Ljudje morajo biti v središču
Pretekli referendum o sprejetju občinskega prostorskega načrta (OPN), ki je bil s plebiscitarno večino zavrnjen, ni le pokazal na moč civilnih iniciativ kot takih in pomena neposrednega odločanja, ampak je pokazal tudi na posameznike, ki jim je mar za družbo, na posameznike, čigar interes je splošen in zadeva širši krog ljudi. Izpostavil je ljudi, ki so se angažirali za to, da bi bilo boljše drugim, in ki jim je pojem individualnosti tuj. Eden takih posameznikov je bil tudi Izolan Nicolo Cvetkovič.
Zakaj ste se odločili postati družbeno aktivni prav na referendumu o sprejetju OPNja?
Referendum je eden od načinov neposrednega odločanja prebivalcev o tem, kar se dogaja v njihovem mestu, zato je ključnega pomena v demokratični družbi. V Gibanju za Izolo, ki je bilo osnovni promotor referenduma o novem OPN-ju, sem se od samega začetka zelo dobro počutil. Prepoznal sem iskrene ljudi, ki nimajo svojih skritih interesov, ampak ljubezen in odgovornost do svojega mesta. Z veseljem sem se jim pridružil in se takoj lotil dela. Kot mlad Izolan ne bom ostal pasiven, ampak razmišljam, da bi se aktivno vključil v lokalno politiko, sploh po izkušnji z referendumom. Ljudje morajo biti v središču vsega, konec koncev politike volimo za to, da bi zastopali interese volivcev, ne pa svoje lastne. S to prakso je treba prekiniti. Prav v tem je čar Civilne iniciative Gibanje za Izolo in civilnih iniciativ nasploh. So neideološke, niso vezane na strankarski program, ampak dejansko in neposredno zastopajo interese občanov. Ne le ozke skupine občanov ampak širše. Ljudje lahko še kako nekaj konkretnega in dobrega naredimo za svoje mesto samo, če se povežemo in dobro organiziramo. Referendum v Izoli je lep primer.
Zakaj je bil po vašem OPN na referendumu zavrnjen s tako večino?
OPN je strateški in zelo pomemben dokument, ki ne nastaja vsako leto ali vsak mandat. Zato mora biti takšen dokument dobro zastavljen, prinašati mora rešitve za najširši krog ljudi. Ljudje, ki takšen dokument pripravljajo, morajo imeti zaupanje ljudi in široko podporo občanov, ki jo pač pridobiš z dejanji. Menim, da smo bili v Izoli, zlasti v tekočem mandatu, občani negativno presenečeni ne samo z nedogajanjem v občini, ampak tudi z raznimi aferami, ki potresajo občinsko vodstvo, katere smo videli v medijih. Gre za dejanja, ki nam ne morejo biti v ponos. Če imamo to v vidu, je popolnoma jasno, zakaj so občani na referendumu zavrnili sprejetje OPN-ja, enostavno sedanji lokalni oblasti ne zaupajo več. Glede na vse to je razumljivo tudi, da OPN ni šel skozi. V Izoli se je zdela borba proti OPNju borba političnih veljakov proti navadnemu ljudstvu.
Za zavrnitev je bilo torej krivo nizko zaupanje javnosti v odločitve lokalne oblasti. Kaj pa je bilo v samem OPN-ju po vašem sporno?
Predvsem je nujno, da je OPN po meri občanov, ki tukaj živimo. Stanovanja, namenjena mladim družinam, so ključna za to, da se ljudi zadrži v svojem mestu. Prej kot pozidave z luksuznimi stanovanji, ki si jih domačini seveda ne moremo privoščiti. OPN mora predvideti prostor za domačine. Tako recimo ni potrebe, da se zgradi nov hotel v sklopu Marine, saj turisti, ki prihajajo z ladjami, v teh ladjah tudi spijo. Za samo mesto pa ne prinašajo dodane vrednosti. Turisti ne bodo našega mesta obiskali zaradi novega hotela, ampak jim je treba ponuditi zanimivo vsebino.
Zavrnitev OPN-ja s strani občanov je jasen signal, da nekaj ni v redu.
Področje Arga v Izoli se lahko recimo spremeni v območje, kjer bi deloval mladinski center, prostor za prireditve in umetnike in seveda tudi središče velikih dogodkov. V Izoli je precej zelo velikih neizkoriščenih prostorov na lepih lokacijah v mestu govorimo o prostorih nekdanjih tovarn. Zdi se mi nesmiselno, da ti prostori ostanejo skozi leta prazni, ampak se jih lahko uporabi in lahko Izoli prinesejo tudi prihodke.
Eden od problemov občine je pomanjkanje delovnih mest, kar povzroča dnevne migracije v okoliška mesta in celo dlje. Včasih je bilo v Izoli kar nekaj večjih tovarn, ki pa so svoja vrata zapirala kot po tekočem traku, s čemer so se izgubljala tudi delovna mesta. Kakšen je vaš pogled na omenjeno problematiko?
Cilj občine, pa ne samo naše, ampak na sploh, bi moral biti ta, da domačini ostanemo in delujemo v svoji občini. Zato je pomembno, da se primerna delovna mesta ustvarjajo v lastni občini, ne pa da hodimo delat, recimo v Ljubljano. Ljudje, ki najdejo službo v Ljubljani, tam kupijo tudi stanovanje in tam ostanejo. Posledično Izola postaja vikendaško naselje. Nekoč so bila v Izoli velika podjetja, ki so zaposlovala ogromno število ljudi. Vsa ta podjetja so na žalost Izolo zapustila in tako domačine prepustila novim, težkim izzivom. A mislim, da si tega Izolani domačini ne zaslužimo. Čeprav se je ekonomsko stanje kot drugod po svetu, tudi pri nas poslabšalo, ne smemo pozabiti, da še vedno sodimo k razvitim zahodnoevropskim državam. Želim povedati, da obdobje kapitalizma v tako malem in turističnem mestu, kot je Izola, ne sme puščati tako drastičnih posledic v smislu zaprtja velikih industrijskih tovarn. Čas je za nov razvoj. Občinska samouprava mora, sploh pa v ekonomsko manj ugodnih obdobjih, biti bližje navadnemu človeku, to se od nje mora pričakovati. V Izoli potrebujemo nove investicije oziroma delovna mesta. Menim, da se je predolgo čakalo na tem področju.
Ko govorim o delovnih mestih, se ne sme dajati prednosti samo delovnim mestom z visoko dodano vrednostjo, tako bodo svoj prostor našli vsi. To je način, da se politika oziroma socialna politika usmeri na navadnega človeka, potreba po tem pa je v Izoli bolj izražena kot prej.
Pa vendar za odločitev ljudi, da se iz mesta izselijo, ni krivo samo pomanjkanje delovnih mest, ampak tudi težko dostopne nepremičnine.
Mnenja sem, da OPN, če sva že govorila o njem, med drugim, tudi tega ni smatral kot prioriteto, čeprav bi bilo logično, da bi to bilo v ospredju. Živimo v kraju, kjer so najemnine nepremičnin med najvišjimi v Sloveniji. Mlad par si s povprečnimi prihodki ne more privoščiti najemniškega stanovanja. Ne potrebujemo nujno neprofitnih stanovanj, potrebujemo stanovanja za normalno ceno, da si jih lahko mlajši ljudje normalno privoščimo. Tako bomo mlade ljudi spodbudili na njihovi razvojni poti. Čeprav so draga stanovanja širši problem, torej tudi na državni ravni, bi lahko tudi občina veliko več naredila na tem področju. Diplomiral sem na fakulteti političnih ved v Beogradu, na oddelku za socialno delo in socialno politiko. Z namenom, da svoje znanje prelijem v prakso, sem se odločil, da se angažiram na tem področju. Vse, o čemer govorim, spada pod socialno politiko, področje, na katerem se počutim kompetentnega.
Dotakniva se še turizma. Zdi se, da v občini, ki je nekoč gostila velike festivale, kot je bil Eurofest, prevladuje nekakšen turizem za upokojence. Menite, da je to strategija, ki bi jo občina morala nadaljevati ali bi morali na tem področju kaj spremeniti? Bi lahko bila boljša turistična strategija nenazadnje rešitev za dodatna delovna mesta?
Absolutno. Izola ima turistični potencial in kot taka bi se morala bolj usmeriti na privabljanje turistov. Mesto je nekoč živelo od velikih festivalov, kot je bil Eurofest. To so bili čudoviti dogodki, na katerih so sodelovali športniki iz vseh držav in različnih kontinentov in so dejansko za razliko od turistov, ki so cel dopust nastanjeni v hotelih, prinašali dodatno vrednost občini. Kot deček sem na Eurofestu tudi sodeloval in imam res krasne spomine. Ne bi si smeli privoščiti, da izgubimo takšen festival. Je pa turistom potrebno ponuditi vsebino, ki jih bo pritegnila. Poglejmo samo, kaj za bližnji Umag pomeni teniški ATP Turnir. Ko smo že pri festivalih, naj omenim še ribiški praznik, med katerim mesto v poletnem času dobesedno oživi. Takšnih dogajanj mora biti čim več. Potrebujemo več takšnih dogodkov, saj dosti pomenijo za promocijo našega mesta in ne smemo dovoliti, da se ponovi primer Eurofest.
V tem kontekstu je nemogoče spregledati še Ambasado Gavioli. Zaradi svojega imena, velike kapacitete in dogodkov je bila prepoznavna tudi v tujini, in s tem tudi mesto. Za turizem je bilo zaprtje Ambasade Gavioli zelo slabo, ker je bil to edini subjekt, ki je privabljal ljudi iz tujine v Izolo predvsem mlajše generacije. Izgubili smo velike prepoznavne dogodke, ki so še kako pomembni za turizem in katerih so se mladi radi udeležili.
Sezone so kratke, strategija našega turizma je 50 plus. Enkrat ko se bo dodalo vsebino, se bo potreba po kapacitetah povečala, podaljšala se bo tudi sezona in ne bo trajala samo tri mesece. Zagospodarska-sejemska dejanja za podjetja v času izven sezonejesenskem, zimskem, spomladanskem času, glede na klimatske podnebne spremembe, bo izvensezonska vsebina še toliko bolj zaželena.
Zelo pomembno je, da se prilagodimo novemu času in izzivom, če želimo biti turistično prepoznavna točka. Hkrati pa to ne sme pomeniti, da izgubimo naš duh tradicionalnega ribiškega mesta. Moral bi se izboljšati marketing, saj Izola zaradi svojega tradicionalno mediteranskega izgleda ni videti nič slabše od drugih priobalnih mest v Istri. Nova strategija turističnega razvoja je tisto, kar po mojem mnenju primanjkuje. Moramo bi biti ustvarjalnejši v privabljanju turistov, to pa smo lahko le z mladimi, ki živijo v duhu sodobnega časa.
Izola je lepo mesto, zato se mora na primeren način promovirati, tako da bodo turisti prisotni skozi celo leto.
Glede na to, da ste sodelovali v Civilni iniciativi, kako ste doživljali angažma mladih?
Ne tako, kot sem upal oziroma pričakoval. Potrebujemo večjo aktivnost in prisotnost mladih ljudi na vseh področjih, zato je treba najti način, da se aktivirajo. Na mladih svet stoji, zato je v interesu družbe, da za mlade poskrbi, saj s tem skrbi za svojo bodočnost. Skrbi me energija, ki je pri mladih ni zaznati, je pa res, da je niti niso imeli možnosti kako pokazati. Mlada energija se je izgubila. Brez nje pa težko gledamo v prihodnost. Potrebne so mlade sile, mladi levi, ki se bodo borili.
