Kljub predlogu opozicijske prokoalicijske SNS, da bi volitve zaradi slabe epidemiološke slike prestavili na kasnejši datum, jih je predsednik republike Borut Pahor vendarle razpisal za 24. april. Datum, do katerega številni odštevajo dneve, saj naj bi prinesel konkretno prevetritev slovenskega političnega prostora. Priznati moramo, da je politična slika zelo zapletena, k čemur je doprinesel popoln obrat SMC in DeSUS, ki sta se pred prejšnjimi volitvami zavezali, da ne bosta sodelovali v vladi Janeza Janše. S spremembo vodstva sta svoje stališče obrnili za 180 stopinj. Njuna priljubljenost je strmo padla, na prihajajoče volitvah pa nameravata nastopiti na listah skupaj z drugimi strankami. SNS se je v parlament prebila na valovih strahu pred begunci, pred katerimi je v svoji volilni kampanji najbolj svarila SLS, ki pa ji – kljub radikalizaciji svojih stališč do begunske politike – ni uspelo izstopiti iz sence SDS. Tokrat bo poskusila na skupni listi Povežimo Slovenijo, ki jo poleg Kanglerjeve Nove SLS in Čuševih Zelenih tvori še stranka Konkretno, kakor se po odhodu dela poslancev in združitvijo s stranko predsednika državnega sveta Alojza Kovšce, stranko GAS, imenuje nekdanja SMC. Svoj lonček so h gibanju pristavili tudi Novi socialdemokrati, ki jih vodi krščanski socialist Andrej Magajna.
Trije poslanci, ki so izstopili iz SMC, bodo nadaljevali v drugih strankah. Težko pa bodo politične točke zastavili na odmiku od Janševe vlade, saj je ta prišel precej pozno in tako rekoč v skrajni sili. Tako je nekdanji podpredsednik stranke in predsednik Državnega zbora, Igor Zorčič, ustanovil stranko Liberalni demokrati, ki jo zaenkrat vidi v možni navezi z Golobom, še bolj verjetno z DeSUS, gotovo pa se ne bi branil tudi povezave s Koalicijo ustavnega loka, v kateri zasilno skupaj bivajo stranke nekdanje, manjšinske vlade Marjana Šarca. Če bi ga ti zaradi dosedanje podpore sedanji vladi sploh hoteli v svoje vrste.
Ko je že izgledalo, da se bosta na volitvah pomerila dva lepo zaokrožena politična bloka in med njima nekaj manjših strank, se je na političnem prizorišču ponovno pojavil nekdanji podpredsednik Pozitivne Slovenije, Robert Golob, ki so ga pred kratkim odstavili z vrha državnega podjetja Gen-I. S svojimi nastopi je v javnosti vzbudil močne simpatije, kot pred njim že pravnika Andraž Teršek in Aleksander Čeferin ter žvižgač Ivan Gale. V začetku se je kazala elegantna možnost, da bi KUL izkoristila njegovo popularnost, ga predlagala za mandatarja in tako pokazala, da obstaja močna enotnost v tako imenovanem »antijanšističnem« bloku, ki sicer ne kaže presežne energije pri zarisovanju vizije, ki ne bi temeljila na vrnitvi k vsem starim konceptom, ki jih poznamo.
Po dolgotrajnem ugibanju, s katero stranko bi se utegnil podati na volitve, bo po poročanju časnika Delo prevzel vodenje stranke Zelena dejanja, ki jo je pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami ustanovil Jure Leben, nekdanji okoljski minister vlade Mira Cerarja. K sodelovanju je pritegnil tudi nekdanjo vodjo poslanske skupine SMC Janjo Sluga in poslanca Jurija Lepa, ki je zapustil vrste DeSUS.
Vendar se tudi Robert Golob ni znal jasno opredeliti glede svoje usmerjenosti na levo ali desno in bo tako plaval v bazenu polnem sredinskih strank, ki same sebe predstavljajo kot »alternativo vsemu slabemu«. Kljub temu da gre za na hitro ustanovljene stranke brez zvestega članstva in podpornikov. Proti sredini se želi po besedah predsednika stranke Mateja Tonina premakniti tudi Nova Slovenija. Ob tem skuša s svojo retoriko Levico potisniti nekam na skrajni levi rob.
Ob napovedanem referendumu Levice, s katerim je želela ustaviti Zakon o dohodnini, se je okrepila besedna zveza minimalna plača oziroma dvig minimalne plače. Levica in SD sta pred kratkim predlagala dodatno zvišanje minimalne plače v skladu z rastjo življenjskih stroškov, kar je Odbor za delo, družino in socialne zadeve zavrnil. Vlada si po drugi strani dvig neto plače predstavlja z uveljavitvijo predlaganega Zakona o dohodnini, ki v resnici razbremenjuje predvsem najbogatejše, ne odgovarja pa na dvig cen krompirja za 25 odstotkov.
Upanje na prevetritev političnega prostora ponuja tudi morebitna večja udeležba na volitvah, kar je že nakazal referendum za pitno vodo, na katerem je bila z rekordno udeležbo zavrnjena politika sedanje vlade. Ne gre prezreti, da trenutna oblast močno spreminja medijsko krajino v svojo korist, kar je najbolj očitno pri njenem lomastenju po javnem medijskem servisu, kjer je novinarka Mojca Šetinc Pašek v zadnjem Utripu izrekla pogumno priznanje, da je »javna RTV pred dokončnim prevzetjem s strani vladajoče politike, ki javni medij enoumno dojema kot svoj postrežni plen.«
In tu je še pandemija, ki je vlade vseh držav sicer postavila pred odgovornost za javno zdravje, obenem pa jim dala možnost, da potegnejo mnoge nedemokratične, avtoritarne poteze.
