„Močni voditelji se vračajo“
„Močni voditelji se vračajo“, je pisalo na naslovnici konservativnega nizozemskega časnika potem, ko je Gert Wilders zmagal na volitvah pred nekaj tedni. V volilni zmagi skrajnega desničarja prepoznavajo nadaljevanje vzpona populistov, ki ga je pospešila politična zmaga Donalda Trumpa. Imeli smo Brexit. O Poljski in Madžarski ultranacionalistični vladi že mesece beremo in poslušamo v medijih. Desničarski stranki Vox raste podpora v Španiji. V tako čislani Skandinaviji so skrajno desničarske stranke postale del vladnih koalicij. V Argentini je ravnokar na volitvah slavil libertarec Javier Milei, ki je obljubljal več trga in manj države.
Wilders, skrajni desničarski populist s protimigrantskimi in protiislamskimi stališči, se je na predčasnih parlamentarnih volitvah s svojo Stranko svobode nepričakovano zavihtel na prvo mesto. Zdaj se nadeja oblikovanja vlade. Njegova stranka je dobila dobrih dvakrat več poslanskih sedežev kot na zadnjih volitvah leta 2021 (imela jih bo 37, doslej 17). Gre za politika, ki sodi med tiste, ki želijo Evropsko unijo spremeniti v bolj zaprto in do tujcev sovražno družbo. Njegov prvi politični program, ki je ostal v bistvu nespremenjen, zahteva, da se 1. člen nizozemske ustave – prepoved diskriminacije – razveljavi in nadomesti s členom o „prevladi judovsko-krščanske tradicije in kulture.“ Wildersovo zmago so skrajni desničarji po vsej Evropski uniji pospremili z navdušenjem. „Prihaja veter sprememb,“ se je muzal madžarski premier Viktor Orban. Za zmago so mu čestitali v francoskem Nacionalnem zboru, španski skrajno desni stranki Vox, v italijanski Ligi Mattea Salvinija in v poljski stranki Zakon in pravičnost. Vodja SDS Janez Janša je poobjavil tvit nizozemske skrajno desne komentatorke Eve Vlaardingerbroek, ki je čestitala Wildersu. V evropski komisiji se bodrijo, da nizozemsko članstvo v EU ni vprašljivo, čeprav je Wilders zagovornik referenduma o izstopu Nizozemske iz EU. Ostro tudi nasprotuje širitvi Evropske unije. Bo to dovolj, da bo postal koalicijsko nesprejemljiv?
Na drugem koncu sveta, v Argentini, je slavil podoben tip politika. Milei si je s svojimi neusmiljenim napadanjem vladajoče koaliciji s stranko Frente de Todos na čelu, na volitvah zagotovil kar 56 odstotkov vseh glasov. Napovedal je klasične neoliberalne ukrepe: privatizacijo državnih podjetij in promocijo prostega trgovanja na vseh področjih. Zdaj že bivša vlada je z varčevalnimi ukrepi razvrednotila plače in oklestila mnoge socialne programe in subvencije za najrevnejše. V državi je 108 odstotna inflacije, več kot tretjina prebivalcev pa živi v revščini. Očitno je, da populizem v kombinaciji s konservativnimi pogledi uspeva v razmerah velike neenakosti, tam kjer se ljudstvo čuti nepravično obravnavano in zaničevano. Populisti v svojih nastopih gvoorijo o grešnem kozlu z dvema glavama: politične elite in priseljenci. Nezaupanje in zavračanje političnega razreda in institucij – občutek, da so politični voditelji oddaljeni od prebivalstva. Priseljenci pa se napada celo s sklicevanjem na človekove pravice, na primer pravice skupnosti do varnosti.
Populizem uspeva v ozračju „popolne krize“, v katerem se zdi zanikana sama ideja prihodnosti, kjer je prihodnost distopična. A posploševanje, da gre za globalni trend desnega populizma, niso najbolj na mestu, vsak primer ima svoje posebnosti in zahteva drugačno analizo. Drži pa ugotovitev mnogih analitikov, da avtoritarni politiki delajo po vzorcih, ki jih pogosto kopirajo drug od drugega. Zavračajo odkrito uporabo represije za krepitev svojih položajev. Prav tako se izogibajo neposrednim kršitvam zakona in raje postavijo pravosodni sistem v službo svojih ciljev z uporabo tega, kar nekateri avtorji imenujejo „avtokratski legalizem“. Nasilje in druga sredstva odkrite represije pa uporabljajo kot grožnjo, ki jo lahko v vsakem trenutku uresniči.
Zdi se, da je Donald Trump na dobri poti, da si zagotovi republikansko nominacijo za predsedniške volitve v ZDA leta 2024. Če bi mu uspelo postati predsednik, bi se populistično obdobje zaokrožilo in potrdilo trdoživost tega gibanja, ki odkrito in brutalno izkorišča krizne čase za promocijo konservatvnih cilje.
Simon Smole





