Kolumna: Nevidni

Bil je prejšnji petek popoldne. Imel sem opravke izven naše pisarne. Ko sem prišel nazaj, nas je čakal delavec. Potrpežljivo čakal. Ko je vstal, je bilo videti, da ima hude zdravstvene težave. Komaj je hodil, še težje se je premikal po stopnicah. Ko sva se v pisarni usedla, mi je povedal svojo zgodbo. Pred dvema letoma se je poškodoval na delu. Padel je v jašek in si poškodoval hrbtenico. Od takrat naprej ima izjemno hude bolečine od vratu navzdol. Tako hude, da komajda hodi, prav tako niti za kratek čas ne zmore biti v sedečem položaju. Vratu praktično ne more premikati. Zdravniki so po vseh preiskavah temu delavcu dali diagnozo »lokalni bolečinski sindrom.« Neznanega izvora. Za zdravljenje pa so mu predpisali analgetsko terapijo. Z drugimi besedami: koktejl protibolečinskih tablet. Ta delavec ima torej v tem trenutku praktično dve izbiri: ali bo trpel izjemno hude bolečine od vratu navzdol – ali pa bo večino dneva napol zadet od protibolečinskega koktejla. 

Medtem pa zdravniki odkrito napišejo, da ne poznajo izvora bolečin. Za piko na i v odločbi o bolniški napišejo, da je razlog bolniške bolezen. Ampak delavec se je poškodoval na delovnem mestu, torej bi moral biti razlog bolniške »poškodba pri delu«, kajne, logično? No, tukaj očitno logika odpove in ti isti zdravniki, ki praktično ne vedo točno, kako pravilno diagnosticirati izvor težav tega delavca, temu istemu delavcu za vzrok bolniške napišejo »bolezen«. Ta isti delavec je pred dobrima dvema letoma prišel v Slovenijo, popolnoma zdrav. Zdaj pa v izogib hudim bolečinam večji del dneva preleži v rutini analgetske terapije. No, mogoče pa je razlog, da so v odločbi o bolniški zapisali »bolezen« to, ker je v tem primeru bolniško nadomestilo, ki ga refundira javna blagajna, nižje od bolniškega nadomestila v primeru, če bi napisali »poškodba pri delu«. Še to – tega istega fizičnega delavca, ki se brez analgetske terapije skorajda ne more premikati (z njo pa se tudi komajda), pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pošilja nazaj delat, saj mu je v zadnji odločbi napisal, da se mu v sredini novembra bolniška zaključi. 

In kdo je tukaj glasen? Glasni so delodajalci, ki govorijo o »zlorabah bolniških«. Ta delavec pa je sam. Tiho. V težkih bolečinah. Ali v protibolečinskem koktejlu. 

Dan kasneje, v soboto, sem bil na obisku doma pri eni od naših uporabnic. Gospa je čistilka. Pred nekaj meseci se je poškodovala na delu, padla po tleh in si zlomila vretence. Po eni izmed operacij je doživela tudi možgansko kap, po kateri občasno izgublja zavest. Gospa je v tem trenutku na rehabilitaciji. Zelo težko hodi. Na kratke razdalje še nekako zmore s hojico, sicer pa ima invalidski voziček. Gospa živi sama, praktično nima direktne socialne mreže, na katero bi se lahko oprla ob zaključku rehabilitacije. Živi v najemniškem stanovanju, za katerega porabi veliko večino bolniškega nadomestila, ki ga prejema. Za piko na i pa se bo morala iz tega stanovanja konec januarja izseliti. 

Skok v bližnjo preteklost. Po letih dela luško-transportnega delavca znotraj Luke Koper (ja, bil je eden tistih delavcev, ki so delali preko Izvajalcev pristaniških storitev) so delavca, sicer našega člana, dohitele hude bolečine v hrbtenici. Revmatološki izvid je nakazoval možnost fibromialgije (kronični bolečinski sindrom). Poleg tega je trpel za posttravmatsko stresno motnjo, kar je psihiater ugotovil že ob prvem obisku našega člana pri njem. In isti psihiater je takoj napisal, da ni zmožen za delo. Ampak – sodni izvedenec medicine dela je ob takšnem zdravstvenem stanju našega člana odločil, da ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in da je še zmožen za delo. Tako je. Človek, ki se je tudi z berglami zelo težko premikal in z veliko težavo poskrbel za svoja najnujnejša opravila. Človek, ki je imel posttravmatsko stresno motnjo in se je izjemno bal zaprtih prostorov, je po mnenju sodnega izvedenca bil še vedno zmožen za delo. Še več. Ko je zadeva pristala na sodišču, je le-to zavrnilo predlog našega odvetnika, da se zasliši njegovega psihiatra. Zakaj? Citiram iz sodbe sodišča: »sodišče pojasnjuje, da je potrebno ločiti med mnenji, izvidi in priporočili lečečih specialistov od sodno izvedenskih mnenj.« Koga pa briga mnenje psihiatra specialista, ki je (večkrat) pregledal našega člana? Vmes pa je naš član prejemal nekaj več kot 240 evrov delnega nadomestila in bil veliko večino časa doma. Vedno se bom spominjal najinih pogovorov, ko mi je rekel, da ne ve več, kaj naj naredi, da ne more delati, da nima denarja. V drugi polovici prejšnjega leta ga je ob vseh težavah doletela še težka bolezen, zaradi katere je decembra umrl. 

In potem se vprašaš. Koliko je teh nevidnih oseb, s hudimi (delovnimi) poškodbami, ki so praktično socialno izolirani, finančno pa se komajda prebijajo iz meseca v mesec? In kolikokrat sem že videl delavko / delavca s težkimi (delovnimi) poškodbami, ki je padla / padel iz zelo nizkega zneska bolniškega nadomestila na še (opazno) nižje nadomestilo za invalide oziroma invalidsko pokojnino? 

Prevečkrat. 

In pri vseh teh delavkah in delavcih sem poleg vsega ostalega, kar je bilo neposredno vidno, opazil ravno to. Da so nevidni za zunanji svet. Potem ko administracija z njimi opravi, potem ko jim podeli določeno odločbo, kot da izginejo za zunanji svet. 

Ampak vse te delavke in delavci so tu. Še kako živijo s svojimi težavami. Vsak mesec. Iz meseca v mesec. V tišini sobe oz. stanovanja, v katerem živijo.

Goran Lukić