Kolumna: Ali nam je zares mar?

»Iščem tedensko čistilko za stanovanje na Prulah. Plačamo v gotovini, konkurenčna cena. Zainteresirani pokličite,« piše v oglasu, ki je nalepljen na eno od »javnih« oglasnih desk v Ljubljani. Takšnih, »javnih« oglasnih desk je v Ljubljani nešteto. Lahko si le predstavljam, koliko takšnih oglasov je nalepljenih nanje. 

Te dni praznujemo svetovni dan dostojnega dela. Velikokrat je bila uporabljena beseda dostojnost. Kot tudi beseda solidarnost. Pa beseda pravičnost. Pa vse njihove sopomenke.

Nekdo pa v tem času v Ljubljani obesi oglas, da rabi čistilko na črno. Ne gre samo za ta oglas. Nekdo, kaj nekdo, marsikdo, pa različne odprte, na pol odprte, in zaprte Facebook skupine praktično vsak dan nasmeti z oglasi tipa »nujno potrebujemo pomoč v strežbi, kuhinji, karkoli, manjka nam delavcev, tip pogodbe po dogovoru, študentsko delo, s. p. ali redno.« In potem se pod takšnimi »oglasi za delo« vsuje komentarjev tipa: »Koliko je tarifa, koliko je neto urna postavka?« Praktično ga ni komentatorja, ki bi zapisal: »Halo, ne morete ljudem ponujati različnih pogodb o delu, kot da ste v trgovini. Če potrebujete delavca za redno razmerje, mu dajte pogodbo o zaposlitvi.« In tudi nihče v komentarjih ne zapiše: »Halo, pa kaj je to zdaj z nekimi neto urnimi postavkami? Če iščete delavca za redno delo, tukaj ni neto urnih postavk, tukaj je mesečno plačilo.« Da smo si na jasnem – to ne velja zgolj v gostinstvu. 

Kolikokrat sem od gradbenih delavcev slišal, da so se z delodajalcem »dogovorili« za urno postavko, in potem »veselo« štepajo ure. Pač, več ur, več plačila. Aja, in potem jim gazda reče: »Ko je dež, ni plačila, takrat se pač ne dela.« Aha. In potem delavci »veselo« štepajo še več ur dela, da nadoknadijo minus ur, ki jim ga je povzročil ta preklet dež. In tako iz dneva v dan. Udarniško. Ura na uro plača. Več ur, višja plača. 

Na plačni listi sicer piše znesek ur: 174, in izplačan znesek: 1.074 evrov, kolikor je trenutna plača. Ostalo je pač »stvar dogovora.« 

Ko se začnemo pogovarjati o tem, je delavcem velikokrat pravzaprav čudno, kaj naj bi bilo tukaj sploh narobe. »Pa saj oddelam svoje,« si mislijo. Delodajalci pa medtem davčno optimizirajo dobičke. Na papirju torej vse štima. Plačne liste so v okviru zakonitega. Število ur v okviru zakonitega. Plačilo v okviru zakonitega. Praktično pa kao oba zadovoljna. Delodajalec, ker pred državo skrije zajeten kos davkov in prispevkov in delavec, ker je dobil plačo v skladu z dogovorom število ur krat neto postavka = plača. In potem sam izpadem kot, da sem padel iz nekega socialističnega časovnega stroja, ko razlagam delavcu, veš, tedenska delovna obveznost je 40 ur, dovoljeno mesečno število nadur je dvajset. Aja, pa saj vsi ti delavci niti nimajo nadur, saj jim je vsaka ura plačana isto, pa naj bo ponedeljek, torek, sobota … No, razen, ko dežuje ali sneži ali karkoli že pada z neba, takrat pa tako in tako ne dobijo plačila. 

Takrat pa delavci ostanejo doma. V najemniških stanovanjih. Za katere so podpisali najemno pogodbo, kjer je pod znesek višine najemnine zapisan znesek X, ostalo pa plačajo na roko. Tako znan sistem, kajne? Le, da so tokrat delavci na strani plačnika. In ko se pogovarjamo s tem istim delavcem, ki dela 250 ur na mesec po 6 evrov neto na uro, pač skomigne z rameni, ko razlaga, da je »uradna« najemnina v znesku X, ostalo pa pač plača na roke. Socializacija v davčno optimizacijo se tako nadaljuje. Vmes pa žena tega istega delavca dela na črno kot čistilka preko enega izmed čistilnih servisov. Gazdi se pač ne da ubadati s čakanjem na uradne papirje, profit pač ne čaka. Če ga ne bo pobral on, ga bo kdo drug. Gazda ima sicer za primer obiska delovnega inšpektorja pripravljeno podjemno pogodbo. Seveda s praznim datumom. Ki se pač vnese z datumom obiska inšpektorja. Če inšpektor seveda pride. 

Ko smo že pri inšpekcijah. Zadnjič me na cesti ustavita dva taksista: »Kaj boste pa naredili s taksisti, ki niso ustrezno prijavljeni,« vprašata. Poslušam. »Pa saj je ogromno taksistov uradno prijavljenih na delo le po nekaj ur dnevno, delajo pa veliko več. Veste koliko denarja s tem izgubi država?« Prav imata. Taksisti pa vozijo dalje. Nisem opazil, da bi jih bilo manj. Vsaj v Ljubljani ne. Gonja po neto profitu je pač močnejša od strahu pred inšpekcijami. 

Koliko nam je zares mar za solidarnost, ko nas mojster vpraša: »Ali želite z računom, ali brez računa?« Koliko nam je zares mar za dostojanstvo, ko nam gazda ponudi višjo neto plačo, ampak na roko? Koliko je najemodajalcu zares mar za pravičnost, ko mu najemodajalec plača večji del najemnine na roko? 

»Iščem tedensko čistilko za stanovanje. Plačilo v skladu s pogodbo. Delavka mora biti ustrezno zavarovana. Zainteresirani pokličite.« Čakam, da kdo nalepi tak oglas.

Goran Lukić