HeadlineAktualnoKulturaPišemo

Kriza slovenskega filma

Ko slišimo, da je slovenski film »slab« ali »negledljiv«, imejmo v mislih pogoje, v katerih nastaja. Velikokrat je financiran iz javnih sredstev, ker na trgu zaradi njegove majhnosti žal ne more preživeti. Za razdelitev sredstev skrbi Slovenski filmski center, ki s strani Ministrstva za kulturo letno prejme sredstva za svoje zaposlene, razpise, Festival slovenskega filma in še kaj. Letos naj bi se ta številka gibala okoli 8.500.000 evrov, od česar naj bi 2.800.000 evrov namenili igranim filmom in realizaciji celovečernih prvencev ter 120.000 evrov za projekte realizacije igranih avdiovizualnih projektov.

 

Lani je SFC dodelil sredstva štirim celovečercem in enemu kratkemu filmu. Najvišji znesek za celovečerni film je bil 510.000 evrov, najnižji pa 360.000 evrov. Povprečen znesek financiranja slovenskega celovečerca znaša 450.000 evrov.

V primerjavi z obrtniki s področja servisiranja avtomobilov, ki za uro dela zaračunajo okoli 50 evrov, bi morala biti urna postavka filmskih delavcev krepko višja, kot je sedaj. Snemalni dan traja 12 ur in na snemanju dela povprečno nekje okoli 50 ljudi, kar pomeni 30.000 evrov dnevno. V kar niti slučajno niso všteti stroški opreme, poti, različnih najemov, gradnje, zavarovanj in tisoče ostalih nujno potrebnih elementov. Ker je snemanje filma precej dolgotrajen in zapleten postopek, povprečni film potrebuje 30 snemalnih dni, kar potemtakem stane 900.000 evrov samo za podcenjeno plačilo ekipe. Nikar pa ne pozabimo, da je priprava na snemanje filma veliko bolj dolgotrajen in časovno obsežnejši postopek kot samo snemanje, da o postprodukciji zvoka in slike rajši ne razmišljamo, saj je to v spektru financiranja s strani uradnikov očitno popolna neznanka. Dejansko je skorajda neobstoječa še marsikatera druga osnova, kot na primer rahlo obsežnejša ali zahtevnejša scenografija, kostumografija in drugi spremljevalni elementi, ki so popolnoma normalen pojav v produkciji filma. Ko se enkrat nekako vse to čudežno zakrpa, ponavadi na plečih avtorjev in postprodukcije, nastopi čas za marketing filma, ki pa v svetu kapitalizma zahteva enormne stroške, zaradi katerih je usoda slovenskega filma zapečatena in obsojena na dokončni propad. Če smo iskreni, tudi stanje na drugih kulturno-umetniških področjih ni kaj preveč boljše, saj je slovenska kultura že leta ujetnica brezosebnih birokratov, ki predvsem razmišljajo, kako upravičiti in zadovoljiti predpisane normative in direktive po tekočem traku menjajočih se ministrov, ki delujejo po nareku populističnih političnih strank. Med tem pa ljudstvo kulturni presežek realizira v obisku bližnjega fastfooda, pogrošne veselice in pozabi identitete naroda, ki v okviru prvega osnutka proračuna za leto 2023 predvideva odvzem 9 milijonov evrov področju kulture.

Quo Vadis

Preverite tudi
Close
Back to top button