta, ta mesec oznanila ustanovitev nove centralne finančne komisije, ki bo bdela nad kitajskim finančnih sektorjem. Po poročanju Asia Times naj bi Xi s tem želel zatreti interese partijskih frakcij, ki so imele in še imajo ključen vpliv nad bančnimi in finančnimi regulativnimi telesi. Skupen interes obojih pa je vendarle temeljil na ohranjanju statusa quo v 76 bilijonov dolarjev vrednem kitajskem finančnem sistemu. Kot zapiše William Pesek iz Asia Times, Xi namesto »nadaljnjega toleriranja internih bojev med kitajskimi finančnimi in bančnimi regulatorji ustvarja razširjeno državno telo, ki bo skrbelo za to, da opravi velike poteze. Vplivna kitajska Komisija za regulacijo bančništva in zavarovalništva bo ukinjena, medtem ko bo Komisija za regulacijo vrednostnih papirjev prejela večji vpliv, saj bo neposredno podrejena državnemu svetu.«

Obuditev novega telesa za nadzor financ se odvija hkratno z ambicijami voditeljev po spremembah v kitajskem gospodarstvu, ki se je pretekla tri leta soočalo z omejitvami zaradi virusa Covid-19, nepremičninsko krizo in šibkim zunanjim povpraševanjem po kitajskih izdelkih. A kot opaža ekonomist Michael Pettis, naj bi bila povečana centralizacija in še vidnejša vloga KKP nad finančnim in bančnim sektorjem del ukrepov Pekinga za brzdanje ekscesnih dolgov kitajskih lokalnih oblasti. Vse od krize leta 2008 smo na Kitajskem priča eksploziji tako imenovanih finančnih instrumentov lokalnih oblasti (FILO), s katerimi so slednje financirale ogromne insfrastrukturne projekte. FILO so bili zasnovani, da bi oblasti lahko obšle omejitve na najemanje posojil s pomočjo vzvodov, ki so po besedah Williama Peska »v bistvu zunajbilančno zadolževanje.« Model, ki mu je Kitajska sledila v preteklih desetletjih, še posebej po krizi 2008-2009, je tako temeljil na zavezanosti visokim ciljem rasti BDP, doseženi z infrastrukturnimi spodbudami in financiranimi z najemanjem dolgov. 

Posledica omenjenega modela razvoja na Kitajskem so tako postali izjemno visoki in na dolgi rok finančno nevzdržni dolgovi lokalnih oblasti, ki naj bi po podatkih Mednarodnega finančnega sklada znašali kar 9.5 bilijona dolarjev. V tem kontekstu bo namen novega centralnega finančnega telesa predvsem povečati moč centralne vlade nad financami lokalnih oblasti — moč, ki je po poročanju Caixina pretekli komite ni imel. 

Stranski učinek modela bliskovite kitajske gospodarske rasti je bil razvoj notranje neuravnoteženega gospodarstva. Reforma pa predpostavlja odmik od modela rasti, ki sloni na odvisnosti od investicij, ki so poganjale enormno zadolževanje lokalnih vlad. A kot opozarja Michael Pettis, se omenjena reforma ne ukvarja le z vprašanjem ekonomskih politik, ampak je del širšega konflikta med lokalnimi oblastmi in Pekingom za nadzor nad gospodarstvom in finančnim sistemom. Sprememba kitajskega gospodarstva in krepitev notranje potrošniške ekonomije, ki bi temeljila na kvalitativni rasti, zato predpostavlja preobrazbo finančnih, poslovnih in političnih institucij, ki bi Pekingu omogočile, da uvede neposreden nadzor nad lokalnimi finančnimi tokovi. Kot ugotavlja Pettis, »kar Kitajska potrebuje, niso politiki, ki najbolje razumejo in snujejo potrebne ekonomske in finančne reforme, temveč politiki, ki razumejo lokalno politiko in so zmožni te reforme uveljaviti kljub ostremu lokalnemu nasprotovanju.«

Zdi se, da napovedani plan za preobrazbo kitajske vlade, še posebej finančnega sektorja, ni gola posledica Xijeve ideološke želje po konsolidaciji in centralizaciji lastne oblasti, temveč je del širših ambicij kitajskih snovalcev reform po dejanski spremembi modela rasti, ki je v preteklih desetletjih postal več kot očitno nevzdržen. 

Jernej Meden