Kdor tujemu jamo koplje, domačega študenta vanjo pahne

Hitro po tem, ko so že zdavnaj doštudirani politiki in akademiki v beloovratniški maniri po dolgem in počez pričeli razglabljati o zavračanju vpisa tujih študentov zaradi šibkega ekonomskega stanja ali napačnega državljanskega porekla, kot je bil primer na obeh medicinskih fakultetah (v Mariboru in Ljubljani), so se s podobno politizacijo študentstva srečali slovenski študenti, ki so nameravali del študija opravljati v tujini. Študentom ljubljanske Ekonomske fakultete, ki so bili namenjeni na izmenjavo v Rusijo, ni uspelo pridobiti vabil, s katerimi bi si uredili študentske vizume, saj Slovenije vsaj od konca avgusta, bojda zaradi epidemioloških razmer v državi, ni več na ruskem seznamu držav za podeljevanje študentske vize.

Skupina presenečenih študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je namreč nekaj dni pred začetkom študijskega leta, ki naj bi ga začeli v Sankt Peterburgu, ugotovila, da ne bodo prejeli vabila, ki je predpogoj za pridobitev študijskega vizuma. Uradni razlog je sicer slabo epidemiološko stanje v državi, a nekateri strokovnjaki za rusko-slovenske odnose sumijo, da gre za politično igro. Na seznamu držav, ki jim Rusija omogoča pridobitev študentskega vizuma, so namreč kljub primerljivem stanju epidemije ostale države s podobnimi 14-dnevnimi trendi obolelosti s koronavirusom, kot so Hrvaška, Nemčija, Grčija ali Portugalska. Medtem ko nekdanji dopisnik RTV iz Rusije Miha Lampreht in dolgoletni dopisnik Dela iz Rusije Branko Soban razloge za ignorantsko zavrnitev študentov iščeta v premalo pragmatični zunanji politiki do Rusije, ki se je izkazala predvsem v letošnji konferenci o Krimu z obiskom predsednika države Boruta Pahorja, slovenska diplomacija z ministrom za zunanje zadeve Anžetom Logarjem na čelu razlogov ne vidi v odmikanju Slovenije od interesov Ruske federacije, temveč pritrjuje razlagi o epidemiološkem stanju.

Seveda vse velike besede in razlage o slovensko-ruskih odnosih študentom, ki so se prijavili na izmenjavo v Sankt Peterburgu, ne pomenijo prav veliko. Ekonomska fakulteta zaenkrat načrtuje, da se bodo razmere uredile do drugega semestra. Nato bodo študenti lahko opravili obveznosti v Rusiji spomladi prihodnje leto.

Skoraj zagotovo pa te sreče ne bodo imeli študenti iz tujine, ki so se letos želeli vpisati na slovenske univerze, a jim je to preprečila novela Zakona o tujcih, ki od njih zahteva, da imajo ob vpisu vsaj 5000 evrov lastnega premoženja – za razliko od vseh preteklih let, ko je isto vrednost premoženja moral zagotoviti njihov zakoniti skrbnik. Na njihovo žalost politični odmev novele in pritisk javnosti nista bila dovolj močna, da bi diskriminatorno novelo zakona zakonodajalci vsaj še enkrat premislili, če ne že preklicali. Moč javnosti, predvsem pa uporaba pravnih možnosti, se je po drugi strani izkazala za uporabnejšo v dialogu z akademsko stroko. Medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru sta namreč ugodili pritožbam študentov, ki sta jih zavrnili na podlagi njihovega državljanskega porekla – sprejeli so namreč samo tiste tuje študente, ki so Slovenci, a ne posedujejo državljanstva – in jih naposled sprejeli na študijski program. Za preostalo večino, ki ni imela ali poznala pravnih možnosti, odgovora o njihovi bližnji prihodnosti ne poznata niti ljubljanska niti mariborska fakulteta.

Če za trenutek odmislimo kruto birokratsko poigravanje s posameznikovimi usodami, ugotovimo, da poleg tujih študentov v Sloveniji in slovenskih študentov v tujini zaradi ideoloških kapric oblastnikov najbolj strada internacionalizacija univerze, ki je eden izmed ključnih dejavnikov legitimacije akademskega delovanja in znanosti. Projekcija prihodnosti, kjer možnost študija ni odvisna od znanja in sposobnosti temveč od prirojenih lastnosti študentov, kot je nacionalno, stanovsko ali kakšno drugo poreklo, predstavlja še večje nezaupanje v znanost in s tem težje reševanje družbenih problemov in kriz, kot je denimo pandemija.