Na dan, ko pišem to kolumno, je bil v oddaji Tednik na RTV SLO Ranko Ninković. Invalidsko upokojen delavec, ki je do nas prišel z neverjetno zgodbo o tem, da plače ni prejel dvanajst let. Delodajalec kljub sodbi delovnega sodišča, ki mu je nalagala, da ga po nezakoniti odpovedi nazaj zaposli, tega ni storil.l. Nato je šel leta 2004 delodajalec v izbris, Ranko pa je nadaljeval svoj boj na vse možne pravne načine. Vse institucije so mu suhoparno, kolikor je le možno, razlagale, da so same vse naredile po pravilih. Da niso naredile nič narobe. Skratka, da nič ne morejo narediti. Delavec torej dvanajst let ne dobi plače, ampak vsi deli sistema so na mestu. Delujoči, kajne? In kaj zdaj? Zadeva se lahko prekotali v javnost preko medijev in se od tam za stalno odkotali nazaj med posamične dele sistema, ki ponovno ubrano po taktu naučene nemoči ponavljajo mantro kako »nič ne moremo«. Lahko pa obrnemo pogled direktno v vse te lego kocke sistema, institucije, ki s svojo ponavljajočo dolgočasnostjo vedno znova odvračajo pogled stran od sebe. Ja, lahko pa obrnemo pogled ravno v to ponavljajočo dolgočasnost sistema, katerega naloga je, da hipnotizira vsakršen kritični glas v razumevajoči glas. »Zakaj ne morete tega?!« »Aja, razumem. Se opravičujem.« Lahko pa dovolj dolgo gledamo v vse te postavljene stebre sistema. In sčasoma bomo videli, da so to pravzaprav naprave brez lastne miselnosti, da so to radijske naprave, ki oddajajo samo en, neizmerno kričeč enoznačen zvok – zvok, ki ponavlja naslednje besede: »Tako pač je«.
Spomnim se, ko sem se že pred časom zapletel v pogovor z eno izmed uslužbenk Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Šlo je za izračun pokojnine za eno od naših članic. Ko sem jo vprašal, kdo to računa, je skorajda začudeno odvrnila: »Ja, program.« Pa sem še malce vrtal: »Torej tega ne računate vi?« Tokrat sem prejel veliko manj začuden in veliko bolj »tako pač je« odgovor, in sicer preprosto: »Ne.«
Ista vaja se je ponovila na enem izmed centrov za socialno delo, ko se je v eno od odločb za prejemanje denarne socialne pomoči prikradel precej nesmiseln stavek glede upravičenosti. Ko sem gospo na centru za socialno delo vprašal, kaj ta stavek začuda dela v odločbi, je odvrnila: »Program je tako nastavljen.« In potem pride Ranko Ninković. In začne vztrajno spraševati vso to gmoto institucij, naučene nemoči, kako je možno, da ni dobil plače dvanajst let. In ta hipnotični, »tako pač je,« se iz nekega neznanega razloga Ranka ne dotakne. Ranko je nanj imun. Še več. Ranko še naprej sprašuje. Hej, še enkrat, kje so moje plače za dvanajst let? Zakaj ste dopustili, da me delodajalec ni nazaj prijavil v delovno razmerje? In do sedaj hipnotične institucije postanejo živčne. Očitno si je nekdo dovolil podvomiti v njihov hipnotični prav. A Ranka se tudi to ne prime. Ranko še naprej sprašuje: »Halo, še enkrat, kje so moje plače za vsa ta leta?« Hipnotične institucije se zatečejo k zvestemu prijatelju, ki naj bi zmehčal še tako trde napade nanj – na čas. Tako sporočijo Ranku, da je zamudil vse roke. Sedaj se Ranko razjezi: »Kje pa ste bili dvanajst let, ko nisem prejemal plač?? Zakaj vas ves ta čas ni bilo??« In tako se tudi čas odbije od Ranka. Tako je danes Ranko, trideset let po nezakoniti odpovedi, osemnajst let po izbrisu podjetja, ki mu dvanajst let ni izplačevalo plač, še vedno tu. Še vedno glasno sprašuje, cuka za rokav, gleda vse te hipnotične institucije in jih sprašuje: »Halo, a ste mislili, da sem izginil? A ste mislili, da sem pozabil na dvanajst let neizplačanih plač?«
Ranko nas s svojo vztrajnostjo pravzaprav uči tistih najbolj osnovnih celic kakršnega koli boja za boljši jutri. Uči nas namreč naslednje besede: zakaj? Uči nas, da je odgovor »tako pač je« zvesti varuh sistema. Uči nas, da je sistema strah te preproste besede, »zakaj«. Kaj šele, če se beseda »zakaj« vztrajno ponavlja? Kaj šele, če se beseda »zakaj« množično ponavlja?
Predstavljajmo si recimo, da bi na vlado množično in vztrajno, resnično, vztrajno, resnično množično naslavljali naslednja vprašanja: spoštovani, zakaj so čistilke in varnostniki, ki delajo pri vas že trideset let zaposleni pri zunanjih izvajalcih ali kako se jim že reče? Zakaj niso vse te čistilke in varnostniki zaposleni direktno pri vas? Spoštovani, zakaj je najnižja osnovna plača teh istih čistilk in varnostnikov globoko pod minimalno plačo? Spoštovani, zakaj delovni invalid tretje kategorije prejema nekaj več kot tristo evrov nadomestila za invalidnost? Spoštovani, zakaj me center za socialno delo skenira kot največjega kriminalca, ko oddam vlogo za socialno pomoč, ta pravi kriminalci pa z BMWji dostavijo svoje otroke v vrtec, za katerega plačujejo subvencionirano ceno, ker pravi kriminalci pač nimajo uradno na sebe napisanega nič premoženja in prijavljenih prihodkov? Spoštovani, zakaj moram tako dolgo čakati na svojo plačo, da gre vmes firma v izbris (šef te firme pa potem preko fiktivnega imena iz tujine naredi novo firmo)?
Predstavljajmo si, da bi vsa ta vprašanja vsi, prav vsi pošiljali oblasti prav vsak dan. Fasada naučene nemoči vseh teh »tako pač je« institucij, bi se kaj hitro pričela krušiti.
Ranko ne zmore vsega sam. Rankov »zakaj« ne bo spremenil sistema. Naš vztrajen, vsakodneven, zakaj ga bo. To smo dolžni Ranku.
