Kolumna: Dežela skrbnikov
31. tiskana izdaja, dne 30. decembra 2022
Otvoritev letošnje zadnje razstave Voda in zemlja avtorice Marjetice Potrč v Mestni galeriji Piran je izjemna osvežitev produkcije Obalnih galerij Piran. Potrčevo, ki z deli poudarja pomen opolnomočenja posameznika in skupnosti, sta k sodelovanju povabila kustosa Mara Ambrožič Verderber in Matic Bukovac. Do začetka marca bodo tako na ogled trije vizualni eseji, s katerimi umetnica opozarja na sobivanje in nujnost sodelovanja med ljudmi in naravo. Dva vizualna eseja, ustvarjena za Bienale v Sydneyju leta 2022, obravnavata problematiko pravic dveh vodnih tokov, reke Soče v Sloveniji in reke Lachlan v Avstraliji. Tretji vizualni esej Dežela skrbnikov: balada o Piranu, ki ga sestavlja deset risb manjšega formata, povezuje diagram z naslovom Dežela varuhov. Projekt je avtorica ustvarjala v sodelovanju s številnimi deležniki in ga je zato posvetila prav lokalnemu okolju.
Vizualni esej predstavlja posebno obliko umetniške produkcije Marjetice Potrč, kjer z risbami, opremljenimi z besedilnim opisom, avtorica v ospredje postavlja dojemanje vode kot pravnega subjekta, ki ga je potrebno spoštovati. Namesto perspektive izkoriščanja naravnih virov ponuja razmislek o pomenu varovanja in skrbništva nad dvema osnovnima viroma, zemljo in vodo. Ker so risbe v Sloveniji razstavljene prvič, je tokrat avtorica prvič ustvarjala v slovenskem jeziku.
Čez dve nadstropji se na celotni steni centralnega prostora galerije nahaja črno-oranžen diagram Dežela varuhov, posvečen Istri. S tekstualnimi razmisleki avtorica opisuje sobivanje človeka in zemlje ter njuno sodelovanje in soodvisnost. Vizualni esej Dežela skrbnikov: balada o Piranu opisuje transformacijo mesta skozi štiri letne čase, kjer Potrč prepleta razmislek o izzivih piranske občine, ki se spopada »z dramatičnim upadanjem prebivalstva in tudi s posledicami globalnega ogrevanja – poplavljanje mesta ne samo iz morja, ampak tudi iz hriba.«
Potrč nas nenehno nagovarja, da Zemlja ni naša lastnina, da jo moramo spoštovati in ščititi kot njeni skrbniki in varuhi, tudi z zakoni. To je v današnji postantropoceni dobi izjemno pomembno, saj sta tako država kot ekonomija neustrezno opredeljena do zaščite skupnih virov človeštva. Povzema tudi pravila upravljanja z zemljo na osnovah kolektivnega delovanja nobelove nagrajenke za ekonomske znanosti Elinor Ostrom.
V nadstropju se nahajata dva vizualna eseja Pravice reke in Življenje reke Lachlan. Prvi pripoveduje zgodbo referenduma o noveli Zakona o vodah, s katerim so državljani Slovenije preprečili uveljavitev zakona, ki bi zasebnemu kapitalu omogočil izkoriščanje zaščitenih vodnih virov. Drugi obravnava problematiko reke Lachlan v osrednjem delu zvezne države New South Wales v Avstraliji. Nastal je v sodelovanju z Rayem Woodsem, starešino ljudstva Wiradjuri, ki se kot skrbniki dežele borijo proti povišanju jeza Wyangala. Slednji poseg bi v spodnjem delu toka reke s pomanjkanjem vode povzročil ekološko katastrofo.
Marjetica pripoveduje zgodbo soodvisnosti človeka in narave, v kateri se oblikuje novo razumevanje naravnih virov. Narava v tem kontekstu ni več izkoriščani objekt, temveč subjekt s svojimi pravicami. Edino na ta način se lahko spremeni naš odnos do narave, do katere se moramo začeti obnašati kot skrbniki in njeni varuhi, ne pa kot njeni izkoriščevalci.
Izjemna izkušnja je bila tudi sodelovanje s študenti in študentkami programa Vizualne umetnosti in oblikovanje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem na delavnici za obnovo poti med piranskimi vrtovi in oljčniki. V sodelovanju s krajinsko arhitektko Romano Kačič in Krajevno skupnostjo Piran se bo v naslednjem letu vzdolž Matteotijeve in Oljčne pešpoti med piranskimi vrtovi in oljčniki vzpostavilo prehodnost tradicionalnih pešpoti v Piranu. Prav s tem namenom se bo v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran, krajani in mestno upravo pripravilo Priročnik za soupravljanje poti med piranskimi vrtovi. Z delavnico Potrč opozarja na povezanost sodobne umetnosti in sodobne kulture, saj je po njenem »sodobna umetnost živ jezik, ki je s sodobno kulturo nerazdružljivo povezana,« in nadaljuje, da jo »veseli, da je razstava Voda in zemlja v spremljevalnem programu povezana s praktično delavnico Pot Štorta, ki opozarja na upravljanje skupnega prostora.« Umetnost tako posega v skupni prostor in oblikuje nova pravila sobivanja v njem.
