Nezakonitost kot nacionalni šport veljakov

Politiki, vplivni gospodarstveniki in sodniki bi morali biti vzor zakonitosti, vendar se dostikrat požvižgajo na zakone. To se dobro pokaže na primeru črnih gradenj, kjer državo goljufajo tako politiki na lokalni kot državni ravni. Zadnji v vrsti je obrambni minister Matej Tonin.

 

 

Medtem, ko politiki pritiskajo na navadne državljane in jih spodbujajo naj ovajajo svoje sosede, če si slučajno v popoldanskem času na črno zaslužijo kakšen evro kot frizerke, da lahko sploh preživijo zaradi mizernih plač, pa politiki na vodilnih položajih dostikrat kršijo zakone in predpise. Nezakonitosti politikov je več vrst. Zelo veliko denarja v naši državi recimo izgine skozi prste politikov in direktorjev ob javnih naročilih. V Sloveniji imamo zelo drago medicinsko opremo in za vsako malenkost, od injekcijskih igel do hitrih testov, plačamo več kot sosednje države. Kaj šele pri večjih, večmilijonskih naročilih. Tam denar kar izginja v črno luknjo. Da se to dogaja je krivo predvsem dejstvo, da zares še nihče izmed politikov ni odgovarjal pred zakonom, kaj šele da bi se kateremu zaplenilo nezakonito pridobljeno premoženje iz naslova oškodovanja državnega proračuna.

Še huje je v primeru odtekanja davkoplačevalskega denarja, ki bi moral pristati v proračunu, v davčne oaze širom sveta. Davčna uprava Republike Slovenije do leta 2010 sploh ni zbirala podatke o finančnih tokovih naše države z davčnimi oazami. Šele potem, ko je sredi leta 2013 mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev pripravil projekt Offshore Leaks, smo izvedeli, da iz Slovenije vsako leto v davčne oaze odteče 1,6 milijarde evrov. S tem denarjem bi lahko vzpostavili najboljši šolski sistem na svetu, imeli najbolj vrhunske bolnišnice in luksuzne domove za ostarele, elitno športno infrastrukturo in še marsikaj, tako pa so končali v žepu pohlepnih politikov in gospodarstvenikov. Zanje zakoni ne veljajo tako kot za navadne državljane, ki jih DURS stisne ob steno in grozi z rubežem takoj, ko ne plačajo 20 evrov davka.

Rekorderji črnih gradenj

Ker nezakonito politiki delujejo na vseh področjih, nikogar ne preseneča, da nikjer drugje na svetu politiki ne gradijo toliko na črno kot pri nas. Gradijo tam kjer ne bi smeli in na način kot ne bi smeli. Pri tem jim dostikrat pomagajo občinski uradniki, ki zanje prikrojijo pravila. Inšpekcijske službe navadnim državljanom črne gradnje rušijo tudi s helikopterjem, kot je bilo v primeru Strojevega orlovega gnezda na Dobrči. Povsem drugače pa je v primeru črnih gradenj politikov. Do sedaj še nikomur ni bilo treba zrušiti hiše, ki jo je zgradil nezakonito. Prav zato črnograditelje najdemo na vseh možnih političnih položajih in v vseh političnih strankah enako. Ker so pri državnem koritu, so prepričani, da zanje zakoni ne veljajo in da so nad njimi. V drugih razvitih demokracijah, kjer ministri letijo že zato, ker ob podpisu pogodbe pomoti vstavijo penkalo v suknjič, je nepredstavljivo, da bi bile črne gradnje pravzaprav nacionalni šport politikov.

Lažje bi bilo, če bi iskali tiste politike, ki niso goljufali zakona kot tiste, ki so si zgradili črno gradnjo. Nedavno se je izkazalo, da je iz lope za kmetijsko orodje v Semedeli nad Koprom na črno zgradil bivanjski objekt poslanec in podpredsednik državnega zbora Branko Simonovič. Glede na to, da je kršil zakonodajo niti ne čudi, da se izgovarja in noče priznati nezakonitosti. Kot je do sedaj ni še nihče. Niti nekdanji državni sekretar in predsednik uprave Luke Koper Gašpar Gašpar Mišić, ki se je izgovarjal, da ni nič kriv, ko je v Piranu namesto prenovitvenih izvajal rekonstrukcijske posege. Prav tako ni imel poguma, da bi goljufanje države priznal tesen Jankovićev sodelavec in nekdanji direktor Lekarne Ljubljana Marko Jaklič, ki mu je preko občinskih vez na koncu celo uspelo, da je po trinajstih letih nedejavne inšpekcije, preko občinskih zvez, uspel legalizirati svojo črno gradnjo, hribovsko rezidenco z bazenom, ki je nastala iz dotrajanega kmečkega poslopja v Selu na Polhovim Gradcem. Nekdanji vidni politik Gregor Golobič pa si je celo pridobil status kmeta, da je lahko kupil posestvo v Vinjolah pri Portorožu.

Naštevali bi lahko v nedogled, saj so zakone kršili skorajda vsi. Ker recimo Rajku Janši, bratu predsednika Vlade Janeza Janše, ni uspelo hišo zgrajeno na kmetijskem zemljišču v Plešivici pri Žalni legalizirati na podlagi tako imenovane Černačeve odredbe, po kateri so si politiki in gospodarstveniki množično legalizirali svoje črne gradnje, so mu šli lokalni politiki tako na roko, da so zanj spremenili občinski prostorski načrt. Prav tako inšpektorji niso porušili vile z razgledom na Sečoveljske soline zgrajene na črno s strani direktorja državnega Elesa Vitoslava Türka. Namesto, da bi porušil svojo na črno zgrajeno hišo nad Sečoveljskimi solinami, pa je nekdanji minister za infrastrukturo Igor Maher raje odstopil z mesta položaja.

Politikov vseh provenienc, ki zavestno kršijo gradbeni zakon je toliko, da se jih ne da vseh našteti. Bolj zaskrbljujoče je, da je to postala tako običajna praksa, da vseh zakonskih postopkov gradnje ne upoštevajo niti najbolj bogati Slovenci kot je recimo lastnik Aktiva Group Mihael Strmljan, ki si je na črno zgradil milijonsko vilo pri Trzinu. Zakonov te države pa ne upoštevajo niti sami sodniki, ki bi sploh morali skrbeti za zakonitost. Tako je privatno na črno gradila sodnica Tina Benčič, v službi pa za črne gradnje obsojala ljudi in jih deložirala. Slovenski veljaki očitno ne poznajo sramu, zato tudi ne čudi poteza nekdanjega Brezoviškega župana in državnega svetnika Metoda Ropreta, ki je sprožil spremembo občinskega odloka samo zato, da si je lahko legaliziral prizidek k družinski hiši. Vladni govorec Jelko Kacin sicer ni gradil na črno, zato pa si je prisvojil ograjo bivše ljubljanske vojašnice in si z njo ogradil hišo. Strojanovi bi za takšno dejanje morali iti v zapor za leto ali dve, sam pa se je izmuznil roki pravice.

Porušeni stebri države

Glede na vse nezakonitosti vodilnih politikov, gospodarstvenikov, sodnikov, se lahko navadni državljani samo zgroženo vprašamo, za koga pa potem sploh veljajo zakoni? Zadnji v vrsti politikov, ki je poteptal zakonitost je namreč celo minister za obrambo Matej Tonin. Da obrambni minister tako eklatantno krši zakone lastne države je povsem nepredstavljivo s stališča pravne ureditve. Kakšno sporočilo s tem država pošilja svojim državljanom? Da so politiki nekakšni šerifi, ki so nad vsemi zakoni? Če pa njihovo nečedno početje le pride v javnost, zatajijo vse pristojne institucije, ali pa se prikrojijo pravila njim v prid. Čeprav smo državljani že apatični Zaradi izigravanja zakonov s strani državnih in lokalnih politikov, pa vseeno ne bi smeli biti občutljivi na to, da zakone države kršijo celo ministri.

V javnost je tako te dni pricurljala vest, da se dva meseca veselo na črno gradi v Zgornjem Tuhinju, na dvorišču hiše v lasti obrambnega ministra in članov njegove družine. Minister pri gradnji krši gradbene in okoljske predpise. Gre za gradnjo terase z bazenom pri hiši Toninovih staršev, katere solastnik je minister postal leta 2012. Dodatno sporno je tudi to, da je minister gradil v času epidemije, ko so bile različne gradbene aktivnosti strogo prepovedane. Toninovi so zakon izigrali tako, da so pridobili dovoljenje za gradnjo enostavnega in nezahtevnega objekta, čeprav gradijo bazen in zunanjo ureditev s podpornimi zidovi. Seveda gradnja poteka v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem za katerega so plačali pičlih 20 evrov. Sporen je podporni zid, ki je višji od dveh metrov, zato bi Toninovi morali dobiti dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta. Matej Tonin se očitno ne boji, da bi ga obiskala inšpekcija in izdala odločbo o rušenju zidu, saj ni navadni državljan, ampak član trenutne politične elite.

V javnosti trenutno odmeva namera vlade, da spremeni zakon o vodah tako, da se bo po novem lahko gradilo nevarne objekte tudi na vodovarstvenih območjih. Minister za okolje Andrej Vizjak ob tem miri javnost, da politiki že vedo kaj počno in da bodo pazili na okolje oziroma na to komu bodo podeljevali dovoljenja za gradnjo. Če sklepamo po črni gradnji obrambnega ministra, pa je skrb nevladnih organizacij upravičena. Matej Tonin pri svoji črni gradnji krši namreč tudi okoljske predpise. Svoje odpadke odlaga v neokrnjeni naravi, tik ob tabli “Ne odlagaj smeti. Območje medveda”. Kako lahko potem ta vlada jamči, da na eno oko ne bo zamižala niti pri podeljevanju dovoljenj za gradnjo nevarnih objektov na vodovarstvenih območjih. Prav očitno je, da zagotovila politikov ne pomenijo veliko, saj med seboj kar tekmujejo kako bodo zaobšli ali prikrojili zakone v svoj prid, pri tem pa niti malo ne pomislijo na to, kaj njihovo početje pomeni za pravno državo.

Sebastijan Ozmec

Back to top button