HeadlineAktualnoSlovenijaGospodarstvoPišemo

Matej Jemec, sindikalist

»Ne verjamem tistim, ki trdijo, da v njihovi organizaciji, sploh če gre za velik sistem, ni nepravilnosti.«

Matej Jemec je bivši sekretar gorenjske območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. ZSSS mu je zaradi poslovnih razlogov odpovedala delovno razmerje in kot razlog navedla odgovornost za slabo finančno stanje in upad članarine. Jemec velja za izjemno aktivnega sindikalista, ki resno jemlje sindikalni boj, zato je njegova odpoved razburkala javnost. Po izobrazbi je pravnik, pred leti je prenehal z resnim igranjem nogometa, kot pogodbeni vojaški rezervist pa se je pripravljen boriti tudi za domovino.

 

Kako ste postali sindikalist?

Sindikalist sem postal leta 2014, ko me je na območju ZSSS Gorenjske zaposlila takratna sekretarka območja, Romana Oman. Po slabih sedmih letih dela kot sindikalist sem uvidel, da so sindikati zelo pomembni. Mislim na sindikate, ki dejansko opravljajo svoje poslanstvo. To ne pomeni, da se vse breme dela zvali na predsednika ali izvršni odbor sindikata, ampak da so tudi člani pripravljeni na aktivnosti za zaščito svojih kolegov in sindikalnih pravic. Zgolj takšen sindikat je lahko resnično neodvisen in močan.

Odpovedali so vam delovno razmerje kot sekretarju v gorenjski območni organizaciji ZSSS. Zakaj so se vas »znebili« kot trdite vi in vaši podporniki? Katere konkretne očitke ste prejeli s strani ZSSS?

V vsaki veliki organizaciji so ljudje, ki jim na prvem mestu ni poslanstvo te organizacije. Za mojo odpovedjo stojijo osebe, ki svoje osebne interese postavljajo pred interese sindikalizma. Gre za štiri ljudi, predsednico ZSSS Lidijo Jerkič, generalnega sekretarja ZSSS Boštjana Medika, Franca Verka, predsednika sindikata državnih organov Slovenije (SDOS) in predsednico Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami (SKVNS) Majdo Marolt. Tem ljudem sem se zameril, zato je prišlo do odpovedi delovnega razmerja. Majda Marolt je podpirala mojo odpoved, ker je odkar sem zaposlen, torej od leta 2014, izvajala stalen pritisk, naj se avtonomija sindikalnega območja Gorenjska ukine in naj se ta vključi v območje Ljubljane. V začetku leta 2017 so bile volitve za predsednico SKVNS. Majda Marolt je bila takrat že na čelu tega sindikata. Prikrojiti je hotela pogoje za kandidaturo na način, da bi bila edina kandidatka. Pogoj za kandidaturo je bilo večletno članstvo in pravniška izobrazba. Opozoril sem, da med člani ni ravno veliko pravnikov, še posebej ne takih, ki bi želeli kandidirati za predsednika. Organi SKVNS so nato pogoje za kandidaturo razširili. Konec leta 2017 je Maroltova želela, da preneham podpirati žvižgačico v Komunali Bled. Borila se je proti korupciji, zato sem kot sindikalist čutil dolžnost, da ji v tem boju stojim ob strani. Majda Marolt je aktivno podprla sindikalista, ki je sodeloval z direktorjem Komunale Bled in je nato žvižgačico odpustil. Šla je celo tako daleč, da je sabotirala predlog sindikalnega območja Gorenjska, ko smo predlagali žvižgačico za nagrado ZSSS. Leta 2020 je bila zgodba podobna. Maroltova je podprla sindikalista Boštjana Novaka, ki je napadal žvižgača Blaža Jazbeca in Tomaža Lična. Pravno pomoč jim je finančno pomagal zagotoviti Ivan Gale preko Centra za zaščito žvižgačev. Majda Marolt žvižgačema iz Jesenic ni zagotovila niti pravne oziroma odvetniške pomoči, čeprav je šlo za člana in jima ta pripada. 

Spor s Francem Verkom je nastal junija 2020, ko je bila, na njegovo pobudo in lobiranje, odpuščena sekretarka Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS) Ana Jakopič. Odpuščena je bila zato, ker ni strogo upoštevala njegovih ukazov. Pomagala je sindikalistom na terenu, ki so se borili proti nepravilnostim znotraj svojih organizacij. Jaz sem se mu zameril, ker sem v medijih komentiral njeno odpoved. Iskreno sem povedal, da je gre za nedopustno odpoved ene najboljših sindikalistk. Pomagal sem spisati peticijo v njeno podporo in jo širiti. V bistvu sem imel še najboljši odnos z Boštjanom Medikom, ki me je na koncu odpustil. Odločno sem ga podprl, ko je kandidiral za sekretarja Sindikata delavcev prometa in zvez (SDPZ). Takrat so ga namreč poskušali s prikrojevanjem pravnih pravil izločiti iz postopka kandidature. Po trdem boju nam je uspelo in lahko je kandidiral. Med tistimi, ki smo se najbolj izpostavili v tem prizadevanju in se s tem zamerili mnogim na vrhu ZSSS, sem bil ravno jaz. Imam občutek, da je Boštjan Medik izvršilec, ki deluje po navodilih zgoraj naštetih.

Ste se zamerili tudi predsednici ZSSS-ja Lidiji Jerkič?

Lidiji Jerkič sem se zameril že na začetku, ko je v svojo ožjo ekipo izvršnih sekretarjev med drugim izbrala Nino Štrajhar. Ta naj bi vodila finance ZSSS, kljub temu da so nanjo leteli očitki finančnih mahinacij v času, ko je bila v vodstvu zahodne regije – območje Ljubljane, Primorske, Dolenjske in Bele Krajine. Med drugimi sem tudi jaz glasno protestiral proti njenemu imenovanju. Izgledalo je, da nam bo uspelo in Nina Štrajhar ne bo izvoljena, zato je Lidija svoj mandat vezala na izvolitev svoje ožje ekipe. Tako je gospa Štrajhar prevzela vodenje financ ZSSS.

Nadaljevalo se je spomladi leta 2020, ko je odpustila delavko, mlado mamico, ki je delala na projektih in izobraževanju. Razlog za odpoved naj bi bil padec dohodka iz članarin zaradi epidemije. Zaman sem pozival, naj se ohrani zaposlitev vsaj do izteka ukrepov države za pomoč organizacijam, ki so utrpele velike izgube. Preden ji je poteklo delovno razmerje, je delavka doživela spontani splav. Lidija Jerkič sicer ni vedela, da je delavka noseča, ko je ta prejela odpoved. Je pa za to izvedela preden je delavki poteklo delovno razmerje. Kljub temu je ni obdržala v službi, čeprav je takrat država subvencionirala večino plače, če je bil delavec na čakanju in je podjetje ali organizacija utrpela večjo finančno izgubo. Kasneje se je sicer izkazalo, da ZSSS ne bi bila upravičena do pomoči države, toda aprila in maja tega Jerkičeva še ni vedela.

Zamera je nastala tudi takrat, ko sem se postavil v bran Gibanju za dostojno delo in socialno družbo. Gre za nevladno organizacijo, ki se bori proti prekarnemu delu, torej gre za boj, ki si ga deli z ZSSS, zato je v času predsedovanja Dušana Semoliča to gibanje v stavbi ZSSS dobilo prostore, za katere je plačevalo zelo ugodno najemnino. Lidija Jerkič se je skupaj z nekaj posamezniki iz vodstva ZSSS, med drugim Nino Štrajher, odločila, da se najemnina trikratno zviša. Tega neprofitna organizacija, za katero večinoma delajo prostovoljci, seveda finančno ni zmogla. Da bi ustavili to nerazumno potezo sem, skupaj še z nekaterimi iz ZSSS, stopil v bran Gibanju za dostojno delo in prosil Lidijo, da se ohrani višino zdajšnje najemnine. Na žalost je naša prošnja naletela na gluha ušesa.

Izjava in pojasnilo Lidije Jerkič

Za izjavo in pojasnitev smo prosili Lidijo Jerkič, predsednico ZSSS, ta nam je povedala, da Jemec ni bil zaposlen v ZSSS, ki jo vodi, zato mu ni ona dala odpovedi. Njegov delodajalec je bila Območna organizacija za Gorenjsko, ki je samostojna pravna oseba. O odpovedi zato ni hotela dati nobenih informacij, ker je z njo le posredno seznanjena. Povedala je, da spor teče pred sodiščem in da še ni končan, zato ne želi dajati nikakršnih dodatnih komentarjev. O upravičenosti ali neupravičenosti bo razsodilo sodišče, vse ostalo je lahko zgolj osebno postavljanje na eno ali drugo stran, česar pa je bilo do sedaj preveč, je odgovorila na vprašanje, kakšno podporo ima Jemec znotraj ZSSS. Boštjan Medik se na prošnjo za komentar ni odzval.

Kako to, da je v delovanju ZSSS toliko nepravilnosti, nepotizma, šikaniranja in podobno?

V svojem življenju sem od blizu spoznal precej velikih sistemov, od Univerze v Ljubljani pa do Slovenske vojske. Povsod so številni posamezniki, ki res predano sledijo poslanstvu teh institucij. Na žalost je tudi veliko ljudi, ki strežejo svojim interesom, ki so velikokrat v nasprotju z interesi teh organizacij. Enako je bilo na ZSSS. Rad bi poudaril, da ne verjamem tistim, ki trdijo, da v njihovi organizaciji, sploh če gre za velik sistem, ni nepravilnosti.

Kot rečeno, priča sem bil mnogim nepravilnostim in si nakopal precej sovražnikov v vodstvu ZSSS. Dokler je bil na čelu ZSSS Dušan Semolič in ljudje, ki so podpirali opozarjanje na nepravilnosti, sem bil deležen razumevanja in zaščite. To se je radikalno spremenilo leta 2017, ko je na čelo ZSSS prišla Lidija Jerkič. Od tedaj ni bilo več veliko posluha za kritiko. S strani vodstva ni bilo več klicanja h odgovornosti tistih, ki so zagrešili nepravilnosti. V času Dušana Semoliča in generalnega sekretarja Milana Utroše so ljudje v vodstvu sindikatov dejavnosti, teh je v ZSSS združenih 22, vedeli, da bodo v primeru »nesindikalnega ravnanja« imeli težave z vodstvom. Z Jerkičevo na čelu so dobili ti močno zaveznico, ta je sodelovala pri napadih na sindikaliste, ki so zasedali manj pomembne položaje in so, tako kot jaz, opozarjali na resne nepravilnosti v sindikatih.

Kljub temu bi rad poudaril, da je ZSSS bila in je še vedno organizacija, ki je od osamosvojitve do danes za delavske in socialne pravice v Sloveniji naredila največ. Še zmeraj je tam mnogo odličnih sindikalistov, ki so med najboljšimi pri nas. Drži pa, da je stanje kritično, če so sindikalisti tarča napadov vodstva. Očitno želijo, da so sindikalisti kritični le navzven, ko gre za dogajanje znotraj organizacije pa naj molčijo. Še en dokaz, da je stanje na ZSSS kritično, je odpoved Ani Jakopič, ki je nedvomno ena najboljših sindikalistk v Sloveniji. Ni naključje, da je po odhodu generalnega sekretarja Milana Utroše zvezo zapustil Goran Lukić. Poleg njiju sta odšli še dve odlični mladi sindikalistki, Staša Pernat in Katja Gorišek. Tudi preostali odlični sindikalisti znotraj ZSSS imajo hude težave, ker so se na mojo prošnjo, ko sem dobil odpoved, postavili na mojo stran.

Kako komentirate izjavo zastopnika območne organizacije ZSSS-ja Gorenjska Boštjana Medika, da so zaznali precejšen padec članarine, ki je osnovni vir financiranja območnih organizacij, kar naj bi bil glavni razlog za nezadovoljstvo z vašim delovanjem? So torej v odpovedi navedeni poslovni razloge? Kateri?

Drži, uraden razlog za mojo odpoved je občuten upad članarin in zato pravijo, da me je potrebno odpustiti. Do upada je dejansko prišlo. Boštjan Medik pa je pozabil povedati, da je do upada prišlo potem, ko je bil leta 2020, mimo volje članstva, postavljen za vodjo Območja Gorenjske ZSSS. Takrat nam je namreč prenehala plačevati članarino Majda Marolt, ki je bila z mano v sporu. Pred tem mi je grozila z prenehanjem plačevanja, a je članarino še vplačevala. Rekel sem ji, da bom, če preneha s plačevanjem, njene nečednosti – torej šikaniranje žvižgačev in podpiranje sindikalistov, ki podpirajo direktorje, predvsem pa zaposlitev njenega sina namesto tajnice, ki jo je prisilila k odstopu – posredoval medijem. Ko je postal moj šef Boštjan Medik, se je opogumila in že naslednji mesec nismo prejeli 850 evrov, ki jih vplačuje SKVNS. Nadalje se je – kljub obljubi, da do tega ne bo prišlo – proračunu Območja Gorenjske ZSSS začelo odtegovati okoli 400 evrov za Medikovo plačo. Pred njim je bila vodja območja Ana Jakopič, ki za svoje delo ni dobila plačila, saj sem jaz neuradno opravljal večino dela vodje. Tudi zaradi epidemije covid-19 je članarina upadla za okoli 200 evrov. Njegov očitek, da je na Območju Gorenjske ZSSS okoli 1500 evrov primanjkljaja na mesečni ravni, okvirno drži. Boštjan Medik pa je prav tako »pozabil« povedati, da sva mu s kolegico Mirelo Žnidarec ponudila sanacijo primanjkljaja v višini 1500 evrov. Našel sem namreč nove prostore, kjer bi z najemnino in stroški prihranili okoli 300 evrov, znižal sem si tudi plačo za 10 odstotkov, kar znese okoli 300 evrov prihranka in Medik je pristal, da se njegovi stroški zmanjšajo za polovico, s čimer bi prihranili dodatnih 200 evrov. 300 evrov na mesec bi prihranili še s tem, ker moram kot rezervist v slovenski vojski na letni ravni opraviti en mesec in teden vojaškega usposabljanja in službe. S tem smo primanjkljaj zmanjšali na 400 evrov. Preostali primanjkljaj bi z Mirelo odpravila tako, da bi si jaz znižal plačo še za 10, ona pa za 20 odstotkov. Torej smo Boštjanu Mediku ponudili rešitev. Dejstvo, da je ni hotel sprejeti, pa kaže, da pravi razlog za mojo odpoved tiči drugje.

Kaj je torej pravo ozadje vaše odpovedi? So vas res odpustili, ker ste bili za nekatere v ZSSS preveč bojeviti v svojih prizadevanjih?

Pravo ozadje moje odpovedi sem že pojasnil. Zameril sem se Lidiji Jerkič, Francu Verku in Majdi Marolt. Boštjan Medik pa je bil predvsem izvršitelj, ki je to vlogo – kljub najinemu prijateljstvu – brez večjih zadržkov odigral. Ne bi rekel, da so me odpustili, ker sem bil preveč bojevit, ampak zato, ker nočejo težav z nekom, ki si drzne jasno in glasno povedati, ko delujejo v nasprotju s poslanstvom sindikalizma.

Vodstvo ZSSS-ja ob tem vztraja, da je odpoved zakonita, in pravi, da ni nobene možnosti, da bi jo preklicali? Boste poskušali po pravni poti povrniti zaposlitev? Vas zakonodaja vsaj formalno ščiti kot sindikalista?

Ko sem prejel odpoved, sem poskušal s pogovori, imel sem podporo sindikatov dejavnosti na ZSSS in želel sem razčistiti »primer«. Na žalost Boštjan Medik ni imel posluha, Lidija Jerkič pa se sploh ni želela sestati z nami, češ da gre za pristojnost Medika. Nisem imel druge možnosti, kot da vložim tožbo zaradi nezakonite odpovedi. Predvidevam, da bo postopek na prvi stopnji zaključen septembra 2022, ko bo kot priča nastopila Lidija Jerkič. Zakonodaja me ne ščiti, saj v okviru območne organizacije ZSSS nisem imel statusa sindikalnega zaupnika ali člana sveta delavcev. Samo ti delavski predstavniki imajo zaščito pred odpovedjo zaradi poslovnih razlogov.

Podporo so vam izrekli mnogi sindikati, Svobodni sindikat Slovenije, Sindikat Glosa, Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije … Slednji so ob tem odpoved označili za nezakonito in opozorili na strukture v ZSSS-ju, ki načrtno zavirajo in onemogočajo sindikalni aktivizem. Lahko to izjavo pojasnite?

Ko gre za aktivni sindikalizem, moram poudariti, da sem bil eden od tistih, ki je spomladi 2020, ko je vlada začela sprejemati »protikoronske pakete«, vredne več 100 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, opozarjal, da moramo ukrepati. Jasno je bilo, da nas vlada ne jemlje resno, ko gre za zahteve po zaščiti delavcev in opozoril, da pomoč ne smejo dobiti podjetja, ki ne izpolnjujejo določenih pogojev. Dokaz, da smo imeli prav, vidimo danes, ko veliko podjetij, ki so takrat dobile pomoč, izkazuje milijonske dobičke. Ne obstaja mehanizem, ki bi jih prisilili, da to pomoč vrnejo. Torej se je davkoplačevalski denar pretočil v privatne žepe. Mnogo teh podjetij je takoj po krizi, ko so izčrpale finančno pomoč, prenehalo poslovati v Sloveniji in se preselilo v tujino. Lidija Jerkič je jasno povedala, da temu nasprotuje, a razen nekaj novinarskih konferenc in pisem vladi in medijem ni bilo storjeno nič drugega. ZSSS pod vodstvom Lidije Jerkič ni krenil v odločen sindikalni boj, pa bi moral. Mnoga privatna podjetja so namreč med epidemiološko krizo kovala dobiček iz javnega denarja, položaj delavcev pa se ni bistveno izboljšal. Dolg, ki je nastal kot posledica številnih »PKP paketov«, bodo na koncu plačevali delavci in ne ta podjetja.

Simon Smole

Back to top button