HeadlineAktualnoSlovenijaPišemo

Klemen Ploštajner: »Državnega interesa za sistematično razvojno stanovanjsko politiko ni.«

8. tiskani izvod - 1. April 2022

Napihnjene cene stanovanj, prepotentni lastniki, premalo število novogradenj in podobno so privedli do nevzdržnega pritiska na stanovanjski trg. Sociolog Klemen Ploštajner si prizadeva za nove in drugačne rešitve te problematike.

 

 

Aprila napovedujete zbor najemnikov. Boste na njem ustanovili najemniški sindikat?

Če bodo udeleženci pripravljeni sodelovati, si želimo, da bi se medsebojno povezali, se informirali o situacijah, pravicah in strategijah glede njihovih soočenj z najemodajalci.

Če bodo udeleženci pripravljeni, boste torej ustanovili sindikat, kot jih poznamo v tujini?

Zgledujemo se po Škotski, Angliji, Irski, deloma Španiji, kjer ti sindikati funkcionirajo kot demokratične članske organizacije, ki izvajajo sindikalno zagovorništvo in izvajajo direktne kolektivne akcije, ko v primeru kršitev direktno pritiskajo na najemodajalce, če formalni mehanizmi ne obstajajo ali ne delujejo. Na zagovorniško-kampanjskem nivoju povezujejo ljudi z organizacijami, da probleme najema pretvarjajo v politična vprašanja in pritiskajo na državo, da se posveti stanovanjski problematiki.

So pri tem uspešni?

Najemniki so se začeli bolj zavedati svojega stanja in pravic, na mikro ravni so bolj ozaveščeni in zato bolje pripravljeni. Veliko je primerov, ko lastniki ob izselitvi najemnikom ne vračajo varščin, čeprav so do njih upravičeni. Takrat se najemniki zberejo na ulici pred domom lastnika in dajo mimoidočim vedeti, da tu živi človek, ki je nekomu ukradel petsto funtov. To je pogosto dovolj, da lastniki vrnejo nezakonito prisvojeno varščino. Izvajajo še direktne akcije za obrambo svojih članov v primeru preprečevanja nezakonitega dviga najemnine, preprečujejo deložacije ali se borijo za popravila v stanovanju, ko lastnik noče popraviti česa osnovnega, kot je denimo bojler. Na makro ravni pa so uspeli na Škotskem vlado prisiliti k zavezi, da bo v prihodnjih dveh letih sprejela neko obliko regulacije najemnin, ki bo oblikovana v dialogu s sindikatom. Nič ne zagotavlja, da se bo to res izvedlo, a pomeni velik premik, da je bilo to sploh obljubljeno. V Angliji so uspeli doseči, da tudi občine vodijo sezname slabih najemodajalcev, ki so javno dostopni. Gre za najemodajalce, ki kršijo zakonodajo ali so oddajali neprimerna stanovanja. Postopoma pa dosegajo to, da se začenja do tega vprašanja drugače obnašati tudi država.

Kako je pri nas? Pogosto slišimo za kršitve. Se pri nas zakoni sploh izvajajo?

Nekatere pravice so precej natančno opredeljene v Stanovanjskem zakonu. Lahko bi rekli, da ima najemnik nek nabor pravic, vendar so te vezane na najemno pogodbo, ki pogosto ne obstaja. Če obstaja, pa je večinoma kratkoročna, kar pomeni, da obstaja garant varnega najema za kratek čas, po katerem ne veš, ali bo spremenjena ali se bo po tem najemnina dvignila ali se boš moral celo izseliti. Zato ta varnost, tudi če je velika, sploh ni varnost, ker je tako kratkoročna. Zato veliko najemnikov pravic ne more uveljavljati, v veliki meri pa se tudi kršijo. Še tako dobra zakonodaja ostaja slaba, če se ne izvaja. Skoraj vsak najemnik doživlja vsaj eno kršitev ali več. Nimamo pravnih mehanizmov ali organov, ki bi se s tem ukvarjali. Kršitve pa se pogosto ne prijavi zaradi dolgotrajnosti postopkov. Pravna varnost najemnikov je zato tako abstraktna, da so najemniki ponotranjili celo to, da jim je normalno živeti v stanovanju, v katerega pride enkrat mesečno prespat lastnik, čeprav je to groba kršitev posestne pravice.

Ima torej Slovenija primerno zakonodajo?

Ne, nima. Nekatere stvari so na mestu, ampak problem je že, da nimamo jasno predvidenega organa, ki bi se s tem področjem ukvarjal, kršitve naslavljal in jih po hitrem postopku razreševal. Ne obstajajo predvideni, logični in hitri postopki. Danes je edini način reševanja konfliktov ali naslavljanja kršitev tožba, a nima smisla iti v enoletno tožbo, ker ti ne dela bojler. Problem je tudi neopredeljenost minimalnega trajanja najemne pogodbe, zato je ta lahko tudi le enomesečna. Praksa se je uveljavila pri enajstmesečnih ali enoletnih, zakonodaja bi morala tu predvideti daljše roke in primerne možnosti predčasne prekinitve z obeh strani. Velika težava je, da ni dolgoročne varnosti bivanja. Regulirati bi morali še višino najemnin in to, po kakšnem ključu se te dvigujejo. Zdaj se dvigujejo, kot se lastnikom zdi, ker se kakor da prilagajajo trgu, v resnici se prilagajajo lastnim kapricam. Jasna bi morala biti tudi evidenca in preverjanje enot za oddajo. Ni sprejemljivo, da ljudje živijo za petsto evrov na trideset kvadratnih metrih plesnivega stanovanja.

Bi lahko to uredili na nivoju občin ali gre za pomanjkanje interesa države?

To bi morala biti državna zakonodaja, občine pa imajo že sedaj možnost spreminjanja razmerij na izvenzakonske, neformalne načine. Na primer z vzpostavljanjem stanovanjskih svetovalnic, ki bi najemnikom svetovale v primeru težav, jih izobraževale o njihovih pravicah, pregledovale najemne pogodbe in nudile pravno pomoč. Ko zdaj vstopiš v to razmerje, je v njem veliko neformalnega dogovarjanja, v katerem ima lastnik vedno pravico, da ti odreče stanovanje. Z občinsko podprto infrastrukturo pa lastniki ne bi tako eklatantno kršili teh pravic, ker bi se zavedali, da imajo lahko kršitve tudi posledice. Zdaj je preganjanje kršitev za najemnika prenaporno delo, ki se zavleče v čas po njegovi izselitvi, zaradi česar izgubi interes. Če bi te primere prevzela občina, bi se veliko kršitev, ki so zdaj nevidne, sploh odkrilo in bi se o njih javno govorilo.

Sodeč po dogajanju v Ljubljani se zdi, da takšnega interesa ni. Bi regulacija Airbnb pripomogla k reševanju stanovanjske krize?

To bi lahko bil en od doprinosov, vsaj z vidika ponudbe in povpraševanja, saj je na voljo premalo primernih najemnih enot. Regulacija Airbnb glede tega, na kakšen način se uporablja lastnina in kako se to poslovno vodi, bi bila le kamenček v mozaiku. Bi se pa morala občina zavedati, da je to pereč problem in poskrbeti za svoje prebivalce, tudi če so začasni. Nenazadnje se kiti z nazivom univerzitetno mesto. Namesto proaktivnega postopanja smo videli prej obratno, da so o tem govorili kot o problemu gospodarske dejavnosti. Brez lastnih mehanizmov regulacije bi morala vsaj pritiskati na državo, da se to uredi. Na splošno bi morale vse občine, ki so najbolj na udaru, pritisniti na državo, da bi se začela s tem ukvarjati, tako pa tega nihče niti ne omenja v javnih govorih.

V predvolilnem času poslušamo obljube o novih stanovanjih. Bo prihodnost svetlejša?

Slovenija nima sistematične razvojne politike, ki bi gradila delujoč stanovanjski sistem. Trenutno temelji na tem, da občasno najdejo kakšno parcelo, jo prepišejo na sklad in se o tem pohvalijo na veliki novinarski konferenci. V kampanjah bo to gotovo ena od tem, ker se je stanje v zadnjih letih močno radikaliziralo, zaznava ga javno mnenje, o tem se več govori. Do sedaj tega problema ni naslovila nobena opcija, ki je prišla na oblast. Brez družbenega pritiska bomo nadaljevali le z nadaljnjimi krpankami, potrebno pa je zgraditi sistem. Tudi zato delamo Najemniški SOS, da se začne graditi organizirana skupnost, ki se bo sposobna braniti in tudi pritiskati na državo.

Kaj pa se je zgodilo s poskusom stanovanjske zadruge, ki ste jo hoteli zgraditi z Zadrugatorjem?

Zataknilo se je ravno zaradi pomanjkanja vladnega interesa pri premisleku o stanovanjski politiki kot razvojni politiki. Za vzpostavitev zadrug, ki bi omogočale dolgoročne najeme dostopnih stanovanj po stroškovni najemnini, z lastništvom katerih se ne bi mogel nihče okoristiti, bi potrebovali relativno majhno spremembo zakonodaje, da bi lahko občina ali država projekt podprli z mehanizmi, kot so dostop do zastonj javnega zemljišča, oprostitev komunalnega prispevka in potencialno ugodnim financiranjem ali posojilom. Tako bi lahko razvili nov sektor, ki bi bil sposoben graditi stanovanja in bi slonel na neprofitnem skupnostnem motivu. Z razumevanjem in podporo ministrstva bi se lahko razvijalo naprej. Nikoli nismo razumeli, kdo bi lahko ideji nasprotoval, saj ne posegamo v že obstoječe pravice in privilegije. Mislim, da gre preprosto za to, da se s tem ne da nikomur ukvarjati. Za ta projekt je veliko pripravljenost izkazal ljubljanski sklad, ki je že rezerviral novo parcelo in državni sklad, ki je pripravljen projekt finančno podpreti. Zatika se na zakonodajni ravni, saj se na državni ravni s stanovanjsko problematiko ukvarjajo samo v promocijskih nastopih.

Kdaj sledi kolaps sistema, če bomo nadaljevali brez sprememb?

Se že dogaja. Ljudje živijo v luknjah in zanje plačujejo visoke najemnine. Pojavil se je sloj rentnikov, ki se krepi, pobira visoke najemnine, kot sam sloj pa je neproduktiven in se okorišča z eksistencialno stisko ljudi. Drugi se globoko zadolžujejo za pogosto neprimerna stanovanja, kar bremeni njihova življenja. Mladi se soočajo z izjemnim strahom glede prihodnosti. Če teh problemov ne bomo naslavljali, se bodo kopičili in krepili. Med nami že živijo generacije ljudi, ki ne morejo normalno živeti in biti produktivni člani družbe, ker ne pridejo do stanovanja. To pa zanje predstavlja izjemna eksistencialna tveganja; ali v obliki visokega kredita ali v primeru visoke najemnine ter slabe ali celo neobstoječe pogodbe.

Pia Nikolič

Povezani Članki

Back to top button