V produkciji postojnskega kulturnega Društva Kolut je po scenariju Draga Misleja – Mefa in režiji Dušana Milavca nastal dokumentarni film, Neverjetna zgodba lepotcev iz Lipice, ki nam poleg svoje osrednje teme, ki je pripoved o zgodovinskem dogodku reševanja lipicancev ob koncu druge svetovne vojne, predstavi ozadje samega lipicanca in kobilarno, kjer je bil vzrejen.
Lipica je najstarejša kobilarna z neprekinjeno vzrejo konj na svetu, njeni začetki segajo v leto 1580, ko je Karel II iz na pol razpadajočega dvorca dal postaviti na noge kobilarno, kjer bi vzredili elitne konje, ki bi zadostili civilnim in vojaškim potrebam. S križanjem kraškega konja s španskimi, italijanskimi in arabskimi konji se je po dvestotih letih izoblikoval lipicanec kot ga poznamo danes.
Vodja konjereje ter konjeništva Janez Rus nam pojasni, da »Lipica ni samo kobilarna in ni samo turistična destinacija, ampak predvsem izjemno pomemben kulturni spomenik. Ne samo zaradi svoje starosti, ampak tudi zaradi vsebin stavbne dediščine, izjemne kulturne krajine kobilarne in pa seveda črede lipicancev, ki vsemu temu daje ta edinstven karakter in vse skupaj združuje in povezuje. Vse, kar v Lipici imamo, je namreč nastalo zaradi lipicanca in za lipicanca.« Decembra leta 2022 pa se je Lipica vpisala tudi na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, ki zajema poznavanje razvoja pasme, strokovnost in praktične izkušnje za načrtno rejo, vsakodnevne prakse in rutine, veščine in spretnosti konjarjev, jahačev, voznikov vpreg, kovačev za vzrejo in privajanje ter učenje konj pod sedlom in v vpregi.
Šolanje lipicancev se začne pri treh letih in traja pet let. Kasneje se z vrsto testiranj ugotovi, ali je žrebec povprečen ali izjemen in le najboljši konji, ki morajo biti tako inteligentni, kakor imeti vrhunsko oblikovano telo, nadaljujejo šolanje v visoki dresurni šoli.
O vrhunskosti lipicancev priča dejstvo, da španska jahalna šola na Dunaju uporablja izključno lipicance. Gre za eno izmed »Velikih Štirih« najbolj prestižnih klasičnih jahalnih šol na svetu, ki je dobila ime po španskih konjih, ki so bili ena izmed osnov pri ustvarjanju lipicanske pasme. Vir znanja in teoretska podlaga pa sta dejansko francoska. Temeljna podlaga je tekst Konjeniška šola (1733) mojstra jahanja de La Guérinièrja, enega najvplivnejših piscev o umetnosti dresure. Učenje raznih figur je bilo prvotno namenjeno krepitvi konjevega telesa in uma, da bo bolje služil v bitki, kasneje pa se je preoblikovalo v športno in olimpijsko disciplino.
Kobilarna Lipica je skozi svojo burno zgodovino pripadala različnim državam in oblastem, ob vojnih nevarnostih je konje vsakič selila po bližnjih državah Evrope, da bi jih zaščitila in jih vselej tudi varno pripeljala nazaj. Doživela je tudi rušilni potres in zabredla v hromeče finančne težave, vendar se kljub vsemu vedno uspela obdržati in uspešno nadaljevati tradicijo vzreje lipicancev. Leta 1953 je bila tik pred tem, da se jo razpusti. Iz državnega zavoda je namreč prešla pod okrajne odbore, ki za njen obstoj niso bili zainteresirani in se ne bi rešila, če se takrat zanjo ne bi osebno zavzel nihče drug kot sam Josip Broz – Tito.
Po vseh preizkušnjah jih je tik pred koncem druge svetovne vojne čakala najtežja dotlej. V ospredju dokumentarnega filma Neverjetna zgodba lepotcev iz Lipice je tako legendarna pripoved o tveganem reševanju lipicancev. Ta je zahtevala gorečo zavzetost ključnih akterjev iz vseh vpletenih strani: nemške, ameriške in slovenske, ki so bili iz ljubezni do konj pripravljeni tvegati svoje življenje, da bi jih rešili.
»Operacija kavboj,« kakor so Američani poimenovali nočno akcijo, je navdušila tudi založbo Walt Disney, da je izdala film Čudež belih žrebcev (Miracle of the white stallions, 1963), napisanih pa je bilo tudi več knjig.
Po kapitulaciji Italije so Nemci iz lipiške kobilarne odpeljali vseh 179 konj. Preselili so jih na farmo v mestecu Hostoun na Češkem, z namenom vzreje »arijskega konja,« kamor so v ta namen preselili tudi črede ostalih konj najboljših evropskih kobilarn. Okoli tisoč konj je bilo v nevarnosti, da bodisi poginejo pod ognjem prihajajoče rdeče armade, ki ni gojila posebne ljubezni do plemenskih konjev in jih je večinoma uporabljala kot vlečno živino, bodisi da se znajdejo na njihovem jedilniku.
Prvotna prošnja ameriškemu štabu za reševalno akcijo ni bila uslišana, saj je Češka že bila dodeljena Sovjetom, vendar je general Patton, znan po svojeglavosti in ljubezni do konjev, po prepričljivi predstavi z najboljšimi lipicanci, prevzel pobudo in organiziral zahtevno in tvegano reševalno akcijo.
Ameriške oblasti so konje vrnile v Italijo, Lipica je morala nanje čakati še dve leti, pa še takrat je vsega skupaj dobila le enajst konj. V češkem mestecu Houston, kjer so se konji nahajali, pa še danes praznujejo dan osvoboditve.
Število konjev se je v Lipici iz stanja med drugo svetovno vojno do danes kar podvojilo, trenutno jih tam biva 372. Kobilarna obratuje skladno z načrtom, po slabih dveh letih 2020/2021 zaradi covida-19 pa je ponovno oživel tudi organizirani turizem.
Dokumentarni film si bo možno ogledati v Lipici, 8. februarja, ob kulturnem prazniku in na dan odprtih vrat.
