Nevidne ženske literatke
Festival Literature sveta Fabula in Urbana vrana sta v nedeljo organizirala voden ogled po Misterijih ženske literarne Ljubljane. Kako primerno je bil naslovljen, se je izkazalo šele, ko smo proti koncu dveurnega sprehoda na fasadi hiše v starem delu mesta lahko opazili verjetno edini spomenik ženski literarni ustvarjalki – pesnici Lili Novy.
Tura po nevidni zgodovini Ljubljane se je začela pri hiši na naslovu Breg 10, malo pred trnovsko plažo. Spomeniško zaščitena hiša je pred dobrim desetletjem doživela popolno prenovo, vodička Pia Skušek pa se je pred njo ustavila, ker se je tu nekoč v salonu Franje Tavčar zbirala ljubljanska kulturna elita. Franja Tavčar, rojena Košenini, je bila dolgoletna borka za pravice žensk, ki je najprej delovala v liberalni Narodno napredni stranki, kasneje je bila med drugim soustanoviteljica Splošnega slovenskega ženskega društva, po prvi svetovni vojni pa je s Cirilo Krek prevzela vodenje množičnega aktiviranja žensk v družabnem in političnem življenju. Podpirala je tudi Ernestino Jelovšek, Prešernovo hči, ki zaradi svojega statusa nezakonskega otroka ni mogla postati učiteljica. Jelovšek se je začela s pisanjem ukvarjati slučajno, ker je kranjskemu deželnemu glavarju na Dunaju v prošnji za finančno pomoč omenila, da je bil njen oče velik pesnik, nakar ji je glavar predlagal, naj o njem napiše biografijo. Kasneje je napisala še več drugih življenjepisov.
Franja Tavčar, poročena s pisateljem Ivanom, je v svojem salonu gostila tudi Luizo Pesjak, prvo žensko, ki je napisala roman v slovenščini z naslovom Beatin dnevnik. Čeprav je začela slovenščino uporabljati šele po pomladi narodov, z vzponom kulturnega nacionalizma, je že prej pisala v nemščini. Deležna je bila mnogih kritik, da moške prikazuje idealistično, da je roman preveč trivialen, kar je bila sicer značilnost proze tistega časa. Pesjak je bila tudi avtorica besedila prve slovenske opere Gorenjski slavček. Hkrati pa je ena od mnogih, ki jih ne omenja Literarni atlas Ljubljane, ki je leta 2014 izšel pri Založbi ZRC in opisuje, kje so živeli, delali in se družili literati od baroka do socialnega realizma. Od 94 literatov omenja le pet žensk. Skušek je dodala, da so ob predstavitvi knjige priredili tudi turistično turo, na kateri je urednik »govoril neprimernosti« kot je: »Vem, da bi bile feministke proti, ampak v Prešernovem času so se ženske poročale pri štirinajstih letih, kar je bolj normalno kot danes, ko se poročajo, ko so že v menopavzi.«
Skušek je turo začinila s kritičnim pogledom in aktualnimi podatki kot je ta, da je bila najbolj brana slovenska monografija med epidemijo ravno roman ženske avtorice Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, ki je najbolj prodajana knjiga založbe Beletrina. Pot nas je nato popeljala od Narodne in univerzitetne knjižnice do gledališča Glej, ki je – kot več točk na turi – nastalo kot posledica študentskih uporov leta 1968. Pri njem smo se ustavili, ker ga je med letoma 2007 in 2010 vodila literatka, dramatičarka in performerka Simona Semenič, verjetno najbolj znana po performansu s slovensko zastavo, iz katere je izrezala grb in namesto njega skozenj vtaknila svoj nosečniški trebuh.
Po tem smo se odpravili čez Slovensko cesto do Ferantovega vrta, ki ga je ustvaril arhitekt Edvard Ravnikar. Stoji na prostoru nekdanjega emonskega foruma in na prostoru še enega nekdanjega salona, v katerem naj bi najstarejši hčerki Mici dvoril Ivan Cankar. Eno od preostalih dveh pa naj bi kasneje omožil Oton Župančič. Na Rimski cesti je v tistem času delovalo tudi Splošno žensko društvo z žensko knjižnico. Društvo je v Šentjakobskem gledališču organiziralo predavanja. Leta 1901 je tam predavala mlada Zofka Kveder, ki je že pri dvaindvajsetih objavila zbirko črtic Misterij žene, v katerem je razkrila svoja emancipirana in za tisti čas precej radikalna stališča. Pisala je o detomoru, svobodni ljubezni in ženski spolnosti. Bila je prva predstavnica naturalizma v Sloveniji. Na omenjenem predavanju pa je izpostavila, da si vsak normalen moški verjetno želi žensko, ki mu ne bi bila le gospodinja, ampak s katero sta si lahko družba. Skušek nam je ob tem prebrala še odlomek njenega dela, v katerem najdemo stavek: »Samostojno življenje se smatra za nepokorščino, za trmoglavost,« ki kaže na diskriminacijo žensk v tistem obdobju in omejevanje njihovega življenja brez odvisnosti od moškega.
Pot smo nadaljevali do Križank, kjer je imelo svoje prostore še eno neodvisno gledališče – Eksperimentalno gledališče, ki je delovalo v prostoru Križevniške cerkve. Balbina Battellino Baranovič je bila prva ženska iz Jugoslavije z diplomo iz režije in prva vodja tega gledališča. Všeč ji je bila krožna postavitev, kjer je oder s tlorisom v obliki kroga postavljen med gledalce. Tak oder zahteva večjo participacijo obiskovalcev, česar v tistih časih še niso zares izkoriščali. Delali so z minimalnimi vložki, rekvizitov niso imeli. Pravzaprav so imeli le en slab kalorifer, ki jim ga je posodil Jože Plečnik.
Pred Križankami nas je Skušek spomnila še na Slovensko popevko, ki je domovala v Križankah in na nekaj znanih tekstopisk. Elza Budau, avtorica Poletne noči, je denimo napisala prek tisoč besedil. Velik del le-teh je pozelenel in postal slovenski jazz standard. Budau se je sicer izobrazila za arhitektko. Zimzelenček V Ljubljano pa je recimo napisala Svetlana Makarovič, ki je glasbenemu svetu bolje znana kot avtorica šansonov.
Mimo Mini teatra smo odšli do Starega trga, pod katerim smo izvedeli za staro legendo, ki jo je leta 1547 zapisal Valvasor in jo umestil v Slavo Vojvodine Kranjske. Govori o smrti gospodične, ki je med plesom padla v Ljubljanico in umrla. Zlobni jeziki so trdili, da jo je tja odpeljal neznanec, ki je skupaj z njo skočil v reko. Šele v Prešernovem času je ta legenda postala moralistična. Ker ženske v tem času še niso imele svojega glasu v literaturi, so njihove prigode moški pač zapisovali, kot se jim je zdelo. Pogosto ponižujoče.
Zadnji del poti nas je peljal mimo ŠKUC-a, kjer je Skušek omenila njihovi zbirki Lambda o LGBTQ+ vsebinah in Vizibilija. Slednja pokriva splošnejše teme spola, posebej ženske seksualnosti. V zvezi z založbo pa ni šlo brez omembe pisateljic kot so Suzana Tratnik, Vesna Lemaić in Ksenija Jus. Streljaj od ŠKUC-a proti Staremu trgu smo se ustavili še ob hiši Lili Novy, edini zgodovinski literatki (poleg Josipine Turnograjske), ki je bila premožnejšega rodu. V slovenščino je prevajala Goetheja, v nemščino Prešerna. Okoli leta 1933 je zaradi vzpona nacizma v Nemčiji začela pisati v slovenščini. Živela je ekscentrično življenje, ki ni bilo smatrano za damsko, zaradi česar so jo vrgli iz dveh dekliških šol in je morala učenje nadaljevati doma. Njeno nenavadno obnašanje naj bi vključevalo obiskovanje kavarn, v katere so ženske običajno pospremili moški, ona pa je tja hodila kar sama. Vzdevek Nora grofica se je še bolj razpasel, ko se je zaradi finančnih težav preživljala s podajanjem mleka po Ljubljani. V posmeh zgodnjim socialistom, ki so pisanje literature razumeli kot odsotnost dela, je ustanovila literarno društvo Liga lepe lenobe.
Mimo prve knjižnice za slepe in slabovidne Minke Skaberne smo odšli še do Slovenske matice, članica katere je bila Rozalija Eger. Pomembna, a malo znana tiskarka.
Od prve do zadnje stopinje je poleg pisane besede omenjene ženske povezovala odločenost in upiranje standardom družbe. Vse po vrsti pa je zavirala razlika enega kromosoma, ki jim je odžirala pravice, ki so si jih lastili moški. Ob Mednarodnem dnevu žensk se tako lahko spomnimo, zaradi česa je sploh nastal in morda namesto rože raje kupimo kvalitetno čtivo manj znane, a zato nič manj kvalitetne ženske avtorice.
