Pravijo, da bo hiša dolgo stala, če bodo njeni temelji postavljeni trdno in efektivno; povsem enako lahko trdimo za medijsko svobodo in demokracijo. Medijska svoboda je – če uporabim poetičen jezik – srce demokracije. Objektivno in kritično poročanje je sicer težko doseči že v demokratičnem okolju, kaj šele v državah, kjer vladavine ljudstva ne poznajo. V kriznih obdobjih, kadar so ljudje negotovi in trepetajo pred prihodnostjo, pa se lahko hitro zgodijo zlorabe nad integriteto posameznih medijskih aparatov. Leta 2020 je vse nas presenetila kriza zaradi novega koronavirusa in marsikje so politični voditelji zlorabili krizo za povečanje nadzora nad javnim mnenjem, sicer za pridobivanje političnih točk in blatenje svojih rivalov. Kaj je medijska svoboda, kako jo merijo ter kakšne sklepe zanjo lahko potegnemo za letošnje leto?
Medijska svoboda je pravica, da komunikacija in izražanje preko različnih platform, vključno s tiskom in elektronskimi mediji, stečeta svobodno, torej brez ustrahovanja in prisilne cenzure. V demokratičnem svetu je država tista, ki mora pravno braniti in omogočati medijsko svobodo; v takem okolju največkrat razcveti medijski pluralizem, saj vsaka politična stranka preko lastnega medija zastopa svoje interese ter volivce, prav tako pa ima pravico biti kritična do svojih nasprotnikov in države kot take. V demokracijah obstajajo tudi liberalni mediji, ki so v privatni lasti; slednji največkrat delujejo po načelu senzacionalizma, zato poskušajo privabiti gledalce ne glede na politično, versko ali drugo pripadnost. V državah z enopartijskimi sistemi se mediji, ki so največkrat pod pritiskom političnega vijaka, uporabljajo v drugačne, neznanstvene namene, kot so poveličevanje državne ideologije, lansiranje kulta osebnosti diktatorja, zagotavljanje popolnega nadzora nad javnim mnenjem, množična propaganda itn.
Indeks medijske svobode od leta 2002 merijo pri nevladni organizaciji Novinarji brez meja (Reporters Without Borders), te pa tudi objavijo. Raziskovalci se v tej raziskavi osredotočajo na izključno svobodo poročanja, v svoje kriterije ne vključujejo kvalitete člankov in novic, prav tako pri raziskovanju tega področja ne vključujejo morebitnih kršitev človekovih pravic. Pristop, s katerim izmerijo indeks medijske svobode, zajema sedem ključnih kriterijev: pluralizem (stopnja raznolikega poročanja v medijskem prostoru), neodvisnost medijev, samocenzura, zakonodajni okvir, pretok informacij, transparentnost in zlorabe (novinarjev, internetnih uporabnikov …). V končni rezultat je všteta tudi internetna svoboda, rezultate pa na koncu ovrednoti še 18 ostalih nevladnih organizacij po svetu.
Kje so mediji najbolj svobodni in kje najmanj? Kakšno je stanje v določenih državah? Leta 2021 so se najvišje na lestvici znašle Norveška, Finska, Švedska, Danska, Kostarika, Nizozemska, Jamajka, Nova Zelandija, Portugalska in Švica. Države z najnižjo stopnjo medijske svobode pa so Severna Koreja, Kitajska, Vietnam, Iran, Sirija, Laos in Kuba.
Najprej domov – kako je pri nas?
Slovenija se je uvrstila na 36. mesto, kar jo uvršča med države z »dokaj zadovoljivo« medijsko situacijo. Slovenija se hkrati nahaja v čedalje bolj problematični situaciji in to kljub večkratnim opozorilom Evropske unije. Javno obrekovanje (včasih celo ustrahovanje) preko različnih medijev je pri nas v zadnjem letu postala stalnica. Take tendence so postale še bolj očitne, ko je lani marca predsednik vlade postal Janez Janša. Naj samo spomnim, kako so lansko leto vladni akterji na desni strani javno blatili Blaža Zgago, ki je takrat proučeval, kako se vlada sooča s koronakrizo. Janševa vlada je prav tako odvzela finančna sredstva STA-ju, tako je želela pridobiti večji nadzor nad javnim pretokom informacij in njihovim financiranjem. Podporniki SDS-a so kasneje ustanovili še »alternativno« nacionalno tiskovno agencijo, ki je bila očitna manifestacija njihove propagande.
In ker trenutna vlada želi slediti zgledu Viktorja Orbana, madžarskega premierja, se je smiselno vprašati, kaj lahko sledi, če ne bomo resno ukrepali: kako je z medijsko svobodo na Madžarskem? Z uvrstitvijo na 92. mesto je madžarska vlada dokazala, da uspešno krši načela medijske svobode. Kot priročno pretvezo za pridobivanje vedno večjega nadzora nad medijsko krajino je Viktor Orban uporabil izbruh svetovne epidemije, njegovemu zgledu pa je sledila tudi Poljska. Orbanova vlada je do nje kritične novinarje venomer označevala za grožnjo javnemu zdravju in vladnim poskusom zajezitve virusa. Madžarska postaja okolje, v katerem bo medijska svoboda lahko kmalu ovenela – in to v osrčju Evropske unije, ki bi morala veljati za demokratičen zgled celotnemu svetu. Ogromno novinarjev se je zato začelo posluževati samocenzure. Najbolj »spektakularen« niz dogodkov na Madžarskem se je odvil leta 2020, ko je vlada neposredno prevzela nadzor nad spletnim mestom Index.hu, s tem je izkazala oziroma še izkazuje podporo Orbanovemu poslovnemu partnerju. Telex.hu, ki so ga ustanovili bivši novinarji na Index.hu-ju, je še blagi ostanek medijskega pluralizma na Madžarskem, vzporedno z vrnitvijo Radia Svobodna Evropa.
Kaj je raziskava pokazala za hrbtenico Evropske unije – Nemčijo, ki je zasedla 13. mesto?
Močna protestantska etika in spoštovanje pravne države omogočata nemškim novinarjem neodvisno in kritično poročanje. Medijski pluralizem trenutno doživlja počasno a stabilno odnašanje zaradi ekonomskih razlogov, predvsem v povezavi z lokalnimi časopisi. Novinarji so občasno tudi priča grožnjam, ki jih nanje izvajajo ekstremistične protestne skupine. Največ teh napadov lahko povežemo s skrajno desnico, nekaj napadov pa je izvršila tudi skrajna levica. Leto 2020 je bilo za nemške novinarje precej težavno, sploh zaradi množičnih protestov proti ukrepom zaradi korone; številni novinarji so doživeli verbalno in neverbalno nasilje. Klimatsko ozračje nezaupanja tudi v Nemčiji poskušajo ohraniti populistični politiki. Določeni pisci zakonov pa nadaljujejo s potiskanjem daljnosežnih ukrepov na področju informacijske varnosti; prizadevajo si namreč ustvariti zakone, ki bi omogočali poostren nadzor nad informacijami, to pa bi dosegli v skrajnih primerih tudi s potencialnim vdorom v zasebnost državljanov. Nedavni primeri takega vedenja vključujejo določilo, ki je kriminaliziralo posedovanje »pobeglih« informacij kot tudi zakonsko pooblastilo nemških tajnih služb, da vdrejo v računalnike in telefone državljanov v primeru, da si ti lastijo informacije, ki bi utegnile ogroziti državno varnost. Vse to pa lahko v prihodnje utegne ogroziti medijsko svobodo v Nemčiji.
Kitajska se je uvrstila na 177. mesto. Komunistični politični veljaki imajo medije skoraj pod popolnim nadzorom. Kitajska se nahaja v primežu enopartijskega režima, kjer medijska svoboda ne obstaja. V zadnjem letu je zaradi izbruha virusa kitajska vlada še poostrila nadzor nad državnimi mediji, internet tam pa je pod močno cenzuro, kar državljanom onemogoča dostop do svetovnega spleta. Sedem novinarjev je še vedno priprtih zaradi poročanja o epidemiji, ki oblastem ni bilo všeč. Letos ima Kitajska v političnih zaporih skupaj 115 novinarjev, ki so se zavzemali za večjo kritičnost poročanja. Kunchok Jinpa, kritični novinar iz Tibeta, je letos februarja umrl v bolnišnici: postavili naj bi mu napačno diagnozo in ga zdravili z napačnimi zdravili. Po enakem »vzorcu« sta preminula tudi Yang Tongyan in Liu Xiaobo – oba povezana z zavzemanjem za večjo medijsko svobodo. Režim pod vodstvom diktatorja Xi Jinpinga uspešno uvaja tudi nadzor nad vedenjem svojih državljanov na spletu.
Medijska svoboda je v zadnjem času marsikje postavljena pod velik vprašaj. Najbolj očitno se vladni nadzor nad mediji povečuje v določenih državah bivšega vzhodnega bloka, kjer velik del generacije, ki je odraščala za železno zaveso, jasno kaže podporo populističnim voditeljem. Informacije, prežete z zavajanjem in blatenjem drugih, pa tam postajajo nekaj povsem samoumevnega. Stanje v Sloveniji ne deluje nič bolj optimistično, saj Janševa vlada sledi zgledom tesnih političnih zaveznikov z Madžarske in Poljske. Kritično poročanje je ključno za obstoj demokracije in pluralnosti javnega mnenja. Mar bomo pustili, da v polje medijske svobode, torej srce demokracije vstopi strdek in ga dokončno uniči?
