Kolumna: Krasni novi svet

Porabili smo vse vire

Neodvisni obalni radio NOR nima cenzure. V poletni edicije Weltraum – oddaje o prostoru je imel v času velikih požarov priložnost spregovoriti z naravovarstvenikom Robertom Turkom. Pogovor je Turk odprl z dejstvom, da je v četrtek, 28. julija človeštvo porabilo vse naravne vire za leto 2022. Požari, poplave, ujme, pomanjkanje pitne vode v priobalnem pasu. Vse to in še več postaja stalnica našega vsakdana. Da s prilagajanjem nimamo več časa, ker nimamo namakalnih sistemov, drugačne vodne oskrbe in ozaveščenosti ljudi, je realnost novega sveta.

 

Turk poudarja, da ljudi zanima le še individualizem na eni in potrošništvo oziroma potratništvo na drugi strani. Ljudi lahko navdušimo le še ob odprtju novega trgovskega centra. Slednji pa se ne odpirajo nujno, ker bi trgovci z njimi služili, temveč predstavljajo kupno dobro. Investitor ima v lasti parcelo, ki jo lahko kadarkoli proda za ogromne vsote denarja. V Kopru se izvajajo različni posegi brez resnega družbenega dogovora, saj je mesto že desetletje in več brez občinskega prostorskega načrta. Kaj pomeni narava v mestu, nam je povedal Robert Turk.

Kaj se zgodi z naravo ob požaru?

Z naravo se ob požaru ne zgodi nujno nekaj slabega, veliko je odvisnega od posameznega ekosistema. V veliko primerih so požari celo pogoj, da nek ekosistem preživi in dolgoročno lažje funkcionira. Primer je združba sekvoj, ki jim požari pomenijo regeneracijo, saj omogočijo dovolj svetlobe, da lahko drevesa rastejo. S požarom se prostor očisti, lahko se začnejo širiti invazivne tujerodne vrste, kar nikakor ni dobro. Na Krasu tak primer invazivne vrste predstavlja pajesen. Na to vprašanje vsekakor ni enoznačnega odgovora. Pojavi se nova situacija za združbe, rastline in živali. Letošnji požari so bili katastrofalni za vrste, ki jim niso mogle ubežati. Resnici na ljubo so požari nedvomno hujši za ljudi kot za naravo.       

Kako lahko reagiramo na vedno bolj sušna obdobja?

Nujno je, da z ustreznim prilagajanjem našega vsakdana reagiramo kot posamezniki, vendar so ključnega pomena sistemske prilagoditve in rešitve, kjer mora svoje narediti predvsem politika in zatem tudi vsi družbeni podsistemi. 

V Kopru smo priča konstantni sečnji dreves; kako to vpliva na mikroklimo v mestu?

Drevesa so v mestih ključna, saj dajejo senco, zadržujejo vodo, proizvajajo kisik, požirajo ogljikov dioksid, zadržujejo prašne delce. Stanje, ki ga spremljamo v Kopru, žal ni nikakršna izjema in pravzaprav je neverjetno, s kakšno lahkoto rušimo drevesa. Nedopustno je, da nastanejo arhitekturni načrti s predpostavko poseka dreves, kot se je to zgodilo na primer pri načrtovanju Levjega gradu. Drevesa so bila tam petdeset, osemdeset let in s posekom smo šli natančno toliko let nazaj. Letos smo videli, kaj pomeni vročina v mestu, in letošnje leto bo najbrž eno od hladnejših v naslednjih letih in desetletjih. Vsako »odraslo« drevo je v kontekstu ohranjanja mikroklime in prilagajanja podnebnim spremembam ključnega pomena. 

Še en fenomen, ki smo mu priča po vseh mestih je objestno košenje trave do zemljine; kaj pomeni višja trava za zadrževanje vode v zemlji in za biodiverziteto?

S košnjo se je postavil estetski standard, ki pa v kontekstu biodiverzitete predstavlja popolno pogubo. V tej travi ni ničesar, kar bi bilo sprejemljivo z vidika ohranjanja biodiverzitete. Na visokih travnikih se na primer zbirajo opraševalci, ki jih ni na pokošenih travnikih. S takimiin podobnimi posegi si prilagajajmo okolje, ki postaja sterilno in v takšnem okolju bomo težko preživeli. Poleg tega se pri mestnih ljudeh spreminja percepcija travnika in z njo najbrž tudi percepcija narave. Posledica tega je verjetno tudi to, da so novo nasutje morja pri Badaševici poimenovali naravni park. To ni nikakršen naravni park, gre za estetsko položene, natančno pokošene travne tepihe, ki jih je poleg vsega potrebno venomer zalivati s pitno vodo. Tovrstni posegi navajajo med drugim tudi na nerazumno in netrajnostno rabo naravnih virov.

V minulih dneh smo videli, da je država dovolila Rižanskemu vodovodu Koper zmanjševanje biološkega minimuma kljub opozorilom, da bo s tem izginilo življenje iz Rižane; kaj pomeni biološki minimum in kakšne posledice bo imelo to dejanje?

Biološkemu minimumu se po novem reče ekološko sprejemljivi pretok. Gre za tisti pretok v nekem vodotoku, ki omogoča, da naravne značilnosti in procesi v vodi in obrežnem prostoru ostajajo nespremenjeni. To je posebej težko izračunati pri hudourniških vodotokih, kot sta Rižana in Dragonja, ki poleti presahneta. Namesto zniževanja biološkega minimuma rek bi bilo v Istri – ob zavedanju, da imamo en sam vodni vir, najbrž potrebno znižati turistični maksimum. Nasprotno pa povečujemo število nastanitvenih kapacitet. V bistvu povečujemo porabo ob zavedanju, da nimamo dovolj vode. To kaže, da nimamo strateških razmislekov, kaj nas čaka, in odločitve ne sledijo dejanskemu stanju. Vsaka odločitev bi morala biti sprejeta v luči prilagajanja razpoložljivim virom in podnebnim spremembam.   

Kako bi lahko omilili učinke rabe pitne vode?

Z absolutnim varčevanjem, in to ne samo sedaj, ko je kriza. Ali je prav, da se veliko vode zlije v tuše? Koliko vode gre v beton pri gradnji? Ene stvari so nujne, druge pa ne. Razumna raba vode z varčevanjem in recikliranjem sivih voda sta bistvena ukrepa, s katerima lahko omilimo učinke. Te možnosti pomenijo sistemsko spremembo in tudi način življenja vsakega izmed nas. Namesto tega zalivamo zelenice s pitno vodo, kar kaže, da nimamo nobene prioritete. Morebiti bi morala vsaka hiša zgraditi svoj vodni zbiralnik. Govoriti, da bomo po epidemiji koronavirusa prišli ponovno na stare tirnice, je zmotno, saj so nas prav te stare tirnice pripeljale na rob prepada. Pri vsem skupaj je potrebno zelo veliko dela ob dejstvu, da časa ni. 

Kako je možno reko Badaševico renaturirati?

V kar nekaj državah je renaturacija rek trend, ki kaže na zavedanje o pomenu rečnih ekosistemov. Betoniranje strug spreminja obrežni svet, podtalnico in je lahko tudi vzrok za poplave. Protipoplavni ukrepi nikakor niso samo betonski zidovi. So tudi meandri, zadrževalniki in mokrišča, ki vodo zadržujejo, čistijo in obenem povečujejo biodiverziteto. Pri Badaševici je zelo malo prostora, ker je na eni strani cesta, na drugi pa objekti. Vsekakor je potreben drugačen pristop, rekam je potrebno vrniti naravni prostor. Mi pa še kar betoniramo. 

Velike betonske in kamnite površine tlakovanih trgov so lahko radiatorji mesta; v enem od predlogov participatornega proračuna gre za ozelenitev mesta s pergolami, je to realno?

To je gotovo eden od načinov zmanjševanja učinkov pregrevanja mesta, a ključna so drevesa. Nadomestka za drevesa preprosto ni. Sprašujem se, kako lahko ob vedenju, kaj se dogaja s podnebjem, asfaltiraš ogromno parkirišče,  kot je tisto pred koprskim stadionom in na tej površini ne zasadiš dreves. Naučiti se moramo, kako z manjšimi posegi narediti več za naravno okolje.  

Boštjan Bugarič

Back to top button