Kratka analiza volitev v Slovenski Istri
30. tiskana izdaja, dne 16.12.2022
Supervolilno leto je za nami. Z izjemo evroposlancev smo v preteklih enajstih mesecih volili vse, kar se voliti da. V enem samem dnevu smo po vzoru Švice določili usodo kar treh zakonov, pred tem izvolili nov parlament, župane in občinske svete ter – prvič v kratki zgodovini Republike Slovenije tudi predsednico. Od vseh naštetih imajo na naš vsakdan še največ vpliva izidi lokalnih volitev, saj se na njih začrta smer razvoja kraja, v katerem živimo, delamo in ustvarjamo.
V Ankaranu nadaljujejo s starim županom in novim občinskim svetom
V Slovenski Istri so se volitve razpletle po pričakovanjih. V Ankaranu je prepričljivo – že v prvem krogu – ponovno slavil edini dosedanji župan najmlajše obalne občine Gregor Strmčnik, ki je kandidiral s podpisi podpore občanov. Izzivalki Maja Prodan Jurič (ter lista Vsi smo Ankaran) in Breda Krašna (Gibanje Svoboda) sta ostali brez drugega kroga. Strmčnikova lista Radi imamo Ankaran ima v občinskem svetu po novem razrezu šest sedežev od trinajstih. Preostalih sedem si delijo Gibanje Svoboda (2) in Vsi smo Ankaran (4) ter predstavnica narodne skupnosti. Za večino v občinskem svetu bo Strmčnik potreboval tudi glasove predstavnikov drugih list. Logika politične matematika pravi, da bi mu sodelovanje z Gibanjem Svoboda poleg večine v občinskem svetu zagotovilo tudi olajšan dostop do Ljubljane kot središča slovenske državne politike.
Bržan je v Kopru že izvedel konstitutivno sejo mestnega sveta
V Kopru je kampanja pred letošnjimi lokalnimi volitvami dejansko potekala cela štiri leta. Po tem, ko je Bržan pred štirimi leti za las premagal Borisa Popovića, slednji s kampanjo za morebiten povratek na občinski tron ni izgubljal časa. Od prvega dne Bržanovega mandata je Popović z nekaj pristaši družbena omrežja zasipal z »dokazi o nesposobnosti novega župana« v obliki luž po deževju in podobnimi nesmisli ter napovedoval, da se bo na občinski prestol vrnil še pred letošnjimi volitvami. V ta namen je poskušal zlorabiti tudi lokalni referendum, na katerem so mu volivke in volivci dali jasno vedeti, da so siti njegovega populizma, tako da so njegov predlog na referendumu prepričljivo zavrnili. Popović je po objavi rezultatov neprepričljivo podcenjeval zdrav razum občank in občanov, ko je izjavil, da so volivci pomotoma napačno glasovali.
Vseeno je Popović nadaljeval s kampanjo na družbenih omrežjih in se vse pogosteje pojavljal v javnosti. Kljub temu mu javnomnenjske raziskave v nobenem trenutku niso napovedovale povratka na Verdijevo, vendar ga to ni oviralo pri glasnih napovedih o skorajšnji zmagi.
Ves ta čas je Aleš Bržan ignoriral Popovićevo agresivno kampanjo in se je bolj kot politiki posvečal realizaciji razvojnih projektov in reševanju nakopičenih težav iz šestnajstih let popovićevanja. To so hitro prepoznali tudi nekdanji Popovićevi zavezniki in kmalu po volitvah je del svetnikov stranke Koper je naš zapustil Popovića in se kot samostojna svetniška skupina pridružil vladajoči Bržanovi koaliciji v mestnem svetu.
Kljub nekaj glasnim posameznikom so v Kopru ljudje hitro ugotovili, da je z Bržanovim županovanjem v Kopru zapihal svež veter, ki občinsko ladjo vodi naprej tudi po volitvah. In to – kar je najpomembneje – brez nenehnih afer, primitivne komunikacije in ustvarjanja konfliktov. Medtem ko je Popović poskušal Bržanu pripisati krivdo za železniško nesrečo, gozdne požare, sušo, večdesetletno degradacijo morske obale in morda kar samo pandemijo, je le-ta urejal pereče probleme občanov in realiziral nove infrastrukturne projekte – uredil obalni pas v Žusterni in ob Semedelski cesti, zagotovil preko tisoč novih parkirnih mest v dveh garažnih hišah, pokril tržnico in avtobusno postajo, pričel z obsežnim projektom zagotavljanja kanalizacije ter uvedel participativni proračun, ki je občankam in občanom zagotovil možnost soodločanja o porabi dela občinskega denarja za razvojne in druge projekte. Bržan je Popovićevo kampanjo večinoma ignoriral in se je v predvolilno promocijo podal šele v zadnjem tednu pred volitvami. To je bilo dovolj, da je v skladu s predvolilnimi napovedmi Popovića prepričljivo porazil in že v prvem krogu osvojil nov mandat. Če so volivci Bržana pred štirimi leti izbrali kot alternativo Popoviću, je aktualni župan tokrat nedvomno osvojil polnopravni mandat za upravljanje in vodenje Mestne občine Koper. To kažejo tudi rezultati volitev v mestni svet, v katerem so stranke, ki so kandidirale in podprle Bržana (Lista Aleša Bržana, Gibanje Svoboda, Oljka), osvojile skupno 16 mandatov (LAB 9, Svoboda 6, Oljka 1), Popovićev KJN pa 11. V mestnem svetu bosta zastopani še SDS (en mandat), Levica (en mandat), SD (en mandat) in trije predstavniki narodne skupnosti. Težav s sestavljanjem koalicije, če se zanjo odloči, Bržan ne bi smel imeti. Kljub širokoustenju pred volitvami Popovićeva KJN (11 sedežev) nima niti minimalnih realnih možnost za politično trgovino, saj njihovih glasov Bržan za vladanje ne potrebuje. Sodeč po neudeležbi Popovića na sejah mestnega sveta v preteklem mandatu, ne gre pričakovati, da bi se KJN razvil v resno politično gibanje ali konstruktivno opozicijo.
Pridružitev SD, Levice in SDS k Bržanovi predvolilni koaliciji ni izključena, vendar bo več znanega po konstituiranju odborov mestnega sveta.
Zakaj je Popović napadal izvajalce predvolilnih raziskav?
Volitve so zaključene in glede na predvolilno dogajanje je jasno, da bo Koper vodila koalicija Bržanove liste, Svobode in Oljke, Popovićev KJN bo v opoziciji. To ni presenečenje. Novembra lani je agencija Ninamedia opravila meritve javnega mnenja in preverjala, kako bi v Kopru volili, če bi bile volitve takrat. Večina opredeljenih (55 odstotkov) bi takrat volila Bržana. Enako so pokazale tudi poznejše letošnje meritve v avgustu, septembru in novembru pred volitvami. Vse raziskave so kazale, da Popović uživa do 30 odstotkov podpore, Bržan pa 55 odstotkov – kar je Bržanu obetalo zmago v prvem krogu, ki se je pozneje tudi zgodila. Zato rezultat volitev ni predstavljal presenečenja.
Sodeč po odzivih na sam večer razglasitve volilnih izidov so bili v Popovićevem taboru (KJN) nad porazom presenečeni. Zakaj so torej – kljub jasnim napovedim prepričljivega poraza – pričakovali zmago?
Odgovor se tokrat ponuja sam: mediji so objavili Popovićev odziv na rezultate raziskave, ko je za POP TV dejal, da so rezultati neverodostojni in obtožil agencijo Ninamedia, da prireja izide raziskave. Zakaj se je Popović odločil za tako lažno obtožbo, če je vedel, da bodo rezultati volitev pokazali, da so bile napovedi Ninamedie točne?
Najverjetneje ni šlo za napačno oceno izkušenega Popovića, temveč za premišljeno kalkulacijo – veliko njegovih podpornikov se je bilo pripravljenih izpostaviti s kandidaturo v občinski svet na listi KJN le ob zagotovilu, da bodo na volitvah zmagali. Zato je moral Popović do zadnjega dne ustvarjati vtis, da bo nesporni zmagovalec – za potrebe ustvarjanja tega vtisa je moral vse ankete, raziskave in meritve označiti kot lažne in tako ohranjati vtis, da se mu obeta prepričljiva zmaga, morda celo v prvem krogu. Napovedovanje zmage v razmerah, ko se obeta prepričljiv poraz, tokrat ni bilo posledica pretirane samozavesti – kajti Popović je vedel, da bo na volitvah poražen – temveč prepričanja, da je podpornike za sodelovanje na listi KJN motiviral zgolj z obetom zmage na volitvah in plenom, ki naj bi ga v zanj značilni maniri delil, ko zmaga – iz občinske blagajne, seveda. Da bi do zadnjega dne ohranil podpornike v kampanji, je moral ohranjati iluzijo o neizogibni zmagi. To je bilo zanj še toliko težje kot v preteklosti, ko je lahko v ta namen obljubljal in grozil s širokim asortimanom dejanj in županskih pristojnosti, ki si jih je sam še dodatno široko tolmačil.
Da bi zavedel lastne podpornike o obetih zmage, namesto poraza, ki se je vse bolj nezadržno bližal, je očitno ocenil, da bo z blatenjem direktorja agencije, ki je raziskavo opravila, uspel za nekaj dni, kolikor jih je ostalo do volitev, med podpornike vnesti dvom v rezultate raziskav in jih s tem motivirati, da v izgubljenem boju vztrajajo še nekaj dni.
Velik del Popovićevih sokandidatov na listi KJN za mestni svet si je njegove zmage želelo tudi zato, da bodo lahko tudi oni soodločali o razvoju občine in reševanju težav, s katerimi se bo v prihodnje spopadala. Po razglasitvi rezultatov so tudi največji optimisti med njimi najbrž dojeli, da jih Popović ni angažiral za to, da bodo z njim vodili občino, temveč za to, da bodo v občinskem svetu poskušali blokirati ali vsaj upočasniti Bržana in njegovo koalicijo pri realizaciji razvojnega programa občine.
Pred Bržanom in ostalimi zmagovalci je težka naloga – uresničiti morajo predvolilne obljube, ki jih ni bilo malo. Toda Popovića čaka še težja naloga kot zmagovalce – svojim pristašem mora pojasniti, kakšen je njegov dejanski namen političnega delovanja v prihodnjih štirih letih.
V Izoli je slavila Svoboda
Prvi krog županskih volitev je bil v Izoli, drugače kot v Ankaranu ali Kopru, zgolj uvod v drugega – tam pa ni bilo prostora za enega od treh v predvolilnih raziskavah dokaj izenačenih kandidatov. V drugem krogu je prepričljivo – s sedemsto glasovi razlike – slavil Milan Bogatič.
Sedaj že nekdanji župan Danilo Markočič je s ponovno kandidaturo vztrajal tudi po tem, ko je postalo jasno, da njegove vnovične kandidature ne podpira nobena od parlamentarnih ali lokalnih strank, list ali civilnodružbenih gibanj. V ta namen je ustanovil Izolsko županovo listo in se lotil kampanje, v kateri je na veliko obljubljal med in mleko. Večino so bolj kot njegove obljube zanimale napovedi njegovih protikandidatov. Najresnejša med njimi – Vasilij Žbogar (Lista Vasilija Žbogarja) in Milan Bogatič (Gibanje Svoboda, Izola prihodnosti in MEF in Izolani) sta se potegovala za glasove tistih 75 odstotkov volivcev, ki z Markočičevim pristopom k vodenju občine niso bili zadovoljni.
Tudi zahvaljujoč delitvi glasov za spremembe med Bogatičem in Žbogarjem se je Markočiču uspelo uvrstiti v drugi krog. Brez njega je zato ob nižji volilni udeležbi kot v sosednjih občinah ostal Vasilij Žbogar. V drugem krogu Markočič ni imel realnih možnosti in je – kljub še nižji udeležbi – prepričljivo izgubil.
Številne Markočičeve afere, odsotnost razvojne vizije in vse glasnejši očitki o brezsramni korupciji med občinarji so škodile tudi Socialnim demokratom, ki so kljub temu, pa tudi zahvaljujoč kadrovski reorganizaciji, uspeli obstati nad vodno gladino, vendar s slabimi 12 odstotki v županski tekmi njihova kandidatka ni imela realnih možnosti. Tako kot SDS so tudi pri SD osvojili dva mandata v občinskem svetu, po tri jih bodo imele IZL ter Lista Vasilija Žbogarja. Tri svetnike bo imela tudi lista MEF in Izolani, ki skupaj z Gibanjem Svoboda (ter Izolo Prihodnosti, ki je prejela osem mandatov v občinskem svetu) tvori jedro programske koalicije, ki se po napovedih Bogatiča obeta v Izoli. Tudi brez glasov drugih strank in list lahko Bogatič računa na udobno vladanje, pri čemer mu bo zagotovo – tako kot Bržanu v Kopru – v pomoč dejstvo, da za njim stoji poleg največje lokalne liste tudi največja vladna stranka.
V Piranu ne bo šlo brez sodelovanja malodane vseh
Po gneči v prvem krogu županskih volitev, ko se je za vstopnico v drugi krog udarilo kar trinajst kandidatov, sta na koncu ostala samo Gašpar Gašpar Mišič (GGM in mi) ter Andrej Korenika (Lista Andreja Korenike). Po prvem krogu je najbolje kazalo Mišiču, ki je slavil pred Koreniko, vendar so se karte pred drugim krogom očitno premešale tako, da je na koncu dokaj prepričljivo slavil Andrej Korenika z 58,48 odstotki glasov.
Glede na poudarjanje potrebe po sodelovanju, ne glede na končni izid, sta tekmeca namignila na možnost sodelovanja pri upravljanju občine. K temu ju – tako kot ostale – spodbuja tudi sestava novega občinskega sveta. Kar devet strank in list bo v njem imelo svoje predstavnike. Največ jih bo v barvah Gibanja Svoboda (5), sledi županova LAK (4), Mišičeva GGM in mi (4), SD (4), po en mandat so osvojile tudi SDS, Lista Roberta Fakina, GZOP, Oljka in Zveza za Primorsko. Brez sodelovanja treh svetnikov narodne skupnosti bo za oblikovanje morebitne koalicije v občinskem svetu novi župan Andrej Korenika primoran podporo iskati pri vseh svetniških skupinah.
