Nov program za kulturo

Ministrstvo za kulturo je v namen javne razprave objavilo predlog novega Nacionalnega programa za kulturo 2021-2028. Po sprejemu NPK bo minister Simoniti pripravil štiriletni akcijski načrt. Napovedujejo se digitalizacija, decentralizacija, več umetnostne kritike in še več prekarizacije.

Nacionalni program za kulturo izhaja iz osnutka NPK 2020-2027, ki je bil leta 2019 predan ministru Vasku Simonitiju v okviru primopredaje ministrstva. Gre za strateški akt, ki “izhaja iz stanja in statusa kulture, iz narave in potreb družbenega podsistema oziroma dejavnosti, iz vloge in pomena kulture za celotno skupnost in iz vloge in pomena, ki jo ima neločljivi del za celoto, poleg tega pa upošteva tudi nove okoliščine, ki so posledica pandemije covid-19,” so zapisali na ministrstvu. Zaradi pandemije so dokončno pripravo načrta zadržali, da se je v okviru Načrta za okrevanje in odpornost kot kohezijske perspektive na novo določilo prioritete na področju slovenske kulture. Izhodišče so postavili na podlagi niza javnih delavnic, ki jih je Ministrstvo za kulturo izpeljalo skupaj s “skupino moderatorjev, ki delujejo pod okriljem projekta Ministrstva za javno upravo Inovativen.si.” Omenjeno spletno stran boste danes na spletu iskali zaman.

V dokumentu je ministrstvo opisalo svoja opažanja glede sprememb, ki so se v zadnjem času pojavile v kulturi. Med epidemijo so kulturne institucije denimo zabeležile 70% upad prihodkov od prodaje vstopnic. Izkazalo se je, da bi morali digitalizirati še 40% vsebin. Zaradi omejenega prehajanja območij med epidemijo so zaznali tudi potrebe po decentralizaciji ponudbe. Opazne so tudi posledice pretekle finančne krize iz leta 2009, ki se še vedno kažejo v dotrajani infrastrukturi, nižanju programskih sredstev, kar je povzročilo erozijo kvalitete, pestrosti, dostopnosti. Povečal se je delež samozaposlenih in nevladnih organizacij. Slednje naj bi po mnenju ministrstva kazalo na neselektivnost pri podeljevanju statusov. Premisleka o spremembah na trgu delovne sile, ki posameznike sili v prekarizacijo, v dokument niso zapisali.

Večji del načrta so posvetili umetnostni kritiki, kateri se zmanjšuje vloga, ki je pomembna za strokovno ovrednotenje. Medtem naj bi se povečevala povezanost z drugimi področji, kot so znanost, izobraževanje, turizem in s tem gospodarstvo. Izpostavili so tudi pomen kulture za kvaliteto življenja: “Mesta, ki vlagajo v kulturo, privabijo več delovnih mest in človeškega kapitala kot druga primerljiva mesta.” Trije glavni strateški cilji so torej “izkoriščanje  moči kulture in kulturne raznolikosti za socialno kohezijo in blaginjo, podpiranje na kulturi temelječe ustvarjalnosti v izobraževanju in inovacijah, za delovna mesta in rast ter krepitev mednarodnih kulturnih povezav.” Konkretno naj bi sredstva državnega proračuna namenili programom kot so “sanacija najbolj ogroženih in najpomembnejših kulturnih spomenikov, ureditev osnovnih prostorskih pogojev in nakup opreme za javne zavode, podpora razvoju sodobnih knjižničnih storitev v potujočih knjižnicah, ohranjanje in obnova najbolj ogrožene filmske, baletne, glasbene in plesne dediščine in trajna hramba digitalnih vsebin, gradnja najbolj ogroženih gradnikov infrastrukture za slovenski jezik v digitalnem okolju, zagotovitev najnujnejših prostorskih pogojev in opreme za razvoj ljubiteljske kulture, odkupi predmetov kulturne dediščine in sodobne umetnosti.”

V zapisu se poudarja še pomembnost kulture za oblikovanje slovenske narodne identitete in ugotavlja, da so “zakonodajne podlage za krepitev vloge in pomena slovenskega jezika ponekod pomanjkljive in premalo zavezujoče. Z okrepljenimi inšpekcijami in pozornostjo pri Slovencih v zamejstvu,” naj bi stanje izboljšali.

V prihodnje si na ministrstvu želijo, da bi se vzpostavilo tudi do sedaj skoraj neobstoječe zasebno financiranje kulture, čeprav si želijo hkrati okrepiti vlogo javnih institucij. Tudi s tem, da bi omogočili “prilagodljivejše oblike zaposlovanja vezanih na mandat direktorja javnega zavoda.”

Konkretneje lahko, če bo načrt sprejet, na posameznih področjih pričakujemo sledeče: v knjižnicah vzpostavitev enotne dediščinske platforme in povišanje sredstev za nakup knjig, sprejetje področnega zakona o scenskih umetnostih, reševanje problematike upokojevanja neaktivnih baletnikov, vzpostavitve digitalne galerijske mreže, sistemsko ureditev umetniškega trga, zagotovitev stabilnega financiranja filma, podporne aktivnosti in financiranje projektov za mlade oblikovalce, zaustavitev trenda upadanja števila zaposlenih v javnih arhivih, povečano skrb za kakovostno kulturno-umetniško vzgojo za ciljno skupino starejših od petnajst let in podporo raziskavam s področja ljubiteljske kulture.

Ključne investicije se bodo v prihodnjih letih izvajale predvsem na področju prenove kulturne dediščine. Med drugim nas čakajo celovite prenove SNG Drame Ljubljana, Tehniškega muzeja Bistra, Prirodoslovnega muzeja, Gruberjeve palače, Muzeja slovenske osamosvojitve, dvorca Dornava, gradov Borl, Turjak, Viltus, Gradac, Snežnik, Predjama in drugih. Muzej slovenske osamosvojitve med strokovnjaki sicer še vedno ni priznan kot legitimna želja, njegovi ureditvi v večini celo nasprotujejo. Povečanje proračuna za kulturo v naslednjem letu, o katerem se pravkar razpravlja v državnem zboru, bo torej usmerjeno predvsem na račun obnove objektov kulturne dediščine in povišanja plačila prispevkov za verske delavce. Preostala kultura bo očitno ostala na isti ravni, nevladne organizacije bodo celo na slabšem.

Med vsemi obljubami težko spregledamo še to, da skozi načrt jasno odseva že predlani začrtana politika glavne vladne stranke SDS. Skrb za preveliko število nevladnih organizacij in število zaposlenih smo že omenili, v odstavku o medijih pa najdemo tudi željo po posodobitvi opredelitve medijev. Na ta način bi morda lahko mediji postali še večja trobila, o katerih SDS-ovci na Odboru za kulturo prejšnji teden niso želeli govoriti, saj naj bi trobila in medije med seboj močno razločevali. Postavlja se vprašanje – zakaj so letos trobila, ki niso mediji, dobivala sredstva na razpisu za medijske vsebine Ministrstva za kulturo? In koliko predlogom v NPK sploh verjeti, ko pa se teorija in praksa po izkušnjah sodeč pri trenutni koaliciji precej razlikujeta?