Policija, vojska, statistični urad, finančna uprava, energetika (in še bi lahko naštevali) so v času od nastopa tretje Janševe vlade podvrženi vodstvu politično nastavljenih funkcionarjev. Podobno je v kulturi, kjer se je prekomerno politično kadrovanje pričelo še pod prejšnjo vlado, v kateri je Ministrstvo za kulturo vodila stranka SD. V ožjem krogu simpatizerjev največje vladne stranke se morda zdi, da vse poteka kot po maslu, a nekatere institucije zaradi tega izgubljajo ugled tako doma kot v mednarodnem merilu. Kaj se je spremenilo?
Galerije in muzeji svoje projekte in razstave večinoma pripravljajo več let vnaprej, tako da pomanjkanje strokovnega znanja, povezav in vodstvenih izkušenj novih kadrov zaenkrat verjetno še ni prišlo povsem v pravo luč. Vse našteto so novim direktorjem namreč očitali že ob nastopu funkcije. Večinoma je šlo za primere, ko je minister za kulturo Vasko Simoniti nova imena nastavljal mimo mnenja programskih in nadzornih svetov javnih zavodov. Danes marsikje odzvanja, da se novi direktorji mešajo v besedila avtorjev razstav, nadlegujejo podrejene, stroko pa ignorirajo in ravnajo po lastnih merilih, ki spodbijajo kvaliteto in sloves, ki so si ju institucije zgradile skozi leta. Ali še huje: v zameno za dobro plačo ne delajo ničesar.
Med prvimi je bila kot nastavljena s strani politike v medijih omenjena Barbara Juršič, direktorica Tehniškega muzeja Slovenije. Očitali so ji, da ima premalo strokovnih izkušenj in da kot prevajalka ni primerna za ta vodstveni položaj. Prejšnji minister za kulturo, Zoran Poznič iz stranke SD jo je namreč imenoval mimo mnenja sveta zavoda, ki je dal pozitivno mnenje samo prejšnji direktorici Nataliji Polenec. Pri tem krivde Juršič ni opralo dejstvo, da je njen tast čisto slučajno Franc Lobnik, nekdanji kandidat SD za ministra za okolje.
Direktorica je sicer s svojim dosedanjim delom zadovoljna in nanj ponosna. V tem dobrem letu je med dosežki izpostavila to, da je v okviru slovenskega načrta za okrevanje in odpornost načrtovana prenova muzeja v Bistri, kupilo pa se je še bližnji Koblerjev mlin.
Novo vodstvo je dobil tudi Muzej novejše zgodovine. Kajo Širok so zamenjali z Jožetom Dežmanom – človekom, ki je Zvezo borcev javno preimenoval v »zvezo norcev«. S človekom, ki je novembra letos verjel, da ga hočejo cenzurirati, ko ga je skupnost muzejev Slovenije pozvala, da naj se do prejšnje direktorice obnaša bolj vljudno. Po njegovem naj bi z javnimi pismi, ki so jih objavili nekateri mediji, želel z njo vzpostaviti dialog. V enem od pisem je Širok pozval k odstopu s funkcije predsednico slovenskega ICOM-a, mednarodnega muzejskega sveta. Do danes mu ni odgovorila. O novih vsebinskih dosežkih muzeja v zadnjem času nismo dosti izvedeli. Je pa simpatizer SDS, ki je v času druge Janševe vlade leta 2012 vodil Arhiv Republike Slovenije, uspel dobiti sredstva za delno obnovo in za saniranje odvodnjavanja.
Še en muzej z novim vodstvom je lani ob tem času postal Narodni muzej Slovenije. Barbaro Ravnik, arheologinjo s tridesetletnimi izkušnjami, je Simoniti mimo mnenja stroke zamenjal s Pavlom Carjem. Človekom brez izkušenj, ki je povrh vsega zbiralec, za katere Etični kodeks Mednarodnega muzejskega sveta določa, da je etično sporno, če so hkrati direktorji in uslužbenci muzejev. Njegov glavni dosežek naj bi bil ta, da je »Narodni muzej Slovenije začel izvajati svoj največji projekt in glavno vodilo petletnega strateškega plana – postavitev razstave o zgodovini Slovencev.« Iz naslova razstave veje populistični domoljubni duh za katerega glede na usmeritev vlade težko verjamemo, da ne bo smrdel po hkratnem ubijanju zgodovine vsega ostalega ali revizionizmu.
Med opaznejšimi menjavami je v zadnjih mesecih še menjava direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevža Čelika, ki je nedavno postal eden od kustosov za Evropsko prestolnico kulture v romunskem kraju Temišvar. Čelika so izbrali na podlagi presoje strokovne komisije, ker je MAO pod njim postal »ena najpomembnejših prostorskih institucij v Evropi.« Medtem na njegovem prejšnjem mestu sedi Bogo Zupančič, nekdanji kustos v omenjenem muzeju, ki je na mesto prav tako prišel mimo mnenja programskega in nadzornega sveta in strokovne javnosti. Kot največji uspeh mandata je novi direktor navedel novo programsko zasnovo, ki se bo šele zgodila in »bo rezultirala v reprezentativni stalni postaviti ob koncu mandata.« Zgodba iz tega muzeja je tako še ena od pripovedi o begu možganov v tujino. Pri čemer situacije ne izboljšuje trditev portala 24ur, da naj bi Zupančič na to mesto pravzaprav prišel po izbiri Mitje Čandra, med drugim vladnega kandidata za člana programskega sveta RTV, ki jih imenuje državni zbor in tesnega sodelavcev vsakokratnih oblastnikov.
Zadnja od danes naštetih institucij naj bo Moderna galerija, ki nam na naša vprašanja do zaključka redakcije žal ni odgovorila. Tam ne le, da so namesto dolgoletne direktorice Zdenke Badovinac mimo mnenj obeh svetov in stroke nastavili literarnega zgodovinarja Aleša Vaupotiča, ampak je slednji ob imenovanju ustanovil še novo delovno mesto. Za pomoč na strokovnem področju je zaposlil Roberta Simoniška. To delovno mesto prej ni obstajalo, ker so si pretekli direktorji omislili pomočnike za druga področja.
Vaupotič je na mesto prišel po več zaporednih spodletelih razpisih, po tem, ko so na ministrstvu spremenili del ustanovnega akta muzeja, ki opredeljuje zahtevane kompetence direktorja. Odzivov na to, ali bo tudi Moderna galerija dobila kakšna sredstva za obnovo, žal nimamo. Glede na skorajšnje uničenje razstave del Pabla Picassa med veliko poplavo v začetku oktobra bi to skoraj pričakovali.
V javnosti pa se že postavlja vprašanje v kaj Moderna galerija trenutno vlaga svoje finance, če obnove še ni na obzorju? V novega oblikovalca, ki naj bi zamenjal legendarni kolektiv Irwin? V povišanje razstavnin bojda ne, te ostajajo enake in v povprečju precej nižje od cene novega enodnevnega nekajurnega simpozija z naslovom Interpretativni vidiki v sodobni umetnosti 1991-2021, za katerega so skupaj z zbornikom plačali 24.500 evrov. Ponovno smo lahko priča naključju, da je zbornik izdala revija Likovne besede, katerih član uredništva je direktor Vaupotič. Njegova partnerka Narvika Bavcon pa je slučajno še odgovorna urednica te revije.
Slednji je le en od omenjenih primerov, ki kaže na morebitne posledice političnega kadrovanja. V kulturi še kako potrebne finance se lahko namesto nazaj v kulturo začnejo zlivati v žepe zasebnikov, ki so blizu oblasti. Naj bo to v kulturi, energetiki, policiji ali na ministrstvih.
