Kitajska slavi

Ko na naših tleh slišimo besedo komunizem, najverjetneje prvo pomislimo na bivši jugoslovanski režim in njegovega voditelja Josipa Broza – Tita, ali pa morda na propadlo Sovjetsko zvezo in ostale države za železno zaveso. Kitajske se v kontekstu komunistične vladavine ne omenja tako pogosto, saj je proti koncu dvajsetega stoletja oblikovala lastno “agresivno” obliko kapitalizma, čeprav je komunistična partija še vedno edina priznana stranka v državi. Še več: danes, 1. julija, komunistična partija Kitajske praznuje 100. rojstni dan. Ob tej priložnosti se splača premisliti, kaj je omogočilo tako dolg obstanek političnega monopola komunistične stranke na Kitajskem. Prav tako pa poglejmo najbolj odmevne stvari, ki jih je ta realizirala.

Kitajski prebivalci so v veliki večini podvrženi tisočletni tradiciji taoizma in konfucijanstva, ki zahtevata pokorščino glavi družine (očetu); tak način družbene organizacije pa se je na Kitajskem prenašal tudi na državno raven (občudovanje cesarja, voditelja). Od Kitajcev omenjeni tradiciji zahtevata požrtvovalnost in ponižnost ter odpovedovanje za skupno dobro. V glavnem pa je praksa – povsem v nasprotju z mišljenjem Karla Marxa – pokazala še eno stvar: bolj opustošena, kot je država, večja je verjetnost za spontan izbruh komunistične revolucije in kasneje režima. Kitajska je v prvi polovici 20. stoletja ugajala vsem kriterijem razdrte in demoralizirane države.

Ko se je 19. stoletje bližalo koncu, je cesarska Kitajska pod vladavino dinastije Qing “uspešno” propadala. Ljudski odpor do tujcev, ki so nadzorovali kitajsko čezmorsko trgovino, in do čedalje večjega števila krščanskih misijonarjev je prešel v nasilno vstajo “boksarjev” (takratnih upornikov). Na tisoče upornikov je divjalo po državi, preden so se odpravili na Peking. Čeprav je njihova vstaja propadla, je pospešila propad cesarske oblasti leta  1912.

Slabih deset let kasneje je sledila kitajsko-japonska vojna, kasneje še zelo kruta japonska okupacija, in takoj po drugi svetovni vojni, v kateri je Kitajska stopila na stran zaveznic, še dokončni spopad med kitajskimi komunisti in nacionalisti. Zaradi zelo slabih življenjskih razmer in krvavih spopadov znotraj lastnih meja so komunisti pod vodstvom Mao Cetunga začeli uživati večjo podporo od nacionalistov. Čeprav je bila Maova armada bistveno manjša od vojske nacionalistov, so na koncu vseeno zmagali in 1. oktobra leta 1949 razglasili ljudsko republiko. Temelji za komunistično revolucijo so bili postavljeni.

Mao Cetung, ki velja za večnega očeta rdeče Kitajske, je državo prevzel v nenormalno obubožanem stanju; tam je vladala revščina, ni bilo industrije, urejenega zdravstvenega sistema in univerzalnega izobraževanja – ljudje so bili nepismeni, od lakote so umirali na dnevni ravni. Kljub temu, da je Mao postavil temelje za dvig standarda, izobraževanje in zdravstvo, še vedno velja za najkrutejšega diktatorja v zgodovini obstoja. Pod njim naj bi umrlo od 50 do 80 milijonov ljudi.

Med njegove nepremišljene poteze spada Kampanja “Four Pests”, s katero so iztrebili na stotine milijonov vrabcev, češ da so uničevali pridelke. Rezultat je bil tak, da so se zaradi smrti vrabcev začele množiti gosenice in kobilice; te pa so uničile večino pridelkov. Od lakote je nato umrlo več kot 25 milijonov ljudi. “Velik skok naprej”, kot so poimenovali kampanjo med letoma 1958 in 1962, je bil ambiciozen načrt, s katerim si je Kitajska prizadevala doseči proizvodno raven Velike Britanije. Ideja se je sprevrgla v masovno katastrofo, saj je v celoti zaradi neusklajenih ekonomskih planov ter naravnih katastrof povzročila še več milijonov smrtnih žrtev.

Za piko na -i velja kulturna revolucija. Proti sredini 60. let je želel Mao utrditi svojo oblast, zato je ukazal kampanjo za izkoreninjenje “konservativnih” idej in navad. Ta kulturna revolucija je kmalu postala politični lov na nasprotnike nezaslišanih razsežnosti. Milijone mladih ljudi iz mest so poslali delat s kmeti na podeželje, zažigali so cerkve in kulturno dediščino svojih prednikov. Mao je bil prepričan, da bo tako zgradil novo brezrazredno družbo, a je to početje prizadelo le nižji sloj in tiste, ki se niso strinjali s tako politiko vodenja. Tisti bogati in z dobrimi poznanstvi so v večini našli način, da so ostali doma. Šole so ostale zaprte, celotna generacija pa je ostala brez izobrazbe. Zato za generacijo, ki je odraščala v sunku kulturne revolucije, označujejo za izgubljeno generacijo. Po nekaterih virih je med samo kulturno revolucijo umrlo od nekaj sto tisoč do kar 20 milijonov ljudi.

Vse to je dodatno tako indoktriniralo večino Kitajcev, da so komunizem preprosto sprejeli kot božansko ideologijo. No, nekateri študenti – teh je bilo na koncu več tisoč – so se upali upreti na Trgu nebeškega miru leta 1989, a so oblasti te tendence kar hitro zatrle z vojaško silo. Odpor je bil premajhen, na ulicah pa premalo ljudi, ki bi podpirali demokratizacijo države. Kitajska je zato ostala komunistična. Vsaj politično. Namreč slabih deset let pred množičnim uporom študentov so na Kitajskem začeli uvajati kapitalistične ekonomske elemente, kar je v fazi tranzicije povzročilo padec standarda, a je kasneje postavilo temelje za eno največjih gospodarskih eksplozij v zgodovini človeškega obstoja. Ocenjuje se, da je po prevzemu kapitalizma tam več kot 600 milijonov ljudi prešlo v srednji razred. Za gospodarsko preobrazbo si je kitajsko vodstvo vzelo ekonomske uspehe Singapurja in tja pošiljalo svoje delegate, kjer so se učili o njihovem gospodarskem sistemu. Tako je bivši diktator Kitajske Deng Xiaoping začel uvajati reforme tržnega gospodarstva in profita, kar je uvrstilo Kitajsko med prvenstvene zgodbe uspeha.

Kitajska je nedvomno postala bolj odprta država, kot je bila pred implementacijo reform tržnega gospodarstva. Vendar so njeni državljani podvrženi cenzuri in določenim omejitvam, ki jih v demokracijah ne poznamo – vsaj ne v taki obliki. Naj omenim samo dejstvo, da so na Kitajskem blokirane mnoge spletne strani, med najbolj znane primere sodijo Facebook, Twitter, Quora, Wikipedija, Google, Skype, Instagram in Reddit. Prav tako so določeni filmi tam cenzurirani ali povsem prepovedani. Umetniško ustvarjanje je omejeno in nadzorovano, skratka civilna družba – četudi ima določene svoboščine in možnost spontanega razvoja – se razvija pod budnim očesom komunistične partije.

Ob taki ekonomsko-kulturni transformaciji se Kitajska s polno paro premika naprej. Očitno so ji prav prišli tudi afriški naravni viri, nad katerimi si kitajsko vodstvo že lep čas zagotavlja nadzor. Ne le, da so kopirali določene značilnosti zahodnega ekonomskega sistema, ampak uspešno obujajo stare tehnike kolonializma. Tehnike bivših zahodnih kolonialnih sil so očitno ponovno obrodile sadove, tokrat na vzhodu. Če pogledamo njene ambiciozne načrte, lahko vidimo, da se prav gotovo uspešno “uvajajo”. Do leta 2035 si kitajski politični voditelji prizadevajo doseči znaten dvig BDP-ja (30.000 dolarjev na prebivalca, kar je skoraj trikrat več kot danes). Prav tako stremijo k vedno večji urbanizaciji, kar bo Kitajcem omogočilo še večji vzpon potrošniškega razreda in s tem ekonomske moči prebivalcev. S svojim ekonomskim načrtom bodo še naprej gradili infrastrukturo v Afriki (v zameno za naravne vire). 5G omrežje pa je nekaj, pri čemer Kitajska postaja vodilna, saj razvija največje omrežje na taki ravni. To pa ji bo dalo moč za doseganje uspehov novih razsežnosti. Bo tokrat “veliki skok naprej” resnično uspel?