Miha Kordiš, poslanec Levice

V sprejemni loži državnega zbora me je pričakal prijazni dolgolasi član stranke Levica. Takoj za vhodom sva zavila levo. »Kako simbolno,« sem pomislila. Na koncu hodnika je za vrati sredi dopoldneva že živahno vrvelo v pripravah na novi mandat. 33-letni diplomirani filozof si je vseeno odtrgal nekaj časa.

Kaj bi izpostavili kot prioritete koalicijske pogodbe?

Izboljšati javni zdravstveni sistem, odpraviti dopolnilno zdravstveno zavarovanje in popoldansko delo zdravnikov. Največja grožnja 21. stoletja je gotovo podnebni zlom, želimo zmanjšanje neenakosti in izenačiti najnižjo osnovno plačo z minimalno. Odpraviti moramo revščino, zlasti med upokojenci, ki so delali celo življenje, na stara leta pa jih je družba pustila na cedilu. Pravice iz socialnega sistema moramo narediti veliko bolj dostopne. Socialno državo je potrebno razumeti kot infrastrukturo družbene solidarnosti, jo tako predstaviti ljudem, da jo vzamejo za svojo in tudi koristijo. Da grejo skozi življenje z zavestjo, da ne bodo nikoli ostali sami. Ne glede na to, kaj jih doleti.

Bo med prioritetami spreminjanje katerih izmed zakonov, uveljavljenih v zadnjih dveh letih?

Iz paketov pomoči med epidemijo bo potrebno izvreči vse podtaknjence, s katerimi je Janševa vlada spreminjala obstoječo zakonodajo, posebej na področju nadzora prebivalstva. Podprli bomo tudi akcijo civilne družbe, ki je predlagala črtanje posameznih problematičnih zakonov in zanje zbrala podpise ljudi.

Boste posegli tudi v kadrovanje pretekle vlade?

Ker smo imeli opravka s skrajno desno stranko, ki je uzurpirala oblast in državo spremenila v svoj fevd z zaposlovanjem političnih nameščencev, je potrebna tudi kadrovska dejanšizacija. Te zaposlitve so se podelile znotraj državnega aparata, ne glede na dejanske kompetence.

Ste zato razpršili ministrstva, da se razbije prejšnja piramidna struktura oblasti?

Ne, ampak da bomo lažje izvajali naše prioritete. Ministrstvo za solidarno prihodnost se bo namensko ukvarjalo z nekaterimi izmed najtežjih tem, med njimi s stanovanji in dolgotrajno oskrbo. Za nami je 30 let neobstoječe stanovanjske politike, zaradi katere je cela generacija brez domovanja. Z domovi za starejše občane je podobno kot s stanovanji. Država jih je namensko in zavestno prepustila trgu, oskrbnine so zrastle v nebo, manjka nam 12.000 mest. Za poslovilno darilo je vlada sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki nima opredeljenih finančnih virov in se ga zato ne more izvajati. Ta sredstva bo nujno zagotoviti na solidaren in pravičen način.

Koalicijska pogodba predvideva tudi krepitev lokalne demokracije. Kako boste to dosegli?

Po svetu je veliko primerov dobrih praks neposredne demokracije na lokalni ravni, od možnosti odpoklica župana do participativnega proračuna, ki ga je v našem parlamentarnem prostoru odprla ravno Levica. Za okrepitev neposredne demokracije je lokalna skupnost še posebej primerna, saj so z njo ljudje soočeni neposredno vsak dan, zato je sooblikovanje politik lažje. Če začnemo mehanizme participacije uspešno krepiti in vzpostavljati na lokalni ravni, nam to lahko kasneje odpre prostor za demokratizacijo cele države.

Program vaše stranke so pred volitvami ocenili kot »najbolj zelenega«, potrebno bo ukrepati hitro. Kateri bodo prvi koraki?

Zavezali smo se, da se zoperstavimo podnebnim spremembam z razogljičenjem energetike in prometa, ki vsak v grobem prispevata tretjino toplogrednih izpustov. Takoj želimo zagnati program solarizacije in obnovljivih virov energije, nato pa zapreti TEŠ 6 kot glavni vir izpustov v energetiki. Da lahko ljudje presedejo iz avtomobilov na tire in avtobus, bo moral javni prevoz postati zanesljiv, hiter, udoben in dostopen sleherniku, ne pa da vozovnica za vlak od Ljubljane do Maribora stane 20 evrov, vožnja pa traja dve uri.

Je govora tudi o širjenju železniške mreže?

Zagotovo. Če mreža ni primerno razvita je ljudje ne bodo uporabljali. Zakaj bi jo? Da prihaja do zamud, nenehnega prestopanja na dolge relacije … To ne vodi nikamor. Za prehod na trajnostno mobilnost potrebujemo osnovno infrastrukturo zanjo. V prvi vrsti železniške tire za nemoten, redni potniški vlak v obe smeri. Prednostni projekt, ki si ga želim, je drugi tir na Gorenjsko.

V načrtu za okrevanje so zapisane širitve cest.

Ceste imajo velik problem, da hranijo same sebe. Več cest vedno pomeni več avtomobilov … Namesto v avtoceste naj gre denar v železnice. Je pa res, da imamo zaradi razpršene poselitve z okoli 50 % stopnjo urbanizacije tudi odročnejše dele, ki jih bo treba najprej oskrbeti z osnovno cestno infrastrukturo, ampak to je druga zgodba.

Imate pri tem podporo Gibanja Svoboda? V stranki je veliko podjetnikov, ki niso znani po postavljanju potreb okolja pred potrebe kapitala?

Zaveza za gradnjo železnic je skupen projekt, ki smo ga zapisali v pogodbo. Se ga veselim, saj sem šel že drugič na volitve z geslom »Levica za točen vlak!«

Če je skrb za okolje med prioritetami, v pogodbo ne sodi poslovanje z vojaško opremo. Zapisali ste, da boste uporabili vsa razpoložljiva sredstva za preklic nakupa vozil Boxer 8×8. Je nakup še možno preklicati?

Ne vidim problema, saj oklepnikov še ni tu. Potrebujemo le nekaj politične volje, ostaja pa vprašanje, s kakšnimi goljufijami in mehanizmi želi minister v odhajanju zavarovati ta orožarski posel.

To je le ena od točk nestrinjanja s predhodniki, ki vam očitno ne bodo pustili sto dni za vzpostavitev delovanja vlade. Z zakonom o RTVS so vas celo prehiteli.

Razlika med nami in njimi je, da se mi pogovarjamo, usklajujemo, sklepamo kompromise, desnica pa dela na komando, ki je lahko bolj operativna, a demokracija nima bližnjic in terja svoj čas.

Boste pri usklajevanju stopili tudi v dialog z SDS?

V preteklosti smo že pošiljali pobude vsem strankam v državnem zboru. Čeprav sem včasih podprl tudi kakšen socialni predlog SDS, si po zadnjih dveh letih težko predstavljam kakšno sodelovanje, vedoč, kako se je desnica radikalizirala. Fašiste je potrebno brezpogojno odriniti na rob.

Kaj pa vaša koalicija? Se bo sodelovanje obdržalo? Šarčeva vlada je padla ravno zaradi predloga o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je spet na mizi.

Nimam kristalne krogle, ampak računam na največjo vladno stranko, ki je dobila zgodovinski mandat. Verjamem, da ga bo upravičila, pretekli teden so v medijih močno zagovarjali koalicijsko pogodbo pred napadi kapitala in zdravniškega lobija.

Če do ukinitve pride, kako boste nadomestili izpad dohodka s tega naslova?

Tako, da se dopolnilno prenese v obvezno zavarovanje in se spremenijo prispevne stopnje na način, da 95 % ljudi plačuje manj kot danes. V Levici si želimo, da bi se razširila tudi osnova in zajela ne le plače, ampak tudi dohodke iz premoženja, kot so najemnine in dividende. Da bi torej revni upokojenec lahko plačal le pet ali nič evrov na mesec, menedžer z dvajset tisoč evri plače na mesec pa 200 evrov.

Strahovi pred spremembo in finančnimi vrzelmi so veliki, sploh med tistimi 130.000, ki nimajo svojega osebnega zdravnika.

Panika okoli finančne luknje v zdravstveni blagajni je neosnovana lobistična akcija tistih, ki od trenutnega režima profitirajo, denimo komercialne zdravstvene zavarovalnice. Nesprejemljivo je, da so v socialni državi ljudje brez zdravstvene oskrbe, zato bomo v koaliciji najprej sprejeli interventni zakon z namenom, da se tem 130.000 ljudem najde osebnega zdravnika in skrajša čakalne dobe za specialiste. To je teh 500 milijonov evrov, obljubljenih za naslednje leto in pol.

Kje boste dobili toliko novih zdravnikov?

Scenarijev je več, ena možnost je dvig obremenitev na posameznega zdravnika. To bi nadomestili s primerno povišico in dodatnim administrativnim kadrom v ambulantah družinske medicine. Po dogovoru z zdravniki bi tako lahko začeli reševati krizo. Potem bodo potrebne dodatne spodbude, da bodo študenti specializirali družinsko medicino, recimo s ponudbo stanovanj.

Mladi zdravniki Slovenije se pritožujejo, da jih je premalo in so premalo plačani, pa tudi nad omejitvijo dela v javnem in zasebnem sektorju hkrati.

Obstaja skupina podplačanih mladih zdravnikov, začetnikov in zdravnikov družinske medicine, ki že tako potrebujejo povišico. Še bolj to velja za ostalo medicinsko osebje, kot so sestre in bolničarji, tudi v DSO, ampak te skupine nimajo tako močne zaslombe v medijih. Obstaja tudi desna iniciativa z imenom Mladi zdravniki, ki se pridružuje zdravniškemu lobiju na vrhu naših zdravstvenih institucij. Ta si ničesar ne želi bolj kot privatizacije javnega zdravstva ter še več privilegijev. Zato skupine pred kamero, ki zagovarja popoldansko delo zdravnikov pri zasebnikih ob svoji službi v javni bolnišnici, ne morem jemati preveč resno.

Fenomen, ki so ga izpostavili kot nekaj, s čimer si višajo plačo?

Ali ni zanimivo, da pravijo, da so preobremenjeni in ne morejo več delati, po drugi strani so proti temu, da bi jih zadržali v javnem zdravstvenem sistemu, da ne bi rabili popoldan delati še pri zasebnikih?

Njihov argument je, da z delom pri zasebnikih krajšajo vrste javnemu zdravstvenemu sistemu.

Zdravniki dvoživke pri zasebnikih krajšajo vrste, ki jih sami dopoldan v javnih ustanovah ustvarjajo. Če bi jih sanirali znotraj javnega sistema, ne bi imeli popoldanskega dela. Kot socialist odločno zagovarjam, naj bo vsako delo pošteno plačano. Vse, kar je povišanje obremenitev, naj se primerno plača. Ni pa izgovorov za to, da se javno zdravstvo privatizira, kar zdravniki dvoživke počnejo.

Govoriva o nadurah, v koalicijski pogodbi pa ste zapisali skrajšanje delovnika na 32 ur v tednu.

Zaposlitve niso le v zdravstvu, ki je posebej v krizi in potrebuje poseben angažma, saj je tu za oskrbo pacientov. Ljudje si zaslužijo razbremenitev ter polnejše in bolj kakovostno življenje. Tudi na račun skrajšanja delovnika.

Je to sploh mogoče? Bodo morali podjetniki zaposliti več ljudi?

Skrajšanje delovnega časa gre z roko v roki z dvigom zaposlenosti. Nasprotovanje nosilcev kapitala ni nič čudnega. Kdaj v zadnjih 200 letih niso nasprotovali zahtevam po širitvi delavskih pravic? Sicer pa so najglasnejši predstavniki kapitala, ki se zanašajo na minimalne plače in državne subvencije. Na drugi strani nekatera razvojna podjetja že sama eksperimentirajo s skrajševanjem delovnega časa. To je naslednji nujni civilizacijski korak, kot je bil nekoč prehod na 8-urni delovnik.

Zakaj?

Ker je v zadnjih nekaj letih produktivnost v družbi izjemno porasla in družba lahko zagotavlja obstoječo raven materialnega standarda, ne da bi bil obseg delovnega časa kakorkoli nujen. Ustvarjenega produkta je dovolj, samo zgošča se v vedno manjšemu številu rok.

Kako to predstaviti v Sloveniji, kjer je delo vrednota? Če ne delaš, si lenuh. Imamo tudi ogromen procent prekarnih delavcev?

To neha biti problem, ko so ljudje zavarovani pred pištolo kapitalizma, imenovano revščina. Če ljudem omogočiš dostojno življenje, da si lahko kaj privoščijo in ne bodo takoj ostali brez službe, se bo odnos do dela spremenil spontano. Sploh pa je zelo velik razkorak med delom kot izrazom ustvarjalnosti in veseljem, ki sta v nas vgrajena ter mezdno tlako za bedno plačo zaradi prisile preživetja. Tudi delavcem prekarcem koristi skrajšanje delovnega časa, ker se nabor delovnih mest poveča.

Na Tarči ste komentirali, da temu gospodarstveniki oporekajo, ker imajo velik dostop do medijskega prostora. Jim ni všeč večja storilnost ali manj bolniških odsotnosti, ki jih ta ukrep prinaša?

V javnosti so zastopana predvsem stališča kapitala z visoko intenzivnostjo dela in nizko produktivnostjo. Ker v klasičnih tovarnah zaposlenim tempo diktira stroj in zaposleni delajo na gib, je lastnikom vseeno, če so delavci spočiti in zadovoljni. To je sektor kapitala, ki stavi na socialni, plačni in okoljski dumping, podjetja pa obravnava kot tovarno dobička.

Na žulj ste jim stopili tudi z govorom o višjem obdavčenju premožnih.

Menim, da je zgovorna že sama situacija. Ne pogovarjamo se o davkih kot obremenitvi gospodarstva, ampak o obdavčitvi najvišjih plač in premoženja. Govorimo torej o bogatih in premožnih, ne o kapitalu ali gospodarstvu. Kdor tej obdavčitvi nasprotuje, ne govori iz dobrobiti podjetja, ampak iz mesta bogataša v obrambi svojih privilegijev.

To so posamezniki, kaj pa AmCham? So njihove napovedi točne? Lahko koalicijska pogodba Sloveniji gospodarsko škodi?

Ravno obratno. Kot je treba državo vrniti ljudem, jim je potrebno vrniti tudi gospodarstvo. Ne le z zmanjševanjem neenakosti in dvigovanjem delavskih plač ter krepitvijo socialne države, ampak tudi z uvajanjem delavske participacije v podjetjih. Delo je tisto, ki ustvarja gospodarstvo, kapital na tem delu zgolj parazitira.

Z napovedjo 20.000 novih stanovanj boste pomagali vsaj gradbeništvu. Na volitvah ste sicer napovedovali 30.000 stanovanj.

Koalicijska pogodba je kompromisen dokument.

Kako jih boste priskrbeli?

Z gradnjo in obdavčitvijo praznih stanovanj, nakopičenih v rokah peščice. Smo ena redkih držav brez nepremičninskega davka. V sklopu obdavčitve premoženja je potrebno obdavčiti predvsem nepremičnine velike vrednosti.

Kritiki se bojijo, da se boste s tem spravili na podeželje, ljudem odvzeli edino garancijo za upokojitev.

Te kritike prihajajo z desne tribune, ki pač rada laže. Seveda ne razmišljamo, da bi obdavčili stanovanja, v katerih ljudje živijo, ali zaplenili stari gospe njeno edino kmetijo. To ni bilo nikoli v načrtu. Slovenija je po dohodkih kljub vsemu še vedno razmeroma egalitarna družba, pri premoženju pa ni tako. V Evropski uniji davki na premoženje prinesejo v povprečju 2,2 % BDP, pri nas pa 0,6 % BDP. Ne govorimo torej o težkem socializmu, ampak o elementarnem racionalnem temelju države in socialne pravičnosti, ki jo jedrne kapitalistične države v EU poznajo kot nekaj najbolj normalnega in samoumevnega.

Poznajo tudi zakonske podlage za stanovanjske zadruge, ki je pri nas nimamo.

Tudi to bomo zagotovili.

Veliko neobdavčenih nepremičnin ima katoliška cerkev. Govori se že o zbiranju podpisov za njeno obdavčitev.

Problem s tem referendumom je, da pri nas poznamo le posvetovalni ali naknadni zakonodajni referendum. Kar lahko storite je, da preko Zakona o referendumu in ljudski iniciativi zberete 5000 podpisov in vložite določen zakonski predlog v parlamentarno proceduro. Ko bomo obdavčili premoženje, še posebej če obdavčimo nepremičnine, obdavčimo tudi prostočasnega kapitalista RKC, ki je največji veleposestnik v tej državi. Kakorkoli drugače jih je težko obdavčiti.

Zaradi napovedanih ukrepov vam sicer očitajo tudi populizem, ker ste predlagali zastonj malice za vse šolarje.

Super, otroci bodo imeli v šolah zastonj malico. Silni populizem, srce mi joče od te kritike.

Kaj pa otroci staršev, ki jih v šolo »vozijo z maserattiji«?

Slučajno so to tisti starši, ki se javno borijo proti obdavčitvi visokih plač, kapitala in premoženja, s čimer bi financirali socialno državo, vključno z javnim šolstvom. Da nekateri otroci prihajajo iz bogatejših družin, ni argument proti brezplačnim malicam, ampak je argument za pravičnejše progresivne davke.

Ti davki so na že omenjeni Tarči razhudili Iva Boscarola, ki je napovedoval proteste z vilami in sekirami.

Njegov srd izvira iz njegovega razrednega privilegija in prezira do socialne pravičnosti, ki veje iz njegovih stališč. V koalicijski pogodbi je zaenkrat le zaveza k uvedbi davka na premoženja, ne pa še tudi oblika. Sam vztrajam pri tem, da ljudje, ki nimajo ničesar, ne bodo dobili novega bremena, obdavčiti se mora premoženje velike vrednosti.

V isti oddaji je nastopilo veliko javnofinančnih strokovnjakov, ki so nasprotovali koalicijski pogodbi. Zakaj se mnenja vaših strokovnjakov razlikujejo?

To ni izgledalo kot cvetober javnofinančnih strokovnjakov, ampak kot kup zagovornikov neoliberalnega kapitalizma, ki obdavčenja bogatih ne marajo, socialne države za vse ostale pa prav tako ne.

So se na vas spravili zaradi socialističnih idej? Janez Šušteršič vas je – čeprav je bil nivo diskurza v primerjavi z zadnjimi nekaj oddajami precej visok – vseeno obtožil, da ste nekoga označili za »neoliberalno fašistično prasico.« Ste res to izjavili? Če niste, zakaj je to dejal?

Ne morem reči nič drugega, kot da si je to izmislil. Sanja se mi ne, na kaj bi to lahko letelo. Šuštaršič se je v oddajo prišel pokazati kot javnofinančni strokovnjak, nastopil pa je z jasno politično agendo, ki jo je pokazal že v času druge vlade Janeza Janše. Ko se je slovenska družba začela pobirati iz finančno gospodarske krize in zabeležila minimalno raven rasti, se je vlada odločila za brutalne politike varčevanja. Socialno državo se je razkosalo, javnim uslužbencem se je plače znižalo. Padec v povpraševanju je zaustavil gospodarstvo, BDP je zgrmel. Tako smo poniknili v novo krizo. Glavni arhitekt tega projekta je bil prav Šušteršič. Zgovorno je tudi dejstvo, da mu je stol v oddaji odstopila SDS, Boscarolu pa NSi.

Ste mu torej stopili na žulj zaradi njegovih strankarskih simpatij? Veliko ljudi vas ima zaradi direktnosti izjavljanja za provokatorja, »zdraharja«.

Daleč od tega, da bi bil med najradikalnejšimi govorci, a se drugim poslancem ne nameni niti približno toliko javne pozornosti, pa čeprav včasih v eter leti čisti rasizem. Sam sem tarča zavestne operacije diskreditacije. Pa ne zaradi domnevne robatosti, ampak zaradi vsebine, ki ostaja socialistična in ne hrani malikov kapitalizma. Res pa včasih namerno ostreje poudarim, ker se sliši dlje, kot bi se sicer. S tem se odpre prostor za artikulacijo na levo, napadi gor ali dol, le izkoristiti ga je potrebno.

Pia Nikolič