Kdo nam bo navidezno vladal in nas simbolno predstavljal v tujini?

Borut Pahor, trenutni predsednik Republike Slovenije v odhodu, je simbol. Simbol časa, ko se je politični diskurz odmaknil od političnih tem in popolnoma izenačil s populizmom. Najbolj si ga bomo namreč zapomnili po brezvsebinskem objavljanju na raznih socialnih omrežjih, ki mu s tujko rečemo shitpostanje. Vendar bi spomin na jalovega predsednika republike precej hitro zbledel, če ne bi svojega Instagram populizma Pahor nadgradil s servilnostjo ob teptanju demokratičnih norm republike na tej strani Alp v času tretje Janševe vlade med epidemijo koronavirusa. Toda kaj drugega pričakovati od predsednika, ki je volitve zmagal ravno na podlagi svojih populističnih fototerminov na delovnih mestih njegovih volivcev širom Slovenije. Od predsednika, katerega edini politični program je bila »sprava« med partizani in fašističnimi hlapci, ki so skoraj popolnoma vsi že pod rušo in na politiko izven okvirov populizma, nimajo vpliva. Borut Pahor je simptom. Simptom kvazi države, kjer je predsednik republike zgolj in samo simbolna politična funkcija – načrti samooklicanih osamosvojiteljev, da se omeji moč prvega predsednika večstrankarske republike Milana Kučana so torej uspeli izločiti predsednika republike iz politike, Borut Pahor pa je pri tem sodeloval kot najprimernejši antipredsednik. 

Predsedniške volitve so tako postale poligon za merjenje kurcev zvestobe in zavzetosti volilnega telesa posamezne politične stranke ter učinkovite promocije slave željnih posameznikov z obskurnimi ali neobstoječimi političnimi prepričanji. A vendar alternativa skopljenemu predsedniku republike obstaja, če jim verjamete. 

Slovenska demokratska stranka tako ponuja Anžeta Logarja, nekdanjega ministra za zunanje zadeve in še pred tem izzivalca Zoranu Jankoviću na ljubljanskih lokalnih volitvah. Tudi on podobno kot Pahor deluje v duhu sprave. Predstavlja se kot neodvisni kandidat, čeprav s podporo svoje stranke. Še več, v javnih nastopih rad pove, da ga volivci opozarjajo, da se je pomaknil preveč levo. Tega premika sicer iz njegovih nastopov ne moremo razbrati, saj je ubral Pahorjevo taktiko: Kako s čim več besedami povedati nič. Če ne gre za obupan poskus največje opozicijske stranke SDS, da si zagotovi vsaj nekaj prostora v izvršilni veji oblasti in kasneje predsedniško funkcijo zlorabi, gre zagotovo za postavljanje Logarja na realna tla kot največjega pretendenta za Janševo predsedniško funkcijo »bez ograničenja trajanja mandata« v stranki. 

Podobno pahorjansko taktiko so ubrali tudi v drugi opozicijski stranki Nova Slovenija, kjer so za predsednika države ponudili nekdanjega ministra za zatiranje delavcev, edino pravo družino, protisocialne zadeve in neenake možnosti Janeza Ciglerja Kralja. Slednji je nemudoma odprl račun na družbenem omrežju TikTok, ki ga sicer ne zna dobro uporabljati, a vsaj poskuša biti duhovit, kot je sedanji predsednik države Pahor. Otročje duhovit torej. Pahorjanizma Cigler Kralja ni potrebno posebej utemeljevati, saj je to namesto nas že storil predsednik Nove Slovenije Matej Tonin: »Bolj iščemo drugo verzijo Boruta Pahorja kot drugo verzijo Danila Türka. Predsednik Pahor je bil v prizadevanjih za združevanje različnih ljudi izjemen, zato bi njegovo zapuščino veljalo nadaljevati. Ko smo se odločali, koga bomo poslali v predsedniško tekmo, nismo začutili, da bi kdo od najavljenih kandidatov gojil takšne sposobnosti. Zato smo se odločili za Janeza Ciglerja Kralja.”

Alternativo ponujajo tudi v Stranki Gibanje svoboda in pri Socialnih demokratih, nekdanji stranki Boruta Pahorja. S podpisi njihovih poslancev za predsednika države kandidira Milan Brglez, trenutni poslanec Evropskega parlamenta. S Pahorjem ga ne povezuje le socialna demokracija, temveč predvsem tišina in nevključevanje v politični diskurz. Seveda ima še nekoliko časa, da vzpostavi alternativo Pahorju – vsaj z besedami – a odločnosti pri opravljanju funkcije predsednika države po do sedaj videnem ni za pričakovati. 

Edina nestrankarska kandidatka je zaenkrat Nataša Pirc Musar, ki pa uživa podporo dežurnega sovražnika desnice in prvega predsednika Slovenije Milana Kučana, kar je verjetno edini dejavnik, ki Pirc Musar ločuje od kandidatov SDS-a in NSi-ja. Če Kučanova podpora kandidatko postavlja levo od sredine, jo njeno preteklo poklicno delovanje odločno postavlja na stran interesov kapitala nasproti interesom delavcev, torej desno od sredine. Pravšnja naslednica Pahorja v tem oziru, boste rekli. Vendar vsaj pri javnih nastopih Pirc Musar deluje bolj vsebinska od poosebljenja brezvsebinskosti v obliki Boruta Pahorja. 

Svojo alternativo so predstavili tudi v Levici, s čigar podporo bo kandidiral poslanec Miha Kordiš. Po delovanju in retoriki v javnih nastopih se ne bi mogel bolj razlikovati od Pahorja, pa tudi od svojih protikandidatov. Deklarativno bo, če bo izvoljen, deloval v interesu malega človeka, če uporabimo njegovo terminologijo. A ravno ta odklon od standardiziranih kandidatov za predsednika republike mu bo, kot kaže, predstavljal največjo oviro za izvolitev. Liberalni volivci so se mu namreč odrekli že ob prvem pomisleku o privatni lastnini, tam nekje pred slabim desetletjem. Kordiš ima torej dve realni možnosti – da se popahorizira in postane všečen, ali da ostane zvest svojim načelom in upa na čudež. 

Novi predsednik ali predsednica bo torej posodobljena različica Boruta Pahorja. Slednji je namreč poosebil idejo o predsedniku republike brez kakršne koli moči. Tako kot so si naši osamosvojitelji želeli. 

Jaka Virant